Jedro

Obravnavana zemljišča predstavljajo skupaj več kot 2% skupnih kmetijskih površin zaščitene kmetije, za kar zakon šteje, da bi bila s takim predmetom volila prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije.

Tožnica ugovarja, da je 22. člen ZDKG jasen glede fikcije o potencialni prizadetosti gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije – z odtujitvijo več kot 10 % površine zaščitene kmetije (glede na seštevek površinskega obsega vseh volil) in ne z odtujitvijo več kot 2 % (kot lahko površinsko znaša posamezno volilo). Toda glede na zadevo (oziroma vlogo), o kateri se v tem postopku odloča, ko gre zgolj za preveritev, ali so za izdajo potrdila po drugem odstavku 19. člena ZKZ v zvezi z 18. členom ZKZ izpolnjeni pogoji ali ne, to vprašanje ni predmet obravnave, je pa organ, ob ugotovitvi, da znaša površina po sklenjenem dednem dogovoru več kot 2 % površine, pravilno ugotovil, da za pozitivno rešitev tožničine vloge pogoji niso izpolnjeni. Če bi organ upošteval zakonsko fikcijo 10 %, bi pa to lahko pomenilo neizpolnitev volil drugih morebitnih upravičenih oseb - volilojemnikov in s tem njihovo prikrajšanje v zapuščinskem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o izvedbi dednega dogovora opr. št. SV ..., sklenjenega dne 5. 3. 2014 med A.A. kot prvo pogodbenico in tožnico kot drugo pogodbenico, na podlagi katere bi tožnica pridobila nepremičnine parc. št. 199/5, 199/6, 215/2 in 215/3, k.o. ..., ni potrebna in še odločil, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica zaprosila za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Iz Odloka o izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta Občine Šmartno pri Litiji izhaja, da se parc. št. 215/2 in 215/3 nahajata v območju kmetijskih zemljišč, parc. št. 199/5 delno v območju kmetijskih zemljišč, delno v območju gozdnih zemljišč in delno v območju stavbnih zemljišč, parc. št. 199/6 pa delno v območju kmetijskih zemljišč in delno v območju gozdnih zemljišč. Organ je v nadaljevanju citiral 17., 18. in 22. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter 22. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Te nepremičnine sodijo v sklop zaščitene kmetije, ki je v lasti in solasti prve pogodbenice A.A. Kmetija obsega 192291 m2 kmetijskih in gozdnih zemljišč. Nepremičnine, ki so predmet obravnave, glede na površino in boniteto skupaj znašajo 8454 m2, kar predstavlja 4,39 % skupnih kmetijskih površin zaščitene kmetije in kar ni v skladu s četrto alinejo 18. člena ZKZ v zvezi z 22. členom ZDKG. Tožnica ima v solasti le 1158 m2 kmetijskih zemljišč in 1259 m2 gozdnih zemljišč, česar ni mogoče šteti za kmetijo, zato tudi ne gre za povečevanje ali zaokroževanje druge kmetije. V zvezi z navedbo tožnice, da z odtujitvijo teh nepremičnin gospodarska sposobnost kmetije ne bo prizadeta, ker se odtujuje manj kot 10 %, je organ pojasnil, da je lahko glede na 22. člen ZDKG posamezno volilo le 2 %, zato je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prve stopnje.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je prvostopni organ o tem odločal že drugič in sicer je z odločbo z dne 7. 5. 2014 zavrnil vlogo tožnice, ker je ugotovil, da sta parc. št. 215/2 in 215/3 po dejanski rabi kmetijska zemljišča z boniteto preko 40, ki pa se po četrti alineji 18. člena ZKZ ne smejo odtujiti. Po tem, ko je tožnica uspela z znižanjem bonitete (in za to plačala geometra), je prvostopni organ njeno vlogo zavrnil iz drugega razloga – površine. ZDKG v 22. členu ni nejasen, saj je jasno, kdaj je kmetija prizadeta. Od tega je odvisen dedni odpravek tožnice, kot so se dogovorili s notarskim zapisom. Gre za dedovanje in njen dedni delež. Za to se uporabljajo 14. člen ZDKG in nadaljnji členi ter gre tožnici denarna vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju, kar glede na to, da sta dedinji dve, pomeni, da tožnici pripada 25 % vrednosti zaščitene kmetije. Gre tudi za dedni delež in ne volilo. Nujne dedinje ni mogoče enačiti z volilojemnikom z enim volilom, ki lahko znaša le 2 % vrednosti. Jasno je, da je kmetija prizadeta z odtujitvijo 10 % in ne z odtujitvijo 2 %. Tožnica tudi ne bo od sodedinje zahtevala doplačila do polne cene nujnega dednega deleža. ZDKG je treba gledati kot celoto glede na namen zakonodajalca kot to določa 24. člen zakona. Če upoštevamo celoten zakon, gre tožnici 25 % delež, kar je več kot 10 %. To pa pomeni, da ji gre 10 %, ker nad to mejo je zakonska prepoved. S tako odločitvijo je tožnica prikrajšana in je kršeno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS). Tožnica je tudi opozorila na sodbo, I U 172/2015, kjer je zavzeto stališče, ki potrjuje odločitev prvostopnega organa v tem primeru, vendar pa meni, da je z gornjo razlago in argumenti prepričala sodišče, da je odločitev prvostopnega organa napačna. Očitno bo to dvoumnost moralo presekati Vrhovno sodišče RS v reviziji. Sicer je pa Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-57/92 zapisalo, da je v nasprotju z načeli pravne države omejevanje oporočnega razpolaganja, dedne in lastninske pravice, če ukrepi in merila niso določno ali vsaj določljivo opredeljeni z zakonom. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in samo odloči, da se odobri pravni posel – notarski zapis listine o izvedbi dednega dogovora opr. št. SV ... ali pa akt razveljavi in vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi vloge tožnice za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o izvedbi dednega dogovora opr. št. SV ..., sklenjenega dne 5. 3. 2014 med A.A. kot prvo pogodbenico in tožnico kot drugo pogodbenico, na podlagi katere bi tožnika pridobila nepremičnine parc. št. 199/5, 199/6, 215/2 in 215/3, k.o. ..., ni potrebna.

8. Organ je v prejšnji točki opisano odločitev sprejel po ugotovitvi, da za izdajo takega potrdila niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ, saj sodijo zemljišča v sklop zaščitene kmetije, njihova površina pa presega 2 % skupnih kmetijskih površin kmetije.

9. V 19. členu ZKZ so v drugem odstavku določene izjeme, ko odobritev pravnega posla ni potrebna in med temi izjemami je naštet tudi primer, da gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, razen če gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega zakona. Po tretjem odstavku 22. člena ZKZ pa upravna enota, če za pravni posel odobritev ni potrebna, izda o tem potrdilo; če ne gre za primere, ko se izda potrdilo, se izdaja potrdila zavrne z odločbo.

10. 18. člen ZKZ določa, da se zaščitena kmetija iz 2. člena ZDKG v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija, - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijske zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika, - če se odtujijo stavbna zemljišča, - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko, - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina, - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

11. V III. poglavju ZDKG, ki ureja dedovanje na podlagi oporoke (na kar napotuje 18. člen ZKZ), je v 22. členu še določeno, da sme oporočitelj nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije; denarna in druga volila, ki bi dediča zaščitene kmetije preveč obremenjevala, sme sodišče na njegovo zahtevo zmanjšati, pri tem mora sodišče paziti na to, da dediči iz prvega odstavka 14. člena tega zakona niso prikrajšani glede svojega nujnega dednega deleža po tem zakonu. Šteje se, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila kmetijsko zemljišče; šteje pa se, da ni znatno prizadeta: - če so predmet volil gozdna oziroma kmetijska zemljišča z boniteto, nižjo od 40, pri čemer posamezno volilo ne presega 2 odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov skupnih kmetijskih površin; - če so predmet volil stavbna zemljišča ali druge stvari ali pravice, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, pri čemer vrednost posameznega volila ne presega dva odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov celotne vrednosti zapuščine. 23. člen določa, da lahko dediči iz prvega odstavka 14. člena tega zakona, ki jih je oporočitelj v oporoki prezrl ali jim je naklonil manj, kot bi dobili, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, zahtevajo, da se jim dodeli nujni delež po tem zakonu.

12. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna. Med strankami ni sporno, da so obravnavana zemljišča, ki so predmet pridobitve za tožnico glede na sklenjen dedni dogovor, del zaščitene kmetije, ki je v lasti A.A. (in v solasti A.A. skupaj z B.B. ter v lasti B.B.). Prav tako ni sporno, da obravnavana zemljišča predstavljajo skupaj več kot 2 % skupnih kmetijskih površin (natančno: 4, 39 %) zaščitene kmetije, za kar zakon šteje, da bi bila s takim predmetom volila prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Glede na povzete ugotovitve spisa organ tako ni mogel sprejeti drugačnega zaključka, kot da ugotovi, da za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, niso izpolnjeni pogoji, in tožničino vlogo zavrne.

13. Tožnica ugovarja, da gre za ponovno odločanje o njeni vlogi, za zavrnitev katere je organ sedaj uporabil drugačen razlog. Sodišče v tem upravnem sporu presoja odločitev z razlogi, ki jo tožnica sedaj izpodbija, zaradi česar se ne spušča v (morebitno) (ne)pravilnost prejšnje odločitve.

14. Tožnica tudi ugovarja, da je 22. člen ZDKG jasen glede fikcije o potencialni prizadetosti gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije – z odtujitvijo več kot 10 % površine zaščitene kmetije (glede na seštevek površinskega obsega vseh volil) in ne z odtujitvijo več kot 2 % (kot lahko površinsko znaša posamezno volilo). Sodišče pojasnjuje tožnici, da glede na zadevo (oziroma vlogo), o kateri se v tem postopku odloča, ko gre zgolj za preveritev, ali so za izdajo potrdila po drugem odstavku 19. člena ZKZ v zvezi z 18. členom ZKZ izpolnjeni pogoji ali ne, to vprašanje niti ni predmet obravnave, je pa organ, ob ugotovitvi, da znaša površina po sklenjenem dednem dogovoru več kot 2 % površine, pravilno ugotovil, da za pozitivno rešitev tožničine vloge pogoji niso izpolnjeni. Če bi organ upošteval zakonsko fikcijo 10 %, bi pa to (glede na to, da gre v obravnavanem primeru za odtujitev zemljišč iz zaščitene kmetije in prenos lastninske pravice teh zemljišč na eno osebo – tožnico), lahko (zaradi presežene površinske vrednosti posameznega volila) pomenilo neizpolnitev volil drugih morebitnih upravičenih oseb - volilojemnikov in s tem njihovo prikrajšanje v zapuščinskem postopku.

15. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožničin ugovor, da je dedinja in ne volilojemnica, saj četrta alineja 18. člena ZKZ napotuje na tiste določbe ZDKG, ki urejajo dedovanje zaščitene kmetije z oporoko in ne po pravilih zakonitega dedovanja. Se pa sodišče sicer strinja s tožbenim razlogovanjem, da je treba zakon oziroma relevantne zakonske določbe brati celovito in v skladu z namenom, zaradi katerega so bile predpisane, kar pa v obravnavanem primeru tudi ne pripelje do nasprotnega zaključka, kot ga je sprejel organ. Glede na povedano pa zato v postopku tudi ni prišlo do kršitve tožničinih ustavnih pravic (33. člen in 22. člen Ustave).

16. Ker pa so po presoji sodišča kriteriji oziroma merila v danem primeru določno opredeljeni z zakonom, tudi ni prišlo do kršitve načel pravne države, do česar bi prišlo v nasprotnem primeru in na kar opozarja tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, na katero se tožnica sklicuje. Iz iste odločbe pa tudi izhaja, da ni v nasprotju z ustavo, če zakon določa posebna pravila za dedovanje kmetijskih zemljišč in zasebnih gospodarstev, ker s tem uresničuje opredelitev Slovenije kot socialne države (2. člen ustave) in opredeljuje posebne socialne in ekonomske funkcije srednjih kmetij (67. in 71. člen ustave) (1. točka izreka), in da če zakon določa omejevanje oporočiteljeve svobode in pravico do dedovanja kmetijskih zemljišč, ni kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave), ker uveljavlja razlikovanje na temelju splošno priznanih posebnosti dejanskega stanja (2. točka izreka). Za tak primer pa v obravnavanem primeru tudi gre. Sodišče pa še pripominja, da lahko tožnica še vedno vloži vlogo za odobritev pravnega posla – notarskega zapisa o dednem dogovoru na podlagi določb ZKZ.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnice zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.