Jedro

Zgolj na podlagi dokazanega dejstva udarca obsojenca z glavo v nos oškodovanca, pri čemer je bila objektivno ugotovljena le kontuzijska značka za desnim uhljem in na otip boleč koren nosu z majhno podplutbo, ob navedenih zaključkih izvedenca medicinske stroke, da je šlo za sled poškodbe in za neznatne poškodbe, ne omogoča zaključka, da je šlo za izpolnjene zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, oziroma je takšno zaključevanje v očitnem nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita glede izreka pod točko I. in V. glede obsojenega M. T. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je v točki I izreka uvodoma navedene sodbe obsojenega M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. V točki V izreka je bilo nadalje odločeno, da mora obsojeni T. plačati stroške kazenskega postopka v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega T. (hkrati tudi pooblaščenec M. T. kot oškodovanca kot tožilca), ki pa jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojeni M. T. dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo, v delu zaradi obsojenemu T. očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se v izpodbijanem delu sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavita ter zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremeni pravnomočno sodbo in obsojenega M. T. oprosti.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je navedel, da je delno utemeljena, saj izrek sodbe v izpodbijanem delu ni podprt z mnenjem izvedenca in je zato sklicevanje sodbe na mnenje izvedenca protispisno, sodbeni razlogi so o odločilnih dejstvih v tem delu nejasni, v nasprotju s sodbenim izrekom in v očitnem nasprotju z dokumenti v spisu oziroma z mnenjem izvedenca.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se do njega nista opredelila.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti se utemeljeno izpostavlja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o povzročeni lahki telesni poškodbi oškodovancu Z. K. in mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. B. Š., iz katerega ne izhaja, da naj bi šlo za tako telesno poškodbo, kar naj bi torej pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Že iz same obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja (točka 13), da sta „oba obdolženca zadobila telesne poškodbe, ki so bile z medicinskega stališča neznatne“ in jih je izvedenec ocenil kot „sled poškodovanja“. Sodišče sicer v nadaljevanju navaja (točka 20), da je z gotovostjo zaključilo, da je obsojeni T. z glavo udaril K. v nos in pri tem povzame mnenje izvedenca, da je slednji pri tem utrpel „lahke telesne poškodbe“, vendar pa v tem pogledu očitno ni šlo za pravno opredelitev telesne poškodbe (ki je izvedenec medicinske stroke niti ne more podati, niti ni za to pristojen), saj je pred tem za iste telesne poškodbe, tako obsojenca kot oškodovanca, navedel, da so bile vse te poškodbe neznatne in jih nadalje ocenil le kot „sled poškodovanja“ (list. št. 172). Izvedenec je sicer glede udarca v glavo, ki ga je utrpel Z. K. navedel, da bi lahko šlo za začasno okvarjeno zdravje in zmanjšano zmožnost za delo, vendar se je do tega opredeljeval le hipotetično (kot se utemeljeno izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti), saj je navedel, da bi te posledice nastopile, če bi štel „blagi pretres možganov pri Z. K. za izkazan“ (točka 4 izvedenskega mnenja – list. št. 170). Tako hipotetično stališče pa ne more biti upoštevno kot sprejemljiv dokaz, pa tudi sicer se sodišče do dokazanosti tega dejstva ni opredelilo in zato sodba v tem delu niti nima razlogov. Zgolj na podlagi dokazanega dejstva udarca obsojenca z glavo v nos oškodovanca, pri čemer je bila objektivno ugotovljena le kontuzijska značka za desnim uhljem in „na otip boleč koren nosu z majhno podplutbo veliko 7x3 mm na desni strani nosu“ (povzetek zdravstvene dokumentacije v točki 1 izvedenskega mnenja – list. št. 169), ob navedenih zaključkih izvedenca medicinske stroke, da je šlo za sled poškodbe in za neznatne poškodbe, ne omogoča zaključka, da je šlo za izpolnjene zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) oziroma je takšno zaključevanje v očitnem nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke.

7. Glede na vse navedeno, ko so v izpodbijani sodbi ugotovljene v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je bilo na podlagi 426. člena ZKP odločeno, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa razveljavita glede izreka pod točko I in V glede obsojenega M. T. in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do ostalih razlogov, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti še uveljavljala, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, ker je bilo treba odločitev o razveljavitvi sprejeti že iz navedenih razlogov.