Jedro

Prvostopenjsko sodišče je sporno določilo pogodbe razlagalo z uporabo

83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je v korist tožeče stranke, ker je pogodbeno vsebino predlagala tožena stranka.

Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Razlagalno pravilo iz 83. člena OZ je mogoče uporabiti samo pod predpostavko, da med strankama spornega pogodbenega določila ni mogoče razložiti z razlagalnim pravilom iz 2. odst. 82. člena OZ, to je z ugotovitvijo skupnega namena pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki zneska 673.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2002 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 85.400,00 SIT in sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je obveznost tožene stranke po vtoževanem zahtevku utemeljilo na določilu 2. člena Pogodbe o izvedbi poravnave zapadlih terjatev št. 126/2002 (A1), ki sta jo dne 20.2.2002 sklenili pravdni stranki, po katerem se je tožena stranka tožeči zavezala najkasneje do 5.3.2002 plačati znesek 673.120,00 SIT pod pogojem, da je predlog zapiranja terjatev v celoti potrjen in sproveden od vseh pravnih subjektov.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o nejasnosti pogodbenega določila glede izpolnitve pogoja za nastanek obveznosti tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je sporno določilo pogodbe razlagalo z uporabo 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je v korist tožeče stranke, ker je pogodbeno vsebino predlagala tožena stranka. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Razlagalno pravilo iz

83. člena OZ je mogoče uporabiti samo pod predpostavko, da med strankama spornega pogodbenega določila ni mogoče razložiti z razlagalnim pravilom iz 2. odst. 82. člena OZ, to je z ugotovitvijo skupnega namena pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava. Pravdni stranki sta v zvezi z ugotovitvijo obveznosti iz sklenjene pogodbe ponujali poleg same pisne pogodbe in priloženega predloga zapiranja terjatev tudi druge dokazne predloge, katerih pa prvostopenjsko sodišče zaradi navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča ni izvajalo. Ugotovitev pravega pogodbenega namena iz 2. odst. 82. člena OZ predstavlja dejansko vprašanje, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

Iz sklenjenih pogodb tožene stranke s tožečo stranko in družbo Ž.

d.o.o. in potrjenega predloga zapiranja terjatev je prvostopenjsko sodišče sklepalo na verigo asignacij. Takšen prenos nakazila je urejen v 1038. členu OZ. Očitno je res bil namen vseh udeležencev v verigi prenehanje njihovih terjatev. V kolikor bi bila veriga udeležencev sklenjena, bi podano soglasje vseh udeležencev pomenilo prenehanje vseh terjatev v verigi brez denarnega toka (tako imenovana verižna kompenzacija). V konkretnem primeru, ko veriga terjatev, udeleženih v predlogu zapiranja terjatev, ni bila sklenjena (tožeča stranka je nastopala zgolj kot upnik, družba Ž. d.o.o. pa zgolj kot dolžnik), pa medsebojne terjatve v verigi udeležencev niso mogle prenehati zgolj s podanim soglasjem udeležencev po predlogu zapiranja terjatev. Ob predpostavki, da so podana soglasja udeležencev v verigi terjatev, predstavljala večkraten prenos nakazila v smislu 1038. člena OZ, bi terjatev tožeče stranke prenehala šele z izpolnitvijo zadnjega nakazanca, to je družbe Ž. d.o.o. in ne že s sprejemom nakazila (1. odst. 1041. člena OZ). Kakšen je bil položaj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, bo torej potrebno oceniti na podlagi ugotovljenega skupnega namena pogodbenikov. Zgolj iz določil pogodbe (A1) je torej preuranjeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je s sklenitvijo pogodbo tožena stranka odkupila terjatev tožeče stranke do J.I.. Takšne trditvene podlage za vtoževani zahtevek pa tožeča stranka niti ni ponujala.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.