Jedro

V konkretni zadevi je tožeča stranka spremenila sam tožbeni zahtevek in ne morebiti navedb ali pravne podlage tožbe, saj je poleg izselitve dodatno zahtevala še "izpraznitev barak stvari in oseb", zato je bila tožba spremenjena.

Okoliščina, da stranka med postopkom spremeni ime/firmo, ne sme povzročiti procesnih težav, saj se njena identiteta s tem ne spremeni. Spremembo firme tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče, po vpogledu v sodni/poslovni register, upoštevalo po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa bo moralo nepravilno označbo v uvodu izpodbijane sodbe odpraviti s popravnim sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so N. P. (v nadaljevanju prvotožena stranka), M.P. (v nadaljevanju drugotožena stranka), S. Đ. (v nadaljevanju tretjetožena stranka) in N. Đ. (v nadaljevanju četrtotožena stranka) dolžni izprazniti barako v P. ulici, ki stoji na parceli 896 k.o. U., vseh oseb in stvari in se iz nje izseliti v roku 15 dni, pod izvršbo. Hkrati je odločilo, da so toženci dolžni povrniti A d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) pravdne stroške v znesku 523,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožujejo toženi, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožencem pa prizna vračilo stroškov tega postopka. Navajajo, da v primeru spremembe tožbe z dne 15.10.2008 ne more iti za spremembo oziroma popravek tožbe po 3. odstavku 184. člena ZPP, saj je tožeča stranka od tega dne poleg izselitve iz barak dodatno zahtevala še "izpraznitev barak vseh stvari in oseb". Zahtevek je bil torej nedvomno povečan oziroma razširjen, zato bi moralo sodišče prve stopnje, ob nasprotovanju tožencev, o tej spremembi odločiti s posebnim sklepom. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na navedbe tožencev o nedopustnosti spremembe tožbe sploh ni odgovorilo. Toženci izpostavljajo, da vsaj v primeru četrto tožene stranke, njen zahtevek za sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko še ni bil dokončno zavrnjen, ker o vloženi reviziji še ni bilo odločeno. Nadalje toženci tudi menijo, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo oziroma pavšalno obrazložilo zavrnitev številnih dokazov, pri čemer posebej izpostavljajo zavrnjeno zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče V. V., ki bi lahko izpovedala, da je obstajala pravna podlaga za bivanje tožencev v spornem objektu. Tožencem se prav tako zdi nerazumljiva utemeljitev sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi odločba o dodelitvi stanovanja S. Z. ni relevantna, ker naj te odločbe ne bi izdala tožeča stranka, ampak druga pravna oseba. Odločba je relevantna že zato, ker se nanaša na stanovanje, ki je predmet tega postopka, poleg tega pa je izkazano tudi pravno nasledstvo tožeče stranke po bivši družbeni pravni osebi s pravno osebo, ki je izdala ugotovitveno odločbo. Toženci opozarjajo, da se izpodbijana sodba glasi na neobstoječo pravno osebo, saj v sodnem registru ni subjekta vpisa s firmo Holding A d.o.o., sodba pa prav tako molči o vprašanju aktivne legitimacije. Če bi sodišče prve stopnje pravilno izvedlo vse dokaze bi ugotovilo, da toženci bivajo v barakah že več desetletij na podlagi dogovora z vodstvom tožeče stranke oziroma pravnih prednikov tožeče stranke in bi tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili tožbi drugo in četrtotožene stranke na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko za prostore v sporni baraki, v kateri živita skupaj s svojima zakonskima partnerjema (prvo in tretjetoženo stranko) ter otroci, pravnomočno zavrnjeni. Drugega pravnega naslova poleg zatrjevane in vtoževane pridobitve stanovanjske pravice s strani drugo in četrtotožene stranke ter s tem povezane dolžnosti tožeče stranke, da z njimi sklene najemno pogodbo, pa toženci niso niti zatrjevali niti izkazali, zato je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno.

Glede na pritožbene navedbe tožencev, pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da sta bili v času odločanja pritožbenega sodišča zavrnjeni tudi reviziji tožencev v postopku, v katerem so uveljavljali zahtevek za za sklenitev najemne pogodbe, kar v konkretni zadevi predstavlja predhodno vprašanje. Revizija drugotožene stranke je bila zavrnjena 10.7.2008, revizija četrotožene stranke pa 19.2.2009. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi z modifikacijo tožbe z dne 15.10.2008, toženci utemeljeno opozarjajo, da ne gre za popravek po 3. odstavku 184. člena ZPP, temveč za spremembo tožbe. Kot izhaja iz navedene določbe ZPP, tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. V konkretni zadevi je tožeča stranka 15.10.2008 spremenila sam tožbeni zahtevek in ne morebiti navedb ali pravne podlage tožbe, saj je poleg izselitve dodatno zahtevala še "izpraznitev barak stvari in oseb", zato je bila tožba spremenjena. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izostanek posebnega procesnega sklepa o spremembi v konkretni zadevi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere bi bilo sodbo potrebno razveljaviti. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo, po določilu prvega odstavka 185. člena pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka z zahtevo po izpraznitvi barake vseh oseb in stvari le natančneje opredelila že od vložitve tožbe postavljeni zahtevek na izselitev. Čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega napravilo napačen sklep, da zato sprememba tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe, iz obrazložitve izpodbijane sodbe vseeno izhaja, da je bila sprememba v konkretni zadevi smotrna. Poleg pavšalne navedbe tožene stranke na naroku 15.10.2008, da sprememba ni smotrna, je slednja navedla še, da tožeča stranka spremembi tožbe ni dodala ustrezne spremembe dejanske podlage, zaradi česar naj bi bil spremenjeni del tožbenega zahtevka nesklepčen. Kot rečeno, je tožeča stranka s spremembo le konkretizirala podani zahtevek na izselitev, kar pa ni narekovalo dopolnitve navedb o tem, da tožena stranka nima pravne podlage za bivanje v sporni baraki, zato so tudi navedbe o nesklepčnosti spremenjenega zahtevka neutemeljene.

Toženci v svoji pritožbi grajajo pavšalno zavrnitev njihovih številnih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da so predlagani za dokazovanje dejstev, ki niso pomembna za odločitev v tej zadevi. Toženci konkretno navedejo sicer zgolj zavrnitev zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ter priče V. V., ki naj bi izpovedala, da je obstajala podlaga za bivanje toženih strank v spornem objektu. Glede navedenega pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da toženci druge pravne podlage kot zatrjevane pridobitve stanovanjske pravice in s tem povezane dolžnosti tožeče stranke, da z drugo oziroma četrtotoženo stranko sklene najemno pogodbo (kar je že bilo pravnomočno zavrnjeno), ni zatrjevala. Če v pritožbi zatrjuje kakšno drugo pravno podlago, ki je prej ni zatrjevala, pa je glede tega prekludirana (337. člen ZPP). Sicer pa je bila priča V. V. v konkretni zadevi predlagana za dokazovanje, da sporne barake v naravi dejansko predstavljajo stanovanjski objekt (glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 14.7.1999, točka 3), zato je sodišče prve stopnje ta dokaz utemeljeno zavrnilo, ker to v tej zadevi ni relevantno. Glede zaslišanja tožeče stranke pa pritožbeno sodišče poleg zgoraj navedenega o prekluziji dodaja še to, da je bilo tudi na naroku 15.10.2008 predlagano zaslišanje direktorja oziroma po potrebi direktorja v času vložitve tožbe prepozno, saj je bil prvi narok v tej zadevi 17.3.2004. Pred narokom 15.10.2008 tožena stranka namreč ni podala predloga za zaslišanje direktorja tožeče stranke oziroma direktorja tožeče stranke v času vložitve tožbe. Še več, ko je tožeča stranka, na prvem naroku za glavno obravnavo 17.3.2004, predlagala zaslišanje pomočnika direktorja za infrastrukturo tožeče stranke v času vložitve tožbe, B. Z., je tožena stranka izrecno nasprotovala izvedbi tega dokaza (glej Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.3.2004, str. 3).

Glede odločbe o dodelitvi stanovanja S. Z., se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da v predmetni zadevi ni relevantna in to ne glede na to, kdo jo je izdal. Četudi se navedena odločba nanaša na sporne prostore in četudi je S. Z. imel podlago za bivanje v spornih prostorih, slednji ni stranka tega postopka. Toženci so namreč kot podlago za svoje bivanje v spornih prostorih navajali obveznost tožeče stranke, da z njimi oziroma drugo in četrtotoženo stranko (na podlagi pridobitve stanovanjske pravice oziroma bivanja v spornih prostorih od leta 1987) sklene najemno pogodbo kot lastnica zemljišča na parcelni številki 896 k.o. U., kjer se nahajajo sporni prostori. V obeh postopkih, ki so jih toženci sprožili proti tožeči stranki, pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženki na prostorih v sporni baraki stanovanjske pravice nista pridobili in da sporna baraka ni predstavljala stanovanja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno ugotovilo, da je sporna parcela last tožeče stranke (glej v zvezi s tem zemljiškoknjižni izpisek, priloga A4, v povezavi z zgodovinskim izpiskom iz sodnega registra, priloga A8-9), zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodba o vprašanju aktivne legitimacije molči. Ves čas postopka identiteta tožeče stranke v tem smislu ni bila sporna (nenazadnje so toženci kot svojo podlago za bivanje v barakah navajali prav obveznost tožeče stranke, da z njimi oziroma drugo in četrtotoženo stranko sklene najemno pogodbo), res pa je, da je med postopkom prišlo do spremembe firme tožeče stranke, in sicer dvakrat, kar izhaja iz sodnega registra. Prvič se je firma spremenila iz A d.d. v Holding A d.o.o., nato pa v A d.o.o. Tožeča stranka je prvo spremembo firme, kjer je prišlo tudi do statusne spremembe, sodišču sporočila (glej vlogo tožeče stranke z dne 15.7.2005), druge pa ne. Okoliščina, da stranka med postopkom spremeni firmo, ne sme povzročiti procesnih težav, saj se njena identiteta s tem ne spremeni (glej Aleš Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2005, str. 328). Spremembo firme tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče, po vpogledu v sodni register upoštevalo po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa bo moralo nepravilno označbo v uvodu izpodbijane sodbe odpraviti s popravnim sklepom.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.