Jedro

Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da tožeča stranka vtožuje povračilo stroškov, ki so ji nastali, ker kljub večkratnemu pozivu tožena stranka ni pravilno izpolnila pogodbe, zato je napako (ne)izpolnitve odpravila tožeča stranka sama z izbiro drugega izvajalca. Gre torej za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka in ne za terjatev na izpolnitev pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 136.797,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2010 do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.973,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila v roku 15 dni (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožeča stranka in pravni prednik tožene stranke (v nadaljevanju: tožena stranka) dne 12.8.2002 podpisala pogodbo o delu (priloga A28), po kateri se je tožena stranka zavezala uničiti šolska vadbena sredstva najkasneje do 15.10.2002, pri čemer bo ob izstavitvi računa tožena stranka kot izvajalec obvezno priložila tudi s strani naročnika podpisan zapisnik o uničenju. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka s strani tožene stranke izstavljen račun dne 28.8.2002 plačala, kot tudi ne, da je tožeča stranka šele v letu 2008 ugotovila, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni v celoti (v pretežnem delu) izpolnila in da je tožeča stranka v letu 2008 toženo stranko pozivala k izpolnitvi obveznosti iz pogodbe. Trditve tožeče stranke, da je pogodba še vedno v veljavi in da od nje ni odstopila, tožena stranka ni prerekala.

6. Iz tožbene trditvene podlage pa izhaja, da tožeča stranka vtožuje povračilo stroškov, ki so ji nastali, ker kljub večkratnemu pozivu tožena stranka ni pravilno izpolnila pogodbe, zato je napako (ne)izpolnitve odpravila tožeča stranka sama z izbiro drugega izvajalca. Gre torej za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz tretjega odstavka 639. člena OZ in ne za terjatev na izpolnitev pogodbe, ki je po pogodbenem določilu, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče, zapadla dne 15.10.2002. Prvostopenjsko sodišče je zato pri presoji, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral, zmotno štelo, da tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja izpolnitev pogodbe. Tožeča stranka tudi ne terja vrnitev plačila za ne v celoti opravljeno, pa plačano delo (le v tem primeru bi bila relevantna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pri plačilu računa tožeča stranka ravnala malomarno, ker oprave posla ni preverila). Kot rečeno, uveljavlja stroške za odpravo napake, ki je v ne v celoti izvršenem poslu.

7. Po prvem odstavku 635. člena OZ sicer naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Navedeno določilo pa je omiljeno s 636. členom OZ, po katerem se podjemnik ne more sklicevati na določbe prejšnjih členov (o pravočasnem grajanju napak in pravočasnem sodnem uveljavljanju svoje pravice), če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana. S tem je bilo v OZ implementirano splošno načelo iz 12. člena, da morajo udeleženci pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Izraz tega načela pa je tudi stališče, da dejanje, ki je oporečno, ne more služiti kot temelj zahtevka ali ugovora (III Ips 3/2008).

8. Pojmovno nemogoče je, da tožena stranka ob izstavitvi računa tožeči stranki ni vedela, da svoje pogodbene obveznosti še ni v celoti izpolnila, saj je bilo ugotovljeno, da je uničila le del eksplozivnih sredstev, ne pa vseh in da izstavljeni račun za celotno pogodbeno obveznost ni imel podlage v opravljenem delu.

9. Ker pa je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka, je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji zastaranja tožbenega zahtevka, na kar mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), ker je ugotovilo, da samo pomanjkljivosti glede ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja ne more odpraviti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.