Jedro

Glede na pritožbene navedbe obsojenega, da nima sredstev za plačilo denarne kazni, je pojasniti, da je pravnomočno sodbo treba izvršiti in da njegove navedbe le dodatno potrjujejo prvostopenjsko ugotovitev, da denarne kazni ni mogoče niti prisilno izterjati. V takih okoliščinah pa je sodišče bilo po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 dolžno denarno kazen izvršiti z določitvijo zapora. Nobene podlage namreč ni, da bi v takih okoliščinah sodišče še čakalo na morebitno, v negotovo prihodnost odloženo plačilo denarne kazni.

Izrek

I.Pritožba obsojenega A. A. a se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje glede enotne denarne kazni v višini 89 dnevnih zneskov z vrednostjo zneska 15,00 EUR, kar znese 1.335,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo o kaznovalnem nalogu opr. št. II K 84000/2022 z dne 10. 1. 2023 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, odločilo izvršitev na način, da se obsojenemu za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, skupno se mu torej določi 44 dni zapora.

2.Takšni odločitvi z laično pritožbo, v kateri svojih pritožbenih očitkov pravno ne opredeli, nasprotuje obsojeni. Vsebinsko smiselno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in dodatni čas za plačilo denarne kazni.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Obsojeni v pritožbi navaja, da je pred kratkim dobil odločbo o plačilu kazni a je, ker je trenutno brezposeln in ne prejema nobenih denarnih sredstev, zaenkrat njeno celotno plačilo nemogoče. Prosi za plačilo na obroke ali odlog plačila dokler ne najde zaposlitve. Kdaj jo namerava najti ne navede, odločitev o njegovi vlogi pa naj se mu pošlje na njegov gmail, saj si tudi še ureja naslov.

5.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje dne 10. 1. 2023 izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu, s katero je obdolženega spoznalo za krivega uvodoma navedenih treh kaznivih dejanj ter mu zanje izreklo enotno denarno kazen 89 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar znese skupaj 1.335,00 EUR. Ob tem je v izrek navedlo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v kolikor je ne bo in tudi njena prisilna izterjava ne bo uspešna, pa jo bo izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 30,00 EUR, določilo en dan zapora. Sodba je postala pravnomočna 21. 4. 2023, saj je obsojeni (tedaj obdolženi) sodbo o kaznovalnem nalogu prejel 5. 4. 2023, zoper njo pa v roku 15 dni ni podal ugovora.

6.Glede na pravkar povzete podatke spisa je tako uvodoma zavrniti navedbe obsojenega iz pritožbe, da je šele pred kratkim dobil odločbo o plačilu denarne kazni. O tem, da je dolžan plačati denarno kazen v skupnem znesku 1.335,00 EUR je namreč bil seznanjen že 5. 4. 2023.

7.Nadaljnji pregled zadeve pokaže, da obsojeni denarne kazni v postavljenem roku treh mesecev ni plačal, na poziva sodišča z dne 25. 7. in 6. 9. 2023, da predloži dokazila o plačilu denarne kazni pa ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je nato preko vložitve dveh predlogov za dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti z dne 23.10.2023 in z dne 30. 5. 2025 poskušalo s prisilno izterjavo denarne kazni v okviru postopka za izvršbo, a ker obsojeni nima registriranih premičnin, nepremičnin, nematerializiranih vrednostnih papirjev, denarnih prejemkov in denarnih sredstvih pri organizacijah za plačilni promet, tudi to ni bilo uspešno. V takih okoliščinah je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvršitev denarne kazni odredilo na način, je za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obsojeni je bil na tak način izvršitve denarne kazni nenazadnje opozorjen že s sodbo.

8.K zgoraj navedenemu je glede na pritožbene navedbe obsojenega, da nima sredstev za plačilo denarne kazni pojasniti, da je pravnomočno sodbo treba izvršiti in da njegove navedbe le dodatno potrjujejo prvostopenjsko ugotovitev, da denarne kazni ni mogoče niti prisilno izterjati. V takih okoliščinah pa je sodišče bilo po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 dolžno denarno kazen izvršiti z določitvijo zapora. Nobene podlage namreč ni, da bi v takih okoliščinah sodišče še čakalo na morebitno, v negotovo prihodnost odloženo plačilo denarne kazni.

9.V kolikor pa ima obsojeni le namen plačati denarno kazen kot nakazuje v pritožbi, pa to lahko, kot mu je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, kljub njeni spremembi v zaporno kazen, še vedno stori in si s tem zagotovi ustavitev izvrševanja kazni zapora.

10.Pritožbene navedbe obsojenega so se tako izkazale za neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev (prvi odstavek 383. člena ZKP) njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11.Glede na to, da je obsojenec brez prihodkov in premoženja, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), čeprav s pritožbo ni uspel.