Jedro

Za nadomestitev pravnomočne ugotovitve morajo biti izpolnjeni pogoji za uveljavitev posebnega primera nadzorstvene pravice po

269. čl. ZPIZ ali pogoji za posebno obnovo postopka v smislu 270. čl. ZPIZ. Napake pri valorizaciji ne pomenijo novega dejstva, ki bi vplivalo na samo pravico in tako ni izpolnjen pogoj za razveljavitev ali spremembo dokočne odločbe po 1. alinei 270. čl. ZPIZ. Posebna obnova postopka z razveljavitvijo ali spremembe dokončne odločbe se opravi le v primeru napake v zavarovančevo škodo. Če se zavod sklicuje na računsko napako pri valorizaciji invalidske pokojnine, ni izpolnjen pogoj za poseben primer uveljavljanja nadzorstvene pravice, ker odločbo lahko v tem primeru razveljavi ali spremeni le organ druge stopnje pod pogojem, da so bile z odločitvijo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda. Za postopanje zavoda v smislu izrednih pravnih sredstev, kot je npr. obnova postopka po 249. čl. ZUP ali odprava oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 263. čl. ZUP, morajo biti izpolnjeni zakoniti pogoji, sicer nadomestitev pravnomočne ugotovitve z novo odločbo na podlagi izrednih pravnih sredstev ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razveljavilo odločbi tožene stranke št. 582271 z dne 23.9.1999 in št. P-582.271 z dne 7.6.2000 ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotno oz.

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi. V pritožbi navaja, da je pri valorizaciji pokojnine, odmerjene tožnici z ugotovitvijo z dne 30.7.1986 ter po izdaji ugotovitev o preračunu pokojnine v skladu z določbo 106.a čl. Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 28.4.1988 in z dne 5.1.1989 prišlo do napake in se je tožnici invalidska pokojnina izplačevala v višjem znesku, kot bi ji pripadala v primeru pravilne valorizacije pokojnine, odmerjene z omenjeno pravnomočno odločbo oz. ugotovitvijo z dne 30.7.1986. Odločba z dne 23.9.1999 ima naravo uskladitvene odločbe, ureja stanje le za naprej od 1.10.1999 dalje in ne predstavlja spremembe dokončne in pravnomočne odločbe oz. ugotovitve z dne 30.7.1986. Zavod bi lahko uskladitveno odločbo izdal po uradni dolžnosti, zato tožeče stranke ni bilo potrebno pozvati, da zahtevo z dne 15.3.1999 opredeli ter odpravi morebitne pomanjkljivosti. Napako bi lahko zavod odpravil tudi brez izdaje nove odločbe in pričel tožnici izplačevati pokojnino in varstveni dodatek v pravilni višini, to pa ne bi bilo v skladu z načelom varstva pravic. Stališče zavoda je potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.

št. Psp 35/2002 z dne 14.6.2002, ki temelji na določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04 - ZPP - UPB 2) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Za presojo se v tem socialnem sporu v skladu s 391. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/05 - ZPIZ-1) uporabljajo predpisi, ki so veljali do 1.1.2000, to je do uveljavitve tega zakona. Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da izpodbijana odločba z dne 23.9.1999 ne predstavlja spremembe dokončne in pravnomočne odločbe oz.

ugotovitve z dne 30.7.1986. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da se z njo nadomešča ugotovitev z dne 30.7.1986, to je pravnomočen akt, s katerim je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina za čas od 9.6.1986 dalje. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za nadomestitev pravnomočne ugotovitve niti v tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ), niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo - Ur. l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki se je po

7. čl. in 1. odst. 253. čl. ZPIZ do 1.4.2000 uporabljal za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za nadomestitev niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavitev posebnega primera nadzorstvene pravice po 269. čl. ZPIZ niti pogoji za posebno obnovo postopka v smislu 270. čl. ZPIZ. Napake pri valorizaciji, ki jih tožena stranka ni podrobneje pojasnila, ne pomenijo novega dejstva, ki bi vplivalo na samo zavarovankino oz. tožničino pravico in tako ni izpolnjen pogoj za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po 1. alinei 270. čl. ZPIZ. Iz dikcije izpodbijane prvostopne odločbe tudi ne izhaja, da jo je tožena stranka izdala zaradi razveljavitve ali spremembe odločbe, pač pa za nadomestitev ugotovitve, s katero je bila pravica določena. Posebna obnova postopka z razveljavitvijo ali spremembe dokončne odločbe se opravi le v primeru napake v zavarovančevo škodo. Izpolnjen tudi ni pogoj za poseben primer uveljavljanja nadzorstvene pravice, ker odločbo lahko v tem primeru razveljavi ali spremeni le organ druge stopnje pod pogojem, da so bile z odločitvijo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda, kar v obravnavanem primeru ni izkazano, zavod se sklicuje le na računsko napako.

Za izdajo izpodbijanih odločb tudi niso bili izpolnjeni pogoji po ZUP. Za postopanje v smislu izrednih pravnih sredstev, kot je obnova postopka po 249. čl. ZUP ali odprava oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 263. čl. ZUP, so v zvezi z ugotovitvijo iz leta 1986 potekli vsi roki. Nenazadnje tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločila o prav tako dokončnih in pravnomočnih ugotovitvah o preračunu pokojnine po

106. a čl. Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 28.4.1988 in 5.1.1989, ki tudi določata konkretne zneske pokojnine z datumom pričetka izplačevanja.

Ostale pritožbene navedbe o dopustnosti izdaje uskladitvene odločbe po uradni dolžnosti oz. odpravi napake brez izdaje nove odločbe za odločitev o zakonitosti izpodbijanih odločb niso pomembne. Najprej zato, ker je uskladitveno odločbo, s katero se nadomesti pravnomočna odločba o priznani pravici, mogoče izdati le ob izpolnjenih pogojih za obnovo postopka oz. za razveljavitev ali spremembo odločbe. Zavod je sam ugotovil, da bi bila poprava napake, nastale pri valorizaciji, brez izdaje odločbe, v nasprotju z načelom varstva pravic. Navedba, da z vidika varstva pravic zavod odloči z odločbo v primeru, ko se na podlagi pravilne odločbe zavarovancu izplačuje dajatev v previsoki višini, o čemer je zavzelo stališče to sodišče, za presojo zadeve ni odločilna. Sodna praksa ni pravni vir, sodišča so pri odločanju vezana na ustavo in zakon. Poleg tega ne gre za identičen primer, ker iz omenjene sodbe opr. št. Psp 35/2002, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1103/98 izhaja, da v tem primeru ni bilo poseženo v pravnomočno in dokončno odločbo v smislu odprave ali razveljavitve in tudi ni šlo za nadomestitev odločbe, kot v tem spornem primeru.

V skladu z napotilom sodišča prve stopnje bo tožena stranka morala s tožnico razčistiti vsebino njene zahteve in ji po potrebi pojasniti način usklajevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka oz. odločiti o njenem zahtevku, če bo ugotovila, da se nanaša na uveljavitev pravice oz. gre za predlog za obnovo postopka.