Jedro

Zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki izročiti prazno stanovanje v Ljubljani, zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem naj bi tožeča stranka bila dolžna s tožencem skleniti za navedeno stanovanje najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na izročitev stanovanja in ugoditvijo tožbenemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe. Trdi, da ima pravico do revizije, čeprav nasprotna tožba ni označena z vrednostjo spornega predmeta. Ker to ni bilo storjeno, bi namreč sodišče moralo toženca na označbo vrednosti spora pozvati. Sicer pa meni, da je vrednost spora po nasprotni tožbi treba opredeliti z zneskom 3.100.000 SIT. Kršeno je materialno pravo, ker sta sodišči nižjih stopenj prezrli, da je tožila tožeča stranka Mesto ..., sodba pa omenja tožečo stranko Mestno občino ..., Oddelek za gospodarjenje z nepremičninami. Taka stranka ne obstaja. Zato bi bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrženje, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni dovoljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 10.10.2001, torej po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku, ki je bil sprejet in je začel veljati v letu 1999. Po določbi 498. člena ZPP je torej glede dovoljenosti revizije v celoti treba uporabiti določbe 367. člena ZPP po katerih (drugi odstavek navedenega člena) v premoženjskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 tolarjev. Tožeča stranka je označila vrednost spornega predmeta v tožbi na izročitev stanovanja z zneskom 200.000 SIT, kar pomeni, da je revizijo v tem obsegu treba zavreči po določbi 377. v zvezi s 367. členom ZPP.

Zahtevka po nasprotni tožbi pa tožena stranka ni opredelila z oznako vrednosti spora. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi. Po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP mora tožeča stranka, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna pravica do revizije. Če tega ne stori niti v pogojih iz 44. člena ZPP, pravico do revizije izgubi. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi tožena stranka po nasprotni tožbi, torej tožeča stranka Mestna občina ..., ravnala v skladu z omenjeno zakonsko določbo. Glede na jasno definicijo, ki sledi iz določb 44. in 180. člena ZPP, ne prihaja v poštev postopek, predviden v določbi 108. člena ZPP. Ne glede na izostanek navedbe vrednost spornega predmeta namreč ni mogoče trditi, da bi bila zaradi tega tožba nerazumljiva, ali da bi je ne bilo mogoče obravnavati (prvi odstavek 108. člena ZPP).

Po povedanem je bilo treba nedovoljeno revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je sicer na revizijo odgovorila, vendar z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi. Zato je odločeno naj sama trpi stroške, ki jih je imela z odgovorom.