Jedro

Sodišče se s tožnikom strinja, da je organ oceno o njegovi samovoljni zapustitvi Bolgarije sprejel na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodi, da je tožnik zatrjeval okoliščine, ki so relevantne za oceno razloga za zapustitev države, v kateri je (že) zaprosil za mednarodno zaščito, pa nato ni počakal na odločitev ter tako tudi za oceno vprašanja nesodelovanja tožnika v postopku. Poleg tega pa sodišče tudi sodi, da so s strani tožnike zatrjevane in s strani toženke neprerekane navedbe o razmerah v Bolgariji (o slabem ravnanju, slabih higienskih razmerah ter bolezni) tudi verodostojne in utemeljene. Zato se s tožnikom strinja, da razlog za oceno o njegovi izraziti begosumnosti po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni podan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1554/2016/3 (1313-08) z dne 27. 12. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se toženi stranki odredi, da mora takoj po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom z dne 27. 12. 2016 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), četrtim odstavkom istega člena ter s 7. točko 2. člena tega zakona, v prvi točki izreka odločilo, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je organ odločil, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 23. 11. 2016 od 16:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ navaja, da je tožnik dne 23. 12. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 28. 9. 2016. Organ pojasnjuje, da je tožnika dne 1. 12. 2016 obravnavala Policijska uprava Koper skupaj s še 29 osebami. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 izhaja, da so policisti PU Koper pri mejni sekciji HII-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med katerimi je bil tudi tožnik, ki niso posedovali potnih listin za prestop notranje meje in so v Slovenijo nedovoljeno vstopili peš iz Hrvaške. Ker osebe niso takoj zaprosile za mednarodno zaščito, so bile pripeljane v Center za tujce v Postojni, kjer so 12. 12. 2016 podale namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dne 23. 11. 2016 je tožnik ob prisotnosti prevajalca in svojega pooblaščenca podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da je zaprosil v Bolgariji ter pojasnil, da je omenjeno državo zapustil, ker je bila situacija tam zelo slaba.

Organ upoštevaje navedeno ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III navaja, da bo pristojnemu organu Bolgarije posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosil za nujen odgovor. Citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,(2) ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III.

Organ izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da je ta Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi bilo odločeno o njegovi prošnji, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil zato, ker tam ni bil zadovoljen, vendar pa je organ prepričana, da je Bolgarijo zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Tožnik je na vprašanje, katera je njegova ciljna država, odgovoril, da ni imel ciljne države in da je želel v varno evropsko državo, na Hrvaškem pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ni niti vedel, kje je Hrvaška. Organ je kljub temu prepričan, da tožnik niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, v kolikor ga tu ne bi prijela policija. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar je naslednja okoliščina, ki skladno s četrto alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje begosumnost tožnika in je določena v prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po mnenju organa okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Če bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Organ je zato prepričan, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil premeščen v azilni dom. Tožniku je zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno omejiti gibanje, s pridržanjem na prostore Centra za tujce pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije do njegove predaje odgovorni državi članici.

Organ ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 27. 12. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 63,51 % nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

Organ razloguje, da je izrečen strožji ukrep skladen z določbami Recepcijske direktive. Svojo odločitev o uporabi strožjega ukrepa pa opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce ter ob upoštevanju, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, vendar ni počakal na odločitev bolgarskega organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom in na nedovoljen način prišel v Slovenijo, organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v skladu z Uredbo Dublin III. Trajanje pridržanja je določeno ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

2. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je bil z ukrepom pridržanja ustno seznanjen dne 23. 12. 2016, pisni sklep o pridržanju pa je bil izdan 27. 12. 2016, kar je po preteku maksimalnega 48 urnega roka iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi česar je pridržanje nezakonito. Nadalje izpostavlja, da mora pridržanje v skladu z Uredbo Dublin III temeljiti na objektivnih merilih, ki jih ZMZ-1 ne določa, zato je pridržanje tožnika nezakonito. Zaradi načela natančnosti in prepovedi analogije, ki izhaja iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 6. člena Listine EU in 19. člena Ustave RS, namreč ni dovolj, da bi bili kriteriji določeni v drugem zakonu, ampak jih mora določati ZMZ-1. To potrjuje tudi 15. uvodni stavek Recepcijske direktive, generalni pravobranilec pa je v sklepnih predlogih v zadevi Al Chodor (C-528/15) pojasnil, da država članica ne more pridržati prosilca za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III, če zakonodaja države članice ne določa objektivnih meril za ocenjevanje znatne begosumnosti, četudi ta merila izhajajo iz sodne in upravne prakse države članice.

Če bi sodišče štelo, da so objektivni pogoji opredeljeni v 68. členu ZTuj-2, pa tožnik izpostavlja, da pogoji iz tega zakona niso izpolnjeni. Tožnik Bolgarije ni zapustil samovoljno, saj je na izrecno vprašanje uradne osebe povedal, da je Bolgarijo zapustil zaradi tepeža in kraje s strani policije ter zaradi tepeža s strani drugih skupin ljudi, pri čemer jih nihče ni zaščitil, niti policija ne. Navedel je torej utemeljene razloge, zakaj je zapustil Bolgarijo, organ pa je protispisno zaključil, da je državo zapustil samovoljno. Razlog iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 tako ni podan. Dodatno tožnik pojasnjuje, da zgolj zato, ker je morda samovoljno zapustil Bolgarijo, organ tega ne more šteti njemu v škodo, saj okoliščina zapustitve ene države velja za vse prosilce, ki jih je treba predati drugi državi na podlagi kriterija prve države. Upoštevanje te okoliščine bi tako pomenilo, da se pridržanje dejansko izvršuje samo zato, ker poteka postopek predaje, kar je kršitev prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

Tožnik navaja, da v skladu s prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča RS ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč samo tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. To so po stališču Vrhovnega sodišča RS najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, vsakršno širjenje razlogov oziroma uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 pa je po mnenju tožnika nezakonito. Uporaba kriterija nedovoljenega vstopa v Slovenijo sama po sebi ni skladna z namenom in cilji Uredbe Dublin III, saj nihče ne sme biti pridržan zgolj zaradi postopka po tej uredbi. Če bi ilegalni prehod meje pomenil begosumnost prosilca, bi bila večina prosilcev izrazito begosumna. Tudi druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za pridržanje. Že sama dikcija „druge milejše okoliščine“ namreč predstavlja domnevo, da prosilec ni izrazito begosumen. Tožnik je poleg tega pojasnil, da je želel v katerokoli varno evropsko državo, na Hrvaškem pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni niti vedel, kje Hrvaška je.

Tožnik nadalje opozarja, da ga organ ni seznanil z okoliščino, na katero je oprl svojo odločbo, in sicer, kaj je botrovalo temu, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito dvanajst dni po prijetju s strani policije. Organ tega dejstva ni raziskal, zgolj na podlagi neraziskanega dejstva pa ne more utemeljevati nujnosti ukrepa. Tožnik tudi ni pokazal nikakršnega namena, da v Sloveniji ne bi počakal na dokončno rešitev zadeve.

Organ ne more utemeljevati uporabe strožjega ukrepa z razlogi varovanja, zaradi katerih milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj pomanjkljivosti na strani države ne morejo predstavljati zakonskega razloga za omejitev gibanja na Center za tujce. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora poleg tega nanašati na posameznega prosilca, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu in še manj na statistiko samovoljnih zapustitev azilnega doma. Organ ni utemeljil, zakaj je za tožnika uporabil strožji ukrep, za uporabo tega ukrepa pa po mnenju tožnika tudi ni zakonske podlage.

Tožnik nazadnje trdi, da je bil pri samem izvajanju ukrepa pridržanja kršen 10. člen Recepcijske direktive, ter s tem v zvezi opisuje razmere v Centru za tujce. Navaja, da je položaj tožnika primerljiv položaju osebe, kateri je odvzeta prostost v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, tožniku pa ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. Zakonitost ukrepa je zato potrebno presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen EKČP. Tožnik glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in naj obenem ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa nezakonito poseženo v njegovo osebno svobodo.

3. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri odločitvi in razlogih izpodbijanega sklepa ter da predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je organ odločil o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna. Organ je sklep oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter v bistvenem na svoje zaključke, da je tožnik (izrazito) begosumen (ker je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, nato pa pred zaključkom postopka samovoljno zapustil to državo; ker je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji šele po dvanajstih dneh bivanja v Centru za tujce; ker je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način) ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik ugovarja, da je njegovo pridržanje nezakonito, ker je bil pisni odpravek sklepa izdan po preteku zakonskega 48-urnega roka od ustnega izreka sklepa; ker o pridržanju ni bilo odločeno na podlagi objektivnih meril, ki bi jih določal ZMZ-1; ker tudi niso podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2; ker izrečeni ukrep ni nujen; ker so pri izvajanju ukrepa kršene določbe Recepcijske direktive.

7. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

8. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

9. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

10. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III (po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka). (Sodišče ugotavlja še, da tudi 24. 4. 2016 uveljavljeni ZMZ-1 opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, in sicer, da pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena)). Glede na povedano sodišče ne sledi tožnikovemu zatrjevanju, da bi organ mogel uporabiti le objektivne kriterije za ugotavljanje znatne nevarnosti pobega, ki bi bili določeni v ZMZ-1 ter da ker jih ta zakon ne vsebuje, da je pridržanje tožnika nezakonito.

11. Kot je sodišče že navedlo, je upravni organ ocenil, da je tožnik izrazito begosumen, torej da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, na podlagi ugotovitev, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, nato pa pred zaključkom postopka samovoljno zapustil to državo; da je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji šele po dvanajstih dneh bivanja v Centru za tujce in da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; te okoliščine je namreč organ presodil kot okoliščine iz 68. člena ZTuj-2. 12. Glede na navedeno v točki 11 obrazložitve te sodbe je sodišče opravilo presojo pravilnosti ocene organa o tožnikovi izraziti begosumnosti na podlagi kriterijev 68. člena ZTuj-2, na katere se je pri odločitvi oprl, in ki ji tožnik v tožbi nasprotuje. Sodišče dodaja, da (namreč) ugovarjane prekoračitve roka za izdajo pisnega odpravka izrečenega ukrepa omejitve gibanja, določenega v četrtem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne presoja kot bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, saj take pravne posledice iz zakona ne izhajajo.

13. Kot prvega od dejanskih razlogov za oceno o tožnikovi izraziti begosumnosti je organ v izpodbijanem sklepu navedel okoliščino, da je tožnik Bolgarijo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, kar ni sporno, zapustil samovoljno in brez prisile, še preden je bilo o prošnji odločeno. Ta okoliščina po mnenju organa ustreza zakonski okoliščini nesodelovanja v postopku (kot okoliščini, ki kaže na nevarnost pobega osebe, ki ji je izdana odločba o vrnitvi) iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tako presojo organa bi se sodišče strinjalo, če bi tožnik ne navajal razlogov, ki govorijo proti oceni o njegovi samovoljni zapustitvi Bolgarije, in če teh razlogov ne bi bilo mogoče sprejeti kot utemeljenih. Tako pa je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da je „postopek za mednarodno zaščito v Bolgariji“ zapustil hitro zaradi zelo slabe situacije ter ker so bili begunci v Bolgariji večkrat pretepeni s strani domačih prebivalcev, pa jih policija ni ščitila, nasprotno, celo policija jih je enkrat pretepla ter jim odvzela denar in telefone. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ, ko je sprejemal oceno o tožnikovi samovoljni zapustitvi države Bolgarije, te tožnikove navedbe presodil (kot nerelevantne ali neverodostojne). Tudi ko je bil o razlogih za zapustitev Bolgarije tožnik zaslišan na glavni obravnavi, je ponovil svoje trditve o tem, da so bili begunci v Bolgariji izpostavljeni nasilju oziroma grobemu ravnanju s strani prebivalcev in tudi s strani policije ter še dodal, da v kampu, kjer je bival, ni bilo zadosti hrane, da je bil kamp umazan ter da so razsajale garje, in da ga je policija z gumijevko poškodovala po glavi. Tem trditvam pooblaščenka toženke na glavni obravnavi ni oporekala in tudi ni podala nasprotnih trditev, npr. da naj bi bile razmere za begunce v Bolgariji dobre, prav tako ni navajala, da gre za nerelevantne trditve. Glede na to se sodišče s tožnikom strinja, da je organ oceno o njegovi samovoljni zapustitvi Bolgarije sprejel na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodi, da je tožnik zatrjeval okoliščine, ki so relevantne za oceno razloga za zapustitev države, v kateri je (že) zaprosil za mednarodno zaščito, pa nato ni počakal na odločitev ter tako tudi za oceno vprašanja nesodelovanja tožnika v postopku. Poleg tega pa sodišče tudi sodi, da so s strani tožnike zatrjevane in s strani toženke neprerekane navedbe o razmerah v Bolgariji (o slabem ravnanju, slabih higienskih razmerah ter bolezni) tudi verodostojne in utemeljene. Zato se s tožnikom strinja, da razlog za oceno o njegovi izraziti begosumnosti po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni podan.

14. Kot naslednjega od dejanskih razlogov za oceno o tožnikovi izraziti begosumnosti je organ navedel okoliščino, da tožnik v Republiki Sloveniji ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele po dvanajstih dneh bivanja v Centru za tujce; ta razlog po mnenju organa ustreza zakonski okoliščini iz četrte alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (druga milejša okoliščina na podlagi individualne obravnave). V zvezi s tem razlogom sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ugovarja, da mu ni bilo omogočeno, da bi pojasnil, zakaj prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj. Zaslišan na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je prošnjo za azil vložil že prvi dan na policiji oziroma da je mislil, da jo je podal, saj ni razumel postopka na policijski postaji, glede na to, da je sodeloval tolmač iz Irana; kasneje, 12. ali 13. decembra, ko so mu v Centru za tujce povedali, da prošnje za azil še ni podal, pa jo je (takoj) podal. Sodišče glede na spisne listine upravnega spisa in ker tudi pooblaščenka toženke nasprotnih navedb na glavni obravnavi ni podala, izpovedbi tožnika sledi kot verodostojni. Namreč iz dokumenta Generalne policijske uprave (v nadaljevanju GPU) z dne 3. 12. 2016 o postopku v zvezi z nedovoljenim vstopom v Republiko Slovenijo tridesetih oseb, med njimi tožnika, izhaja, da sta bila prisotna dva tolmača za farsi jezik, ki je uradni jezik Irana; tožnik pa je iz Pakistana ter je njegov materin jezik paštu. Iz upravnega spisa (dokumenta Centra za tujce z dne 12. 12. 2016) pa je tudi razvidno, da je tožnik (skupaj z drugimi devetindvajsetimi osebami, navedenimi na dokumentu GPU z dne 3. 12. 2016) dne 12. 12. 2016 podal namero za uvedbo postopka mednarodne zaščite. Glede na navedeno sodišče sodi, da (tudi) na okoliščini, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal takoj po prihodu v Republiko Slovenijo, ocene o tožnikovo begosumnosti ni mogoče graditi.

15. Kot zadnjega od dejanskih razlogov za oceno o tožnikovi izraziti begosumnosti pa je organ v izpodbijanem sklepu navedel okoliščino, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način, in ki po njegovem mnenju ustreza zakonski okoliščini iz prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. V zvezi z navedenim razlogom pa sodišče ugotavlja, da se po 35. členu ZMZ-1 kot nezakonit prehod državne meje (in v obravnavanem primeru je za nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo sicer šlo, kar niti ni sporno) ne obravnava primera, ko vlagatelj v najkrajšem možnem času po vstopu v Republiko Slovenijo izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V predhodni točki obrazložitve te sodbe pa je sodišče že presodilo, da tožniku ni mogoče očitati, da namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj po prihodu v Slovenijo, saj spisne listine ne izkazujejo, da bi v policijskem postopku sodeloval tolmač za paštu jezik, kar je tožnikov materni jezik, in da bi bilo tožniku omogočeno spremljanje postopka v tem jeziku kot njemu razumljivemu jeziku, predložen pa tudi ni bil noben dokaz, ki bi ovrgel tožnikove trditve, da je menil, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal že v policijskem postopku, ki je tekel po prijetju tožnika po njegovem nedovoljenem vstopu v Republiko Slovenijo. Zato po presoji sodišča ocene o (znatni) nevarnosti pobega tožnika ni mogoče temeljiti niti na okoliščini njegovega nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2).

16. Po presoji sodišča tako pravilno ugotovljene (v točkah 13 do 15 obrazložitve te sodne odločbe obravnavane) dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnika, niso podlaga za oceno o njegovi izraziti begosumnosti, saj ne ustrezajo z zakonom določenim objektivnim kriterijem za ugotavljanje znatne nevarnosti pobega (68. člen ZTuj-2, v povezavi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in točko (n) 2. člena te uredbe). Zato (pravilno) ugotovljene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnika, niso ustrezna podlaga za izrek ukrepa pridržanja tožniku na območje Centra za tujce za namen predaje (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugi odstavek tega člena, v povezavi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Zgolj potek postopka za predajo prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici EU, in kar je kot razlog za pridržanje tožnika navedla tudi pooblaščenka toženke na glavni obravnavi (da je tožniku gibanje omejeno samo iz razloga, da ga lahko vrnejo v pristojno državo, ko ta potrdi sprejem, ob tem ko prosilci, ki so v „Dublinskem postopku“, statistično gledano, Azilni dom v večini primerov zapustijo), pa po izrecni določbi prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ne sme biti razlog za pridržanje osebe.

17. To pa pomeni, da je po presoji sodišča podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1). Glede na to je sodišče na tej podlagi tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker je na glavni obravnavi (že samo) dopolnilo dejansko stanje ter ugotovilo, da ni podana nobena od dejanskih okoliščin, ki so po določbah ZTuj-2(3), na katere se sklicuje organ v izpodbijanem sklepu, lahko razlog za pridržanje osebe za namen predaje, zadeve organu, ki je sklep izdal, ni vrnilo v ponovni postopek, s čemer je samo odločilo o stvari (65. člen ZUS-1), kakor je tudi predlagal tožnik. Izrek sodne odločbe v točki I. ustreza odločitvi o zahtevku pri (v tem primeru) vloženi tožbi v sporu polne jurisdikcije (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Sodišče dodaja, da se ob ugotovljenem razlogu za odpravo izpodbijanega sklepa, ker za odločitev to ni bilo potrebno, do vseh posameznih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

K II. točki izreka:

18. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, med drugim v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Sodišče pa v obravnavani zadevi je po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter na tej podlagi je spremenilo odločitev tožene stranke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da razlogi za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo predmetne sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

19. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

20. Sodišče ugotavlja, da je potrebno glede na določbo drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(4) v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato potrebna zaradi neprenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(5) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je potrebno zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je Upravno sodišče ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 21. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru potrebna tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 17 dneh od začetka izvajanja ukrepa, k temu pa je potrebno v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in rok za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. V obravnavani zadevi gre za trajajoče sporno pravno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti v trajanju vsaj petnajst dni pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo in se bo ta z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Glede na sodno ugotovitev o kršitvi pravice do osebne svobode je tako potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka predaje, če je oseba pridržana nezakonito.

22. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (3) : Točke 7 do 10 obrazložitve sodne odločbe opomba (4) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (5) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).