Jedro

Dejstvo, da je tožniku pred vložitvijo predloga za izvršbo (a po vtoževanem obdobju) prenehala funkcija upravnika, in da zato nima več pooblastila za zastopanje etažnih lastnikov, ne vpliva na obstoj njegove aktivne legitimacije, saj stroške upravljanja in založene stroške obratovanja vtožuje v lastnem imenu in ne v imenu etažnih lastnikov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. v I. točki izreka tako, da se glasi: ˝- Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201228/2010 z dne 1. 1. 2011 ostane v odločitvi, ki se nanaša na prvega tožnika T., d. o. o., v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 3582,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje in za glavnico 5011,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 126,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje. V preostalem delu se sklep o izvršbi, ki se nanaša na prvega tožnika, razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

- Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201228/2010 z dne 1. 1. 2011 se v odločitvi, ki se nanaša na tretjo tožnico E., d. o. o., četrta tožnika N. Č. P. in J. P., peta tožnika S. in B. S., šestega tožnika B. J. Ž., osmega tožnika M. Š., devetega tožnika M. M., dvanajsto tožnico A. K. in trinajstega tožnika J. J., s. p., v celoti razveljavi in tožba v tem delu zavrže. - Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201228/2010 z dne 1. 1. 2011 se v odločitvi, ki se nanaša na sedmega tožnika P. V., v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.˝

2. v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201228/2010 z dne 1. 1. 2011 v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v zneskih 3582,66 EUR, 5011,83 EUR, 1419,09 EUR in 731,01 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje, ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 168,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 1419,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, vložen v imenu druge tožnice M. P. S. , d. o. o., desete tožnice E. I., d. o. o., in enajste tožnice G. T., d. o. o. Tožencu je naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške v višini 1202,51 EUR (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Sodišče je zmotno zaključilo, da je prvi tožnik upravičen vlagati tožbene zahtevke v imenu etažnih lastnikov tudi po prenehanju funkcije upravnika. Ostali tožniki pa prvega tožnika oziroma odvetnika niso pooblastili za izterjavo vtoževanih stroškov. Nepravilni so razlogi sodišča, da je za izterjavo prispevkov v rezervni sklad izkazana aktivna legitimacija s pooblastilom P. V. Slednji v predlogu za izvršbo ni naveden kot upnik in se kasneje ne more priključiti postopku s pooblastilom, ki je bilo izdano po začetku sodnega postopka. Smiselno enako velja za ostale tožnike, ki v predlogu za izvršbo niso navedeni. Sodišče je napačno zaključilo, da pogodba o medsebojnih razmerjih z dne 22. 7. 2005 velja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 46. člena pogodbe, ki določa, da pogodba stopi v veljavo, ko jo podpišejo vsi etažni lastniki. Stališče sodišča, da pogodba velja, ker zakon določa manjši kvorum, je materialnopravno zmotno. Ker pogodbe niso podpisali vsi etažni lastniki, pogodba ne velja, posledično pa tudi ne veljajo njena določila o kritju in delitvi obratovalnih stroškov ter obveznosti plačila prispevkov v rezervni sklad.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 98. člena ZPP(1) mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Kolikor tega ne stori, mu sodišče naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe, sodišče tožbo zavrže (četrti odstavek 98. člena ZPP). V obravnavanem primeru je odvetnik vložil tožbo v imenu T., d. o. o., ki je bil v vtoževanem obdobju upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu T. (prvi tožnik), in v imenu etažnih lastnikov v tej stavbi (drugi do trinajsti tožnik). Ker je bilo ob vložitvi tožbe izkazano le pooblastilo prvega tožnika, je sodišče prve stopnje odvetnika pozvalo, da predloži tudi pooblastilo za zastopanje ostalih tožnikov. Kljub pozivu sodišča je pooblastilo odvetniku za zastopanje predložil le sedmi tožnik P. V. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je sklep o izvršbi v odločitvi, ki se nanaša na tretjo tožnico E., d. o. o., četrta tožnika N. Č. P. in J. P., peta tožnika S. in B. S., šestega tožnika B. J. Ž., osmega tožnika M. Š., devetega tožnika M. M., dvanajsto tožnico A. K. in trinajstega tožnika J. J., s. p., v celoti razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).

Stališče sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik aktivno legitimiran za izterjavo vtoževanih stroškov upravljanja in obratovanja, je pravilno. Med pravdnima strankama ni sporno, da je prvi tožnik na podlagi Pogodbe o upravljanju upravniških storitev z dne 1. 6. 2004 v vtoževanem obdobju opravljal storitve upravljanja ter zalagal stroške dobaviteljem storitev in dobav za objekt T., s čimer je poravnal tudi stroške, ki so odpadli na toženca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je aktivno legitimiran za izterjavo teh stroškov prvi tožnik in ne etažni lastniki. Pravno podlago tožbenemu zahtevku prvega tožnika predstavlja Pogodba o opravljanju upravniških storitev z dne 1. 6. 2004, določila SZ-1(2) o odgovornosti etažnih lastnikov za stroške upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe ter pravila OZ(3) o neupravičeni obogatitvi. Dejstvo, da je prvemu tožniku pred vložitvijo predloga za izvršbo (a po vtoževanem obdobju) prenehala funkcija upravnika in da zato nima več pooblastila za zastopanje etažnih lastnikov, ne vpliva na obstoj aktivne legitimacije prvega tožnika, ki stroške upravljanja in založene stroške obratovanja vtožuje v lastnem imenu in ne v imenu etažnih lastnikov.

Toženec se plačilu obratovalnih stroškov ne more izogniti z navedbami, da pogodba o medsebojnih razmerjih z dne 22. 7. 2005, ki vključuje določbe o kritju in delitvi obratovalnih stroškov, ne velja. Plačilo obratovalnih stroškov je zakonska obveznosti etažnih lastnikov (prvi odstavek 30. člena SZ-1), ki se ji toženec, ki je koristil dobave in storitve (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodbe), ne more izogniti. Če je prvi tožnik stroške obratovanja za toženca založil, mu jih je toženec dolžan povrniti (prvi odstavek 190. člena OZ). Načinu delitve stroškov toženec ni konkretno ugovarjal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je v tem delu tožbeni zahtevek prvega tožnika po višini v celoti utemeljen. Iz tožbenih navedb izhaja, da je prvi tožnik stroške obratovanja delil med etažne lastnike po ključu, določenem v pogodbi o medsebojnih razmerjih z dne 22. 7. 2005. Toženec je ugovarjal veljavnosti pogodbe, ni pa trdil, da bi prvi tožnik stroške obratovanja delil v nasprotju z zakonom(4) oziroma, da bi bila delitev stroškov po zakonskem kriteriju zanj ugodnejša, niti tega ne navaja v pritožbi(5). Zato z argumentom, da pogodba o medsebojnih razmerjih ne velja, pritožba pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne more izpodbiti. Poleg tega pa je sklicevanje toženca na manjkajoče soglasje etažnih lastnikov kot razlog za neveljavnost pogodbe o medsebojnih razmerjih, pri čemer je sam tisti, ki ni dal soglasja, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčevo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča (I. točka izreka), da se sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, vzdrži v veljavi za glavnico 3582,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje in za glavnico 5011,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje ter izvršilne stroške v višini 126,57 EURR, ki so adekvatni navedenima zneskoma glavnice (75% glede na celotni vtoževani zahtevek), za katera je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine upravičeno vložen (353. člen ZPP). Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije pa je sklep o izvršbi v tem delu, kolikor se nanaša na sedmega tožnika, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP)(6).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je izpodbijana odločitev v delu, v katerem je (delno) ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo prispevkov v rezervni sklad, materialnopravno zmotna. Po določbi 42. člena SZ-1 lahko etažni lastnik zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na poseben transakcijski račun, ki ga zagotavlja upravnik(7). Sedmi tožnik P. V., ki je med etažnimi lastniki edini predložil pooblastilo odvetniku za zastopanje, pa s postavljenim zahtevkom od toženca zahteva, da plača neplačane prispevke v rezervni sklad na račun prvega tožnika. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen in zato neutemeljen. Tožbeni zahtevek tožnika P. V. bi se lahko glasil na plačilo zneska na račun rezervnega sklada in ne na račun prvega tožnika (ki niti ni več upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu T.), saj njemu toženec iz tega naslova ničesar ne dolguje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se sklep o izvršbi v odločitvi, ki se nanaša na sedmega tožnika, razveljavi tudi v preostalem delu (v 1. odstavku izreka za izterjavo glavnice 1419,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje in glavnice 731,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (5. alineja 358. člena ZPP)(8). Iz istega razloga in tudi zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije (za izterjavo prispevkov v rezervni sklad so aktivno legitimirani etažni lastniki) se glede navedenih zneskov glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški (nad zneskom 126,57 EUR) sklep o izvršbi razveljavi tudi v odločitvi, ki se nanaša na prvega tožnika, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba v ostalem zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. To kot merilo za povrnitev stroškov postopka določa uspeh pravdnih strank in dodatno merilo „upoštevanje vseh okoliščin primera“. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh ugodilno sodbo, s stališča tožene stranke pa zavrnilno sodbo ali sklep o zavrženju tožbe. Omenjeno dodatno merilo pa omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. V obravnavani zadevi je predlog za izvršbo vložila prva tožeča stranka, ki je nato v obravnavani zadevi uspela z 75%, saj ji je toženec dolžan plačati glavnico 8594,49 EUR spp. Hkrati je kot upnika navedla „etažni lastniki“, ki je nebstoječa oseba. V pravdi je odpravila pomanjkljivost glede navedbe stranke in navedla posamezne etažne lastnike, ki pa ji, razen sedmega tožnika, niso dali pooblastila za zastopanje. Glede njih je bila zato tožba zavržena, glede sedmega tožnika pa tožbeni zahtevek zavrnjen. Na strani tožeče stranke so torej nastopali sosporniki, katerih skupen uspeh je mogoče oceniti kot delen. Enako je mogoče proti vsem tožnikom oceniti uspeh toženca. Ob upoštevanju vseh navedenih dejavnikov je pritožbeno sodišče odločilo, da naj vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Enako pa je odločilo tudi glede stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003 in nasl.)

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(4) Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, in sicer v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1). Po noveli SZ-1A (Ur. l. RS, št. 57/2008) se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, upoštevajo merila, predpisana v Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 60/2009).

(5) Toženec je navajal le, da pogodba o medsebojnih razmerjih ne velja in da zato ne obstoji v njej določena obveznost etažnih lastnikov za plačilo prispevkov v rezervni sklad.

(6) Tudi prvi tožnik je na naroku za glavno obravnavo z dne 28.9.2012 zatrjeval, da je za ta del tožbenega zahtevka legitimiran sam.

(7) Primerjaj II Cp 3360/2012, I Cp 4063/2009. (8) V predlogu za izvršbo je iz naslova naslova vplačil v rezervni sklad zahtevano plačilo 2.165,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje in 731,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje.