Jedro

Terjatev je verjetno izkazana, kadar so razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. Temu dokaznemu standardu je zadoščeno, saj je tožeča stranka v potrditev svojih (materialnopravno sklepčnih) navedb predložila dokaze, ki dokazujejo utemeljenost njenih navedb. Terjatev je ugotovljena s stopnjo verjetnosti, kajti šele v izvedenem dokaznem postopku bodo ugotovljena dejstva, na osnovi katerih bo odločeno o odgovornosti družbenikov za terjatve družbe I. d.o.o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki tožencema nalaga prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 354/1, 359/4 in 360/10, vsek. o. X. 2. Pritožuje se tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in opozarja, da se v postopku izdaje začasne odredbe obstoj terjatve ugotavlja s stopnjo verjetnosti. Sodišču prve stopnje očita, da se je nedvoumno postavilo na stališče, da je do spregleda pravne osebnosti prišlo. Navaja, da je bila kupnina za prodane nepremičnine poplačana in sicer s pobotom terjatve za vračilo gotovinskih posojil iz preteklih let. Tožena stranka je predložila popolnoma vsa dokazila, da sta toženca pred letom 2011 družbi posojala oz. nakazovala večje denarne zneske, ki sta jih prejela s prodajo svojega nepremičnega premoženja. Iz bilanc družbe je razvidno, da se je zapiral dolg družbe do tožencev. K prodaji po knjigovodski vrednosti ni imel pripomb niti DURS, ki je odmerjal prometni davek. V času prodaje nepremičnin družba ni bila neplačevita; vse do pričetka spora s tožečo stranko ni imela blokiranega računa in je obveznosti tekoče poravnavala. Odprte obveznosti, tudi do tožeče stranke, so bile vedno, tudi v letu 2011, v okviru pogodbeno dogovorjenega limita, glede katerega tožeča stranka ni zahtevala, da se ukine ali zmanjša. Tožeča stranka opominjanja ni izkazala. Prenehanje poslovanja in nelikvidnost družbe I. d.o.o. je zakrivila tožeča stranka, ko je v začetku junija 2013 brez predhodnega opozorila pričela s postopkom izvršbe, s čemer je odstopila od dogovora. Sklicuje se na splošno načelo, da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti in da je treba možnost spregleda pravne osebnosti zadržati v sprejemljivih mejah kot izjemo od načela samostojne odgovornosti gospodarskih družb. Pri presoji hude zlorabe je treba upoštevati objektivne in subjektivne elemente. Sodišče prve stopnje se je že v fazi zavarovanja terjatve nedvoumno opredelilo do bistvenega vprašanja, torej o zlorabi. Nekritično je sledilo tožeči stranki. Sprašuje se, zakaj naj bi se toženca želela izogniti plačilu tožničinih terjatev že v letu 2011, saj v postopku Pg 505/2013 iztoževani računi izvirajo iz let 2012 in 2013 in torej v letu 2011 še izdani niso bili. Po tožeči stranki opisana dejanja in dejanske ugotovitve sodišča ne morejo biti podlaga za spregled pravne osebnosti. Prilaga zapisnik o zaslišanju osumljenca (prvega toženca) in trdi, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je tožena stranka v dokaz svojih trditev predložila le dva izpiska iz AJPES-a in v nadaljevanju pri podajanju dokazov navajala „kot do sedaj“. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Zanika prejudicialnost odločitve. Opozarja na trditev tožencev iz ugovora, da se je družba I. d.o.o. že od leta 2009 dalje soočala z upadom poslovanja. Obveznosti ni redno plačevala, saj je imela v času sklenitve Prodajne pogodbe (27.6.2011) do tožnika za 42.544,18 EUR dolgov. Zanika dogovorjen limit in navaja, da ji podpisane pogodbe iz leta 2008 tožena stranka ni poslala. Sicer pa limit ne odlaga zapadlosti dolgov in s tem dolžnosti družbe I. d.o.o., da izpolni obveznosti. Zanika, da bi zakrivila neplačevitost družbe I. d.o.o. Le-ta je že pred blokado računa odsvajala nepremično in premično premoženje. Blokade računa bi se rešila, če bi še naprej poslovala, pa je poslovanje prenesla na družbo A. d.o.o., očitno zaradi izognitve obveznostim. Toženca sama priznavata, da je družba nehala poslovati in je nelikvidna. Za nepomemben označuje čas izdaje računov. Tožeča stranka bi bila poplačana, če bi bile nepremičnine odsvojene po tržni vrednosti. Sklicuje se na sodbo VSL Cpg 430/2014, ki za spregled pravne osebnosti šteje tudi primer, ko družbeniki insolventne družbe nadaljujejo isto dejavnost v novi družbi, upniki pa ostanejo nepoplačani. Opozarja, da toženca razlogov za sklenitev pravnega posla z nepremičninami v njuno korist nista navedla in zaključuje, da je bil edini namen, tako odtujitve nepremičnin kot prenosa poslovanja, ogoljufati in oškodovati upnike.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi zavarovanja denarne terjatve (na osnovi 270. čl. ZIZ) izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je tožencema prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 354/1, 359/4 in 360/10, vse k. o. X. Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen ugovor, ki sta ga zoper ta sklep vložila toženca.

6. Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjate sodišče izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (t.i. objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. subjektivna nevarnost). Toženca nasprotujeta ugotovitvi, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Izpodbijata obstoj predpostavk za spregled pravne osebnosti iz 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)(1). Zanikata, da sta odgovorna za plačilo iztoževanih terjatev družbe I. d.o.o.(2), katere družbenika in zakonita zastopnika sta v času nastanka iztoževane terjatve bila.

7. Pritožbeni graji, da se je sodišče prve stopnje preveč odločno postavilo na stališče, da je do spregleda pravne osebnosti prišlo, ni mogoče pritrditi. Ker je izkazanost okoliščin iz 8. čl. ZGD-1 pogoj za uveljavljanje terjatev od tožencev, se je sodišče prve stopnje do ravnanj tožencev kot družbenikov moralo opredeliti. To je storilo argumentirano in na osnovi trditev in dokazov, ki sta jih stranki predložili. Terjatev je verjetno izkazana, kadar so razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. Temu dokaznemu standardu je zadoščeno, saj je tožeča stranka v potrditev svojih (materialnopravno sklepčnih) navedb predložila dokaze, ki dokazujejo utemeljenost njenih navedb. Terjatev je ugotovljena s stopnjo verjetnosti, kajti šele v izvedenem dokaznem postopku bodo ugotovljena dejstva, na osnovi katerih bo odločeno o odgovornosti družbenikov za terjatve družbe I. d.o.o. V sedanji fazi je terjatev glede na trditve in predložene dokaze verjetno izkazana. Verjetno je, da so izpolnjene okoliščine, ki opravičujejo spregled pravne osebnosti na podlagi tretje in četrte alineje prvega odstavka 8. čl. ZGD-1. Sodišče prve stopnje se na verjetno izkazanost terjatve sklicuje ob navedbi pravne podlage za izdajo začasne odredbe.

8. Družba I. d.o.o. tudi po pravnomočnosti sodbe Pg 505/2014 svoje obveznosti do tožeče stranke ni plačala, kar potrjuje njeno neplačevitost, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Ali jo je z nedovoljenim ravnanjem povzročila tožeča stranka, bo razčiščeno v dokaznem postopku. Sedanje neplačevitosti družbe I. d.o.o. toženca ne zanikata. Ugotovitve sodišča prve stopnje - o verjetni izkazanosti prodaje nepremičnin pod tržno ceno(3), prenosu poslovanja družbe I. d.o.o. na novo ustanovljeno družbo A. d.o.o. (dokaz A 54) - tudi po oceni pritožbenega sodišča (s stopnjo verjetnosti) izkazujejo, da sta toženca kot družbenika s svojim nedopustnim ravnanjem povzročila, da družba I. d.o.o. ni sposobna poravnati svojih obveznosti do tožeče stranke. Pritožnika ponavljata v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve, glede katerih se je izreklo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na prvostopenjske argumente.

9. Dejstva, da je družba I. d.o.o. na dan sklenitve prodajne pogodbe (27.6.2011) do tožeče stranke imela več kot 40.000,00 EUR obveznosti, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (2. odstavek 214. čl. ZPP). Gre za takó veliko terjatev, da ni izključeno, da sta toženca s svojimi dejanji v letih 2011 do 2013 kapital in poslovanje družbe I. d.o.o. načrtno zmanjševala zaradi izogibanja obveznostim do tožeče stranke. Pritožbeni trditvi, da družba I. d.o.o. v preteklosti ni bila neplačevita, ni mogoče slediti, saj terjatev, ki so predmet spora, niti v letu 2012 in 2013, ko so nastale, niti do danes ni plačala. Pritožbeno sklicevanje na dovoljen limit (40.000,00 EUR) ne prepriča. Tožeča stranka namreč pravilno poudarja, da je bil ta limit v pogodbi iz leta 2008 zapisan kot tisti obseg neplačanih terjatev, ki prodajalca odvezuje obveznosti nadaljnjih dobav blaga; ne podaljšuje pa izpolnitvenega roka. S pritožbenim stališčem, da je spregled pravne osebnosti izjema od pravila, da je za svoje obveznosti odgovorna pravna oseba sama, pa pritožbeno sodišče soglaša. 10. Dodati velja, da toženca po tem, ko je tožeča stranka podvomila, da so njune terjatve do družbe I. d.o.o. (ki so bile predmet pobota) sploh obstajale, toženca svojih terjatev nista specificirala in dokazovala. Sklicujeta se na pred letom 2011 dana gotovinska posojila, jih pa ne specificirata in dokumentirata z listinami. Sklicevanje na knjigovodsko izkazanost zapiranja obveznosti družbe do tožencev ne prepriča, saj listine o poslovnih dogodkih morajo obstajati. Kapitalska družba I. d.o.o. je dolžna spoštovati pravila o računovodenju (54. čl. ZGD-1 in naslednji), ki terjajo listinsko izkazane poslovne dogodke. Odsotnost listinskega gradiva o obveznostih družbe I. d.o.o. do tožencev iz naslova posojil in materialnih stroškov vzbuja dvom v obstoj podlage za izvedbo medsebojne kompenzacije (dokaz B13), s katero toženca dokazujeta prenehanje medsebojnih obveznosti. Med drugim tudi zato, ker je v prodajni pogodbi z dne 27.6.2011 (dokaz A 52) navedeno, da sta kupca kupnino prodajalcu plačala pred podpisom pogodbe, toženca pa z listino dokazujeta, da je šlo za medsebojno kompenzacijo (dokaz B13).

11. Ob dejstvu, da je tožeča stranka svojo terjatev uveljavlja v sodnem postopku, se za brezpredmetne pokažejo pritožbene trdite, da tožeča stranka k plačilu odprtih terjatev ni opominjala. Enako velja za trditev o tem, da je tožeča stranka zakrivila nelikvidnost družbe I. d.o.o., saj je, glede na pravnomočno sodbo Pg 505/2013, utemeljeno uveljavljala terjatev iz poslovnega razmerja.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker je postopek zavarovanja sestavni del uveljavljanja terjatve, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Z 8. čl. ZGD-1 je določeno, da za obveznosti družbe poleg družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki: - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan; - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov; - če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lasnim premoženjem, ali - če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

Op. št. (2): S sodbo Okrožnega sodišča v Novi gorici opr. št. Pg 505/2013 z dne 20.8.2014 je pravnomočno odločeno, da družba I. d.o.o. tožeči stranki dolguje 36.928,50 EUR z obrestmi.

Op. št. (3): Za verjetno izkazanost tega dejstva zadostuje primerjava kupnine z vrednostjo nepremičnine, ugotovljeno v množičnem vrednotenju nepremičnin.