Jedro

Četudi je ob primerjavi s sodno prakso sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem prisodilo nekoliko visoko odškodnino, pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve ni spremenilo, saj prisojeni znesek ne odstopa bistveno iz okvira priznanih odškodnin za podobne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 25.840,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za 56.783,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zamudne obresti od 25. 4. 2003 do 4. 5. 2005 zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.033,87 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v manjši višini, podrejeno da sodbo glede višine razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se strinja s stališčem, da je bil tožnik v nezgodi hudo telesno poškodovan. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 19.680,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke glede na obstoječo sodno prakso občutno preveč. Tožena stranka se sklicuje na priložene primerljive primere, v katerih je sodišče že odločilo in sicer na zadevo št. VS001948, kjer je odločilo, da poškodovanemu moškemu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pripada odškodnina v višini 10.432,32 EUR. Zadobljene poškodbe, trajanje zdravljenja, bolečine in nevšečnosti so bile v tem primeru mnogo hujše, kot jih je trpel tožnik. Iz naslova prestanega strahu je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke preveč. Tožena stranka je res imela možnost podajanja pripomb na izvedensko mnenje tekom postopka na prvi stopnji, kljub temu pa navaja, da je bil izvedenec v tem delu preveč pavšalen. Pri tem se izvedenec niti ni poslužil splošnih standardov, ki služijo konkretizaciji in tudi kasnejšemu pravnemu naziranju. Sklicuje se na primer št. VS001948, ko je sodišče odmerilo odškodnino za strah na 3.340,00 EUR, pri čemer je oškodovanec trpel intenzivni primarni strah in intenzivni sekundarni strah tri tedne po poškodbi oziroma do konca zdravljenja, ki je trajalo približno 2 leti. Tudi glede prisojene višine odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, meni, da je previsoko odmerjena. Primerljiv znesek je sodišče prisodilo v primeru št. VS001857, kjer pa je oškodovanec doživel amputacijo desne goleni in se mu je življenje po poškodbi zares drastično spremenilo. Tožena stranka se sicer zaveda, da je odškodnina individualizirana, vendar tudi v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke tožnik ni uspel dokazati, da bi bil absolutno nesposoben za kakršnokoli aktivnost. Ohranil je tudi popolno delovno zmožnost, po prepričanju tožene stranke je njegovo delo z omejitvijo (do višine treh metrov) zgolj začasne narave. Dodaja, da se v podobnih primerih pri poškodovancih naseli strah pred višino, slednjega tožnik ne zatrjuje, še več, višinska dela si želi opravljati še naprej. Tožena stranka se utemeljeno sprašuje, kako si tožnik predstavlja delo na višini nad 3 metre. Aktivnosti v zvezi z delom na višini močno presegajo ugotovitev, da tožnik ni sposoben težjega fizičnega dela oziroma rekreativnega ukvarjanja s športno dejavnostjo, s katero naj bi se ukvarjal pred nezgodo. Da se je tožnik res aktivno ukvarjal s športom tudi pred poškodbo in bil fizično aktiven izven svojega poklica, tožnik ni podal prepričljive izpovedi, ki bi opravičevala prisojo zneska v višini 29.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2.odstavka 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Tožena stranka nasprotuje odločitvi o višini prisojene odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, saj vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je upoštevalo vse konkretnosti in specifičnosti primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi o obsegu škode, ko jo je utrpel tožnik. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno odmerjena tudi odškodnina za vsako posamezno postavko.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoko ovrednotena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca prof. dr. V.P., dr. med., da je tožnik imel hude bolečine takoj po poškodbi in po prvi operaciji en teden, nato zmerne bolečine v levi nogi še tri tedne stalno, kasneje lažje bolečine stalno šest mesecev po poškodbi. Po drugi operaciji v decembru 2003 je imel zopet hude bolečine šest dni po operaciji, zmerno hude bolečine tri tedne in lažje bolečine stalno po vsaki obremenitvi pri gibanju. Bolečine so se povečale pri fizioterapiji, zmerno hude bolečine je imel tožnik še po tretji operaciji v letu 2005 (po odstranitvi ploščic in vijakov), lažje bolečine ima še sedaj pri vsaki obremenitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem. Tožena stranka se sklicuje na primerljive primere iz sodne prakse (primer št. VS001948), ko naj bi bila tožniku prisojena nižja odškodnina. Pritožbeno sodišče je ob pregledu sodne prakse ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prisodilo visoko odškodnino, vendar le ta ne izstopa bistveno iz okvira v sodni praksi priznanih odškodnin za podobne škode.

Tudi glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik ob samem dogodku močno prestrašil (padel je z višine približno šest metrov), sekundarni strah in zaskrbljenost za zdravljenje pa je trajalo ves čas zdravljenja, ker je zdravljenje trajalo dolgo in se zavleklo, ker zlom v levem skočnem sklepu ni bil takoj ugotovljen. Tožena stranka glede ugotovitve v izvedeniškem mnenju o trajanju strahu ni imela pripomb, ne glede na navedeno pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odmerilo primerno odškodnino.

Tudi glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je glede na izpoved tožnika in glede na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane in se kažejo v tem, da ni sposoben za dolgotrajno hojo na več kot 100 m, da ni sposoben za nobeno športno aktivnost, razen za plavanje in kolesarjenje, ni sposoben za težje fizično delo, za prenašanje težjih bremen in hojo po neravnem terenu, prisodilo primerno odškodnino. Pritožbene navedbe o tem, da so omejitve tožnika za delo do višine treh metrov zgolj začasne narave, nimajo opore ne v izpovedi tožnika ne v izvedenskem mnenju. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da lahko svoje delo opravlja le z omejitvami, omejen je tudi v prostočasnih dejavnostih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poškodba pomembno zmanjšuje njegovo življenjsko sposobnost tako v vsakdanjem življenju, kot tudi pri športnih aktivnostih, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bil ob nesreči star 33 let. Vse to jasno pomeni, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in da je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnik upravičen do prisojene odškodnine.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2.odstavka 350.člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165.člen ZPP v zvezi s 154.členom ZPP).