Jedro

Če bi tožnik zaradi srečevanja s tovornim vozilom svoje vozilo umaknil bližje desnemu robu vozišča v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZTVCP in bi zaviral, do trčenja ne bi prišlo. Ker je od povprečno skrbnega voznika mogoče pričakovati ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo (16. člena ZOR), tožnika bremeni dejstvo, da kljub razdalji preglednosti 60 m, ki mu je omogočala, da kritično situacijo zazna in nanjo reagira, tega ni storil. Teža kršitev cestnoprometnih predpisov utemeljuje porazdelitev odgovornosti pravdnih strank v razmerju (20 % krivda tožeče stranke in 80 % krivda tožene stranke), ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.645.000 SIT in ji povrniti 392.568 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da znaša tožnikov prispevek k nastali škodi 20 %. Za pretrpljene telesne bolečine mu je priznalo 1.000.000 SIT, za strah 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati zamudne obresti po 13,5 % letni obrestni meri od 1.1.2002 do 28.2.2002, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo zavrnilo in glede glavne stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je višina denarne odškodnine, ki jo je oškodovancu prisodilo sodišče prve stopnje, primerna.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo nižjih sodišč glede njegove sokrivde. Kritično situacijo je povzročil voznik tovornega vozila, ki je zavozil na tožnikov vozni pas v trenutku, ko se je le-ta pravilno pripeljal po svojem voznem pasu. Res je bil v času nezgode vinjen, vendar se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v strokovno analizo njegovih reakcijskih sposobnosti. Prometne nesreče ni mogel preprečiti, saj se je zgodila v zavoju, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, fotografij v spisu in skice prometne nesreče. Iz tega razloga pritožbene navedbe tožeče stranke v tej smeri niso novota, kot je zmotno ugotovilo sodišče druge stopnje. Od tožnika ne moremo pričakovati, da bi imel vozne sposobnosti profesionalnega šoferja. Odločitev nižjih sodišč bi bila pravilna le pod pogojem, če bi se ugotovilo, da bi se trčenju lahko izognil povprečno skrben voznik. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizko odmerjena. Tožeča stranka v celoti vztraja tudi pri tožbenem zahtevku, s katerim uveljavlja povračilo premoženjske škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 2441,16 EUR, prej 585.000 SIT) ni dovoljena.

Revizija glede nepremoženjske škode ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04- ur. p. b., ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 2441,16 EUR (prej 585.000 SIT), ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo razmerja odgovornosti pravdnih strank, so: - tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 28.4.1995, ko je s svojim avtomobilom vozil po magistralni cesti iz L. proti M.; - nasproti mu je pripeljal polpriklopnik z makedonsko registracijo, ki je pri vožnji prehajal na levi, torej tožnikov vozni pas; - obe vozili sta vozili s primerno hitrostjo;- do trčenja, gledano v smeri tožnikove vožnje, je prišlo v prehodu iz desnega v levi ovinek; - razdalja preglednosti je znašala 60 m, zato bi tožnik škodni dogodek lahko preprečil, če bi reagiral z izogibanjem ob skrajni desni rob vozišča in z zaviranjem.

Res je, da je voznik tovornega vozila prekršil eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ker ni upošteval, da mora z vozilom voziti čim bližje desnemu robu vozišča (kršitev iz drugega odstavka 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl., ZTVCP). K nesreči pa je prispevala tudi sama tožeča stranka. Pri defenzivnem načinu vožnje voznik predvideva tudi možne napake drugih in vozi tako, da prepreči njihove škodljive posledice. Če bi tožnik zaradi srečevanja s tovornim vozilom svoje vozilo umaknil bližje desnemu robu vozišča v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZTVCP in bi zaviral, do trčenja ne bi prišlo. Ker je od povprečno skrbnega voznika mogoče pričakovati ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo (16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR), tožnika bremeni dejstvo, da kljub razdalji preglednosti 60 m, ki mu je omogočala, da kritično situacijo zazna in nanjo reagira, tega ni storil. Teža kršitev cestnoprometnih predpisov utemeljuje porazdelitev odgovornosti pravdnih strank v razmerju (20 % krivda tožeče stranke in 80 % krivda tožene stranke), ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta natančno povzeli izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke (prva alineja na 9. strani izvedenskega mnenja, listovna št. 38), da je do trčenja, gledano v smeri tožnikove vožnje, prišlo v zaključnem delu desnega ovinka, ne pa morda v samem desnem ovinku. S konstruiranjem absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se odražala v nasprotju med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, skuša revident obiti prepoved revizijskega razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.000.000 SIT), strah (400.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (1.500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 5. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 5. do 6. strani).

Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).