Jedro

Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, saj je toženka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, v obrazložitvi odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in tožnici pred izdajo odločbe tudi dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo o potrditvi strategije lokalnega razvoja (v nadaljevanju SLR) in lokalne akcijske skupine (v nadaljevanju LAS), št. 33151-1/2015/25 z dne 18. 8. 2016 tožeči stranki po Uredbi o izvajanju lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, v programskem obdobju 2014-2020 (Uradni list RS, št. 42/2015, 28/2016, 73/2016, v nadaljevanju Uredba CLLD) odobrila finančni okvir za izvajanje (Pod)ukrepa 19.4. Podpora za tekoče stroške in stroške animacije v višini največ 349.91299 EUR. Tožeča stranka je dne 30. 4. 2017 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 11.276,00 EUR, ki mu je tožena stranka z odločbo št. 33151-1/2015/23 z dne 22. 8. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) delno ugodila v višini 9.529,78 EUR, del zahtevka v višini 1.746,22 EUR pa zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je tožeči stranki v okviru administrativnega pregleda zahtevka poslala zahtevo za dopolnitev zahtevka glede nekaterih računov. Tožeča stranka je na poziv odgovorila, nakar ji je tožena stranka dne 4. 8. 2017 posredovala še obrazložitev stvarnega stanja, v katerem je navedla svoja stališča. Na podlagi vse prejete dokumentacije in obrazložitev tožeče stranke je ugotovila, da izplačilo po računih zap. št. 4, 10, 28 in 64 ni upravičeno. Za račun pod zap. št. 4 je ugotovila, da gre za nalog za službeno potovanje, vendar pa tožeča stranka v dopolnitvi zahtevka ni dostavila dokazila za izvedeno aktivnost, obenem pa navedla, da naj se ta račun, glede na dosedanja stališča tožene stranke, šteje kot neupravičen. Delno je neupravičen tudi račun pod zap. št. 10, in sicer za udeležbo A.A. na seji Upravnega odbora Društva za razvoj slovenskega podeželja (v nadaljevanju UO DRSP). Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da na sejah tega organa A.A. sodeluje kot predstavnik tožeče stranke, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da se ta njegova aktivnost ni nanašala na tožečo stranko, pač pa na DRSP. Pri računu pod zap. št. 28 je tožena stranka tožeči stranki le delno priznala uveljavljani zahtevek, saj je ugotovila, da je z dokazili izkazana aktivnost zgolj za 29 ur, za preostalih 11 ur pa dokazila niso bila predložena. Prav tako je le delno priznala tudi zahtevek po računu pod zap. št. 64, in sicer je račun zavrnila v delu, ki se nanaša na urejanje dokumentacije za februar in marec 2017, kar so tekoči stroški in ne stroški animacije lokalnega razvoja.

3. Tožena stranka je na podlagi opravljenega pregleda ugotovila, da je tožeča stranka v zahtevku uveljavljala tekoče stroške v višini 6.191,48 EUR in stroške animacije v višini 4.764,89 EUR. Ker morajo stroški animacije po določbi drugega odstavka 41. člena Uredbe CLLD znašati najmanj 50 % nastalih stroškov v okviru posameznega zahtevka za izplačilo, predstavlja razlika v višini 1.426,59 EUR neupravičen strošek. Skupaj tako znašajo neupravičeni stroški 1.746,22 EUR in je zato tožena stranka v tem obsegu zahtevek tožeče stranke zavrnila.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

5. Tožeča stranka uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe. Meni, da tožena stranka ni zadostila zahtevam po jasnosti, preglednosti in popolnosti obrazložitve odločbe in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka tudi ni pojasnila metode preračuna niti ni pojasnila razlogov za zavrnilni del zahtevka. Svoje odločitve sicer običajno prikaže v razpredelnici, kjer predstavi izračun in pravne podlage, vendar pa tega v obravnavanem primeru ni storila, s tem pa posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in enakega varstva pravic iz 23. in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Prav tako ni pojasnila ali je upoštevala pojasnila tožeče stranke med postopkom. Tožeči stranki je bila tudi sicer kršena pravica do izjave, saj ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o bistvenih dejstvih pred sprejemom odločitve. Tožena stranka jo je k temu sicer pozvala, vendar pa ob tem le okvirno navedla kaj šteje za nepopolnost oziroma nejasnost in s čim naj tožeča stranka dopolni svoj zahtevek.

6. V zvezi z računom pod zap. št. 4 je tožeča stranka, kot prava neuka, sledila ustnim navodilom tožene stranke. Gre za udeležbo na seji Usmerjevalnega odbora mreže za podeželje dne 20. 12. 2016. V nadaljevanju pojasnjuje način delovanja LAS in njegov namen, prav tako vlogo tožeče stranke v zvezi s tem. V Navodilih za določanje in preverjanje tipov stroškov v okviru pristopa CLLD (v nadaljevanju Navodila) se za dokazovanje stroškov, nastalih v zvezi s sodelovanjem na srečanjih, zahteva le predložitev potnih nalogov, poročilo o opravljenem delu in dokazilo o plačilu. Tega, da bi morala tožeča stranka predložiti listo prisotnosti, ji doslej ni bilo znano in iz tega razloga zahtevka ni dopustno zavrniti. S svojo zahtevo je tožeča stranka kršila načelo zakonitosti in načelo pravne države, kršeno je bilo tudi načelo pravne varnosti in nepristranskosti, odločitve pa zaradi nepopolne obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Glede računa pod zap. št. 28 je tožena stranka tožečo stranko le splošno pozivala k dopolnitvi in ji s tem kršila pravico do izjave, odločitev pa je tudi nepopolna in nejasna. Po računu pod zap. št. 64 bi morala tožena stranka tožeči stranki priznati celoten strošek animacije, prav tako bi ji morala dati možnost do izjave in odločitev ustrezno obrazložiti. Glede računa pod zap. št. 10 pa tožeča stranka navaja, da je že v postopku izčrpno pojasnila kakšna je bila vloga A.A. na seji UO DRSP, vendar pa je tožena stranka kljub temu odločila, da je del zahtevka neutemeljen, ne da bi to ustrezno pojasnila. V nadaljevanju opisuje naloge A.A. in zaključuje, da s svojo odločitvijo tožena stranka posega v možnost LAS, da bi uresničevala svoje cilje. UO DRSP je namreč obravnaval tudi vprašanja v zvezi s LAS in ni bil namenjen izključno delovanju DRSP, kot to navaja tožena stranka, kar lahko potrdijo udeleženci seje, za katere predlaga, naj se zaslišijo kot priče. Tožena stranka je sicer odločala nedosledno, saj je zahtevku ugodila glede sodelovanja A.A. na konferenci na Švedskem.

7. Tožeča stranka tožbo sklene s predlogom, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj bi ji z vračanjem zadeve v ponovno dolgotrajno odločanje nastala težko popravljiva škoda, ki bi ji onemogočila delovanje, obenem pa bi ji bilo tudi onemogočeno učinkovito sodno varstvo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe in pojasnjuje pomen sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja, pravne podlage v zvezi s tem ter pomen nadzora nad sredstvi. Trdi, da je v izpodbijani odločbi pojasnila vse razloge za zavrnitev dela zahtevka, prav tako tudi pojasnila pravno podlago za svojo odločitev in ponavlja ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Zavrača trditev tožeče stranke, da ji je bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila ta možnost v postopku dana dvakrat. Prvič je tožena stranka dne 4. 7. 2017 tožeči stranki poslala zahtevo, da dopolni zahtevek za izplačilo ter jo seznanila z vsemi pomanjkljivostmi zahtevka, po administrativnem pregledu pa jo s pozivom z dne 28. 7. 2017 seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki ter ji dala možnost, da se o tem izjavi. Vse te navedbe, ki so sicer enake tožbenih ugovorom, je tožeča stranka upoštevala pri odločanju, v odločbi pa navedla materialno podlago za zavrnitev dela zahtevka in tudi pojasnila dejanske kršitve, ki so bile razlog za sprejeto odločitev.

9. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi, v kateri je prerekala vse navedbe tožene stranke ter v strnjeni obliki ponovila navedbe v tožbi.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče zavrača očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna ter nejasna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu, s tem pa tudi očitek, da naj bi tožena stranka posegla v ustavno varovane pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS in enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožeča stranka je tudi navajala, da svoje odločitve tožena stranka praviloma prikaže v tabeli, kjer so navedeni izračuni in pravne podlage ter da je v obravnavanem primeru od take običajne prakse odstopila, vendar pa sodišče meni, da način oblikovanja obrazložitve prepuščena toženi stranki. Pomembno je le, da obrazložitev odločbe obsega vse, kar zahteva določba prvega 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kar obrazložitev izpodbijane odločbe tudi izpolnjuje. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki trdi, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka je namreč tožečo stranko najprej seznanila s pomanjkljivostmi njenega zahtevka in jo pozvala k dopolnitvi, po tem, ko je to storila, pa jo je seznanila z ugotovljenimi dejstvi in svojimi stališči ter ji dala možnost, da se o tem izjavi. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

12. Med strankama je sporna odločitev tožeče stranke, ki je zavrnila izplačilo zahtevka tožeče stranke za nepovratna sredstva po računih pod zap. št. 4, 10, 28 in 64, kot tudi odločitev, da se znesek celotnih tekočih stroškov zmanjša tako, da ne presega 50 % stroškov za animacijo.

13. Z računom pod zap. št. 4 je tožeča stranka uveljavljala stroške po nalogu za službeno potovanje št. 160000110, ki pa ga je tožena stranka zavrnila, saj tožeča stranka, kljub zahtevi za dopolnitev, ni predložila dokazila za izvedeno aktivnost. V odgovoru na zahtevo za dopolnitev je tožeča stranka navedla, da glede na stališča tožene stranke predlaga, naj se ta strošek šteje kot neupravičen, nato pa v tožbi od tega stališča odstopila, navajala, da je prava neuka ter zatrjevala, da Navodila za dokazovanje stroškov, nastalih s sodelovanjem na srečanjih in seminarjih zahtevajo zgolj predložitev potnega analoga in dokazila o plačilu, ne pa tudi drugih dokazil. Sodišče takemu mnenju tožeče stranke ne sledi. V Navodilih, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka, sodijo stroški službenih potovanj med stroške dela, ki so urejeni v 2. točki navodil. Podlaga za upravičenost stroška je sicer potni nalog, vendar pa je obenem zahtevano, da so za preverjanje upravičenosti stroškov, poleg pravilno izpolnjenega potnega naloga, predložena dokazila o nastanku stroškov, in sicer časovnice/poročila o opravljenem delu z izračunom urne postavke ter izdelki, ki so rezultat določenih aktivnosti ter so primeroma našteti (na primer, zapisniki sestankov, liste prisotnih). Iz tega torej izhaja, da je potni nalog sicer podlaga za izplačilo nastalih stroškov, vendar pa mora biti dejansko opravljeno službeno potovanje izkazano z ustreznimi dokazili. Ker tožeča stranka teh dokazil ni predložila, je tožena stranka ravnala pravilno, da je njen zahtevek po računu pod zap. št. 4 v tem delu zavrnila. Zakaj naj bi tožena stranka s to svojo odločitvijo kršila načelo zakonitosti, načelo pravne države, načelo pravne varnosti in načelo nepristranskosti tožeča stranka v tožbi ni pojasnila, sodišče pa ne najde opore za take njene tožbene ugovore.

14. Z računom pod zap. št. 4 je povezan tudi račun pod zap. št. 10, in sicer gre za časovnico zaposlenega A.A. za mesec december 2016. Ta račun ni upravičen v delu, ki se nanaša na službeno pot, za katero je bil izdan prej navedeni potni nalog št. 160000110, tako da skupaj neupravičeni stroški obeh računov znašajo 137,75 EUR. Tožeča stranka je kot strošek uveljavljala udeležbo A.A. na seji UO DRSP dne 14. 12. 2016, vendar pa je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno štela, da ni šlo za aktivnost, ki bi se nanašala konkretno na tožečo stranko in njene interese, pač pa za aktivnost, povezano z DRSP. Tožeča stranka je v tožbi sicer opisovala pomen DRSP za delovanje LAS, vendar pa je sodišče meni, da je iz gradiva, ki ga je predložila, jasno razvidno, da se je A.A. seje udeležil zgolj kot predsedujoči UO DRSP in ne kot predstavnik tožeče stranke. Nenazadnje niti Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 niti Uredba CLLD tovrstnih aktivnosti ne opredeljujeta kot naloge LAS. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje A.A. in B.B. kot prič, ki naj bi potrdili, kaj se je obravnavalo na seji UO DRSP, saj je iz že listinskih dokazov, ki se nanašajo na to sejo in so bili izvedeni v upravnem postopku, nesporno ugotovljeno, da seja UO DRSP ni aktivnost, ki bi bila del delovanja LAS in je zato odločitev tožene stranke glede računa pod zap. št. 10 utemeljena.

15. Za odločitev tožene stranke glede računa pod zap. št. 28 je tožeča stranka menila, da odločitev ni obrazložena in da tudi ni imela možnosti, da bi se o ugotovitvah tožene stranke izjavila, vendar pa sodišče temu ne sledi. Tožena stranka je po tem, ko je ugotovila, da tožeča stranka ni dostavila potrdil za vse aktivnosti po računu pod zap. št. 28, to s tem seznanila in jo pozvala, naj zahtevek dopolni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka po tem računu uveljavljala stroške svetovanja, vendar pa je predložila dokazila le za svetovanje za 29 ur, ne pa tudi za preostalih 11 ur, ki so zajete v računu. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka skupaj z računom predložila časovnico za mesec januar 2017, in to za svetovanja (animacije) različnih svetovalcev. Časovnici je priložila evidenco opravljenih svetovanj ter poročila o delu svetovalcev. V evidenci in med poročili pa ni aktivnosti, ki jih je dne 16. 1. 2017 izvedla C.C. (svetovanje in sestanek na Občini Pivka) v trajanju 4 ure, dne 18. 1. 2017 D.D. (svetovanje) v trajanju 3 ure, dne 25. 1. 2017 E.E.(svetovanje priprave projekta) v trajanju 2 uri in dne 27. 1. 2017 F.F. (svetovanje priprave projekta) v trajanju 2 uri, torej vse skupaj v obsegu 11 ur. Tožena stranka je zato po presoji sodišča pravilno ugotovila, da te aktivnosti niso izkazane z dokazili, ki jih določajo Navodila in zato stroški za 11 ur opravljenega svetovanja po računu pod zap. št. 28 niso upravičeni.

16. Računu pod zap. št. 64 je tožena stranka le delno ugodila, saj stroškov urejanja dokumentacije v februarju in marcu 2017 ni upoštevala kot upravičene stroške. Ocenila je namreč, da ne gre za stroške animacije lokalnega razvoja, pač pa za tekoče stroške. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka o tem ni seznanila in da zato ni imela možnosti, da bi se izjavila, odločitev pa po njenem mnenju tudi ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče takemu stališču tožeče stranke ne sledi. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožena stranka tožečo stranko seznanila s svojimi stališči in da se je tožeča stranka na to odzvala ter podala svojo obrazložitev. Sodišče stališču tožene stranke, da stroški urejanja dokumentacije ne sodijo med stroške animacije, pač pa tekoče stroške v zvezi z urejanjem SLR in da zato niso upravičeni stroški, pritrjuje, saj je tudi iz Navodila razvidno, da se kot tekoči stroški, povezani z upravljanjem SLR, štejejo vsi stroški, ki so potrebni za upravljanje in delovanje LAS, tudi stroški povezani s spremljanjem in vrednotenjem SLR, kar pa je po presoji sodišča tudi urejanje dokumentacije (2.6.6. točka Navodil).

17. Utemeljena je tudi odločitev tožeče stranke, ki je pri končnem pregledu zahtevka znesek tekočih stroškov zmanjšala tako, da so stroški animacije dosegli 50 % nastalih stroškov po zahtevku, kar sicer zahteva določba drugega odstavka 41. člena Uredbe CLLD. Tožena stranka je namreč ugotovila, da znašajo tekoči stroški v zahtevku 6.191,48 EUR, stroški animacije pa 4.764,89 EUR, torej manj kot 50 % vseh priglašenih stroškov in je zato za razliko med tako priglašenimi tekočimi stroški in stroški animacije odločila, da ni upravičen strošek. Tožeča stranka je sicer navedla, da odločitev tožene stranke ni obrazložena, vendar pa sodišče temu ne sledi, saj iz obrazložitve brez vsakega dvoma izhaja tako izračun kot tudi pravna podlaga za sprejeto odločitev. Tožena stranka je namreč z izvedenim obračunom uskladila tekoče stroške in stroške animacije tako, kot to zahteva 41. člen Uredbe CLLD, torej zmanjšala tekoče stroške do take višine, da so stroški animacije dosegli zahtevanih 50 % vseh prijavljenih stroškov.

18. Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev o zadevi je sodišče sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), sodišče pa je dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje prič zavrnilo iz razlogov, kot so pojasnjeni v 14. točki te obrazložitve.

19. K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.