Jedro

Sodna odločba v podobni zadevi ni dejstvo oziroma dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče uspešno predlagati obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka opr. št. IV P 85/2017. 2. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je po pravnomočno zaključenem postopku uspel pridobiti sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 399/2021 z dne 30. 9. 2021, v kateri je sodišče obravnavalo bistveno podobne historične dogodke. S tožnico v omenjeni zadevi sta bila sodelavca in oba trpela mobing na delovnem mestu na oddelku, katerega predstojnica je bila toženka v tej zadevi. Ker je sodišče v omenjeni zadevi tožnici ugodilo, njemu pa ne, je predlagal obnovo postopka. V prejšnjem postopku se na omenjeno pravnomočno sodbo ni mogel sklicevati in tega dokaza predložiti in ustrezno argumentirati, zato tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča je potrdila dejstva, ki pa so obstajala že v času rednega postopka tožeče stranke. Če bi bila ta sodba uporabljena v prejšnjem postopku bi bila zanj izdana ugodnejša sodba. V tem postopku sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo glede presojanja elementa protipravnosti. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je posledično prišlo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če bi sodišči presojali ravnanja tožene stranke kot celote ter pravilno vrednotili materialnopravna pravila, ki urejajo trpinčenje na delovnem mestu, bi bil rezultat dokaznega postopka v obravnavani zadevi diametralno nasproten. V predlaganem novem dokazu (pravnomočni sodbi) je to jasno in nedvoumno obrazloženo. Navedeni novi dokaz bi prinesel drugačno razumevanje in posledično presojo elementov mobinga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obnova postopka je omejeno izredno pravno sredstvo proti sodnim odločbam, s katerim je postopek pravnomočno končan. Zahteva se lahko le iz razlogov, ki so taksativno navedeni v 394. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obnove postopka ni mogoče zahtevati iz razloga napačne uporabe materialnega prava.

5. V obravnavani zadevi je tožnik navajal, da uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, po katerem se postopek na predlog stranke lahko obnovi, če izve stranka za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za obnovitveni razlog, ki meri na nepravilnost sodbe o dejstvih (preamissa minor), ki bi bila ob upoštevanju nove trditve oziroma dokaza drugačna in bi pripeljala do ugodnejšega pravnega zaključka za predlagatelja obnove.

6. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka sodiščema prve in druge stopnje očital, da nista opravili celostne presoje ravnanj toženke kot povzročiteljice trpinčenja na delovnem mestu1, tako kot je to storilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Pdp 399/2021, ki jo prilaga kot nov dokaz, in v kateri je, kot navaja, omenjeno sodišče v delovnem sporu prepoznalo v ravnanju toženke znake mobinga. Tožnik s svojimi trditvami v predlogu za obnovo postopka ne uveljavlja novih dejstev oziroma dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba, ampak sodiščema prve in druge stopnje očita napačno uporabo materialnega prava pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi sodna odločba v podobni zadevi ni dejstvo oziroma dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče uspešno predlagati obnovo postopka. Sodba izdana v drugem postopku ne more biti del dejanske podlage sodbe, zato tudi ne more biti dejstvo ali dokaz iz 10. točke 394. člena ZPP.2

7. Tožnikov predlog za obnovo postopka tako ni oprt na dovoljen obnovitveni razlog, zato ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo (prvi odstavek 398. člena ZPP). Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 Sodišči sta zaključili, da tožnik ni uspel dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke, in sicer protipravnosti njenih dejanj, ki jih tudi, če se jih presoja kot celoto, ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, saj ne predstavljajo sistematičnih in ponavljajočih se ravnanj, niti ne gre za očitno negativna dejanja, graje vredna in žaljiva ter usmerjena proti tožniku (tč. 22 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča II Cp 382/2020 z dne 7. 10. 2020) 2 Sodba in sklep II Ips 14/2002, II Ips 400/2002.