Jedro

Če se sprememba ponudbe nanaša na drugačno kakovost blaga, se šteje, da bistveno spreminja ponudbo, kar pomeni, da tako spremenjena ponudba terja tudi sprejem spremenjene ponudbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 398,40 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem 2147/2007 Ig 135/2007 z dne 11. 06. 2007 zaradi delnega umika tožbe za 438,27 EUR in v tem delu postopek ustavilo (sklep). S sodbo pa je v preostalem delu sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za glavnico 4.327,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 03. 2007 do plačila ter ugotovilo je, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 4.176,20 EUR in 4.755,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 03. 2007 ne obstoji. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 1.159,14 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek sodišču prve stopnje, da se v sodbi ni opredelilo do ugovora zastaranja terjatve po računu LJ 52320 (A12), je neutemeljen, ker navedena terjatev ni predmet sodbe (za terjatev po računu LJ 52320 je tožeča stranka po ugovoru zastaranja tožbo umaknila, zato je v umaknjenem delu sodišče prve stopnje postopek s sklepom ustavilo).

V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo višino terjatve tožeče do tožene stranke, tožena stranka ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje. Nasprotuje pa pravilnosti razlogov o ugotovitvi, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče ne obstoji. Sodišču prve stopnje očita, da je brez ustrezne trditvene podlage, pač pa le na podlagi izjav prič zaključilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja volj o prodaji papirja C. Pritožbeno sodišče se s takšnimi očitki prvostopenjskemu sodišču ne strinja. Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah, podanih pred prvim narokom za glavno obravnavo (ki je bil opravljen 04. 12. 2009), torej pravočasno zatrjevala, da računa številka 376 v višini 4.790,40 EUR ni nikoli prejela ter ga zato tudi ni mogla zavrniti (pripravljalna vloga z dne 03. 01. 2008). Nadalje je pojasnila, da je toženi stranki kot dolžniku dala spisek blaga, ki ga potrebuje in ki bi ga bila pripravljena od nje kupiti, med drugim tudi 2 x 20 paketov računalniškega papirja „ce.“. Na to ponudbo je tožena stranka odgovorila tako, da je na seznam pripisala ceno, po kateri je ona pripravljena tožeči stranki prodati blago. Na ponujeno ceno papirja „ce.“ tožeča stranka ni pristala, ker je bila previsoka. Zato tudi ni naročila papirja pri toženi stranki. Trdila je tudi, da je tožena stranka kljub temu papir izročila delavcu tožeče stranke ter da sta delavki tožeče stranke (P. in Po., ki ju je predlagala kot priči) pozvali toženo stranko, da papir odnese, na kar se tožena stranka ni odzvala ter da se papir še vedno nahaja v skladišču tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 06. 07. 2009).

Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze in na podlagi sprejete dokazne ocene (8. člen ZPP) zavrnilo trditve tožene stranke o obstoju dogovora o dobavi papirja C. ter brez dogovora o kupnini. Tega, da pravdni stranki nista dosegli soglasja volj o dobavi papirja C., tožena stranka v pritožbi ni uspela izpodbiti. Njeno stališče, da je na dogovor o nakupu papirja C. mogoče sklepati iz dejstva, da je tožeča stranka papir sprejela, pa je zmotno. Prav tako tudi stališče, da je bilo v konkretnem primeru treba ugotavljati kupnino kot za primer, če kupnina ni bila določena (442. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji vprašanja, ali sta pravdni stranki dosegli sporazum o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ) pravilno ugotovilo, da je bila za tožečo stranko pri dogovarjanjih s toženo stranko bistvena kvaliteta papirja (ker je uporabljala papir „ce.“), za obe pravdni stranki pa je bila bistvena tudi cena papirja. Interes tožene stranke je bil dobaviti katerikoli papir v takšni vrednosti, da bo lahko z njo kompenzirala svoj dolg do tožeče stranke, interes tožeče stranke pa je bil, da toženi stranki ne plača papirja „ce.“, po višji ceni od cene, ki bi jo lahko dosegla pri drugem dobavitelju. Tožena stranka na ponujeno ceno za določeno količino papirja „ce.“ nesporno ni pristala in take kvalitete papirja ji tožena stranka tudi ni dobavila. Za ponujeno (vendar pa ne tudi za potrjeno) ceno papirja ji je dobavila papir višje kakovosti C. Pri tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je tožeča stranka blago prevzela in da je s tem ponudbo sprejela. Takšna razlaga je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ, primerjaj tudi z določbo 2. odstavka 30. člena OZ). Sicer pa tožena stranka tudi ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta delavki tožeče stranke toženo pozivali, naj dobavljeni papir odpelje iz skladišča tožeče stranke, na podlagi tega dejstva pa tudi ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke, da ji dobavi papir drugačne kakovosti od kakovosti papirja, glede katerega je tožeča stranka toženi dala ponudbo, da ji ga dobavi.

Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožene stranke, s katerimi je utemeljevala obstoj terjatve, ugotovilo, da je tožena stranka tožeči dobavila papir C. Ker dejstvo vrste papirja, za katerega tožena stranka vtožuje plačilo, ni bilo prerekano, ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano. Tožena stranka pa ni ovrgla trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni sprejela ponudbe tožene stranke o dobavi 2 x 20 paketov papirja, ker ji ga je ponujala po zanjo previsoki ceni. Zato pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje brez ustreznih trditev tožeče stranke samo ugotavljalo dogovor o kvaliteti predmeta pogodbe, ni utemeljen. Zato pa tudi ne predlog, da naj sodišče upošteva, da je bil dobavljen naročen papir, glede katerega pa kupnina ni bila določena. Če se sprememba ponudbe nanaša na drugačno kakovost blaga, se šteje, da bistveno spreminja ponudbo (3. odstavek 29. člena OZ), kar pomeni, da tako spremenjena ponudba terja tudi sprejem spremenjene ponudbe. Tega pa tožena stranka ni izkazala. Ob tem se izkaže, da sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za določitev cene papirja v skladu z določbo 442. člena OZ.

Ker je odločitev o pobotnem ugovoru pravilna, se izkaže, da pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki odmerilo stroške po specificiranem stroškovniku v višini 332,00 EUR z 20% DDV, skupaj 398,40 EUR.