Jedro

Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine - stanovanjske hiše na naslovu Z z odstranitvijo oseb in stvari, ki v njej stanujejo in njeno izročitvijo upniku, za izterjavo stroškov izvršilnega postopka pa z rubežem in ocenitvijo premičnin ter njihovo prodajo. Dolžnika sta zoper sklep pravočasno ugovarjala. Navajata, da sta hišo zgradila z velikom trudom in napori iz svojih dohodkov iz delovnega razmerja. V njej poleg dolžnikov živijo še dva mladoletna otroka in mladoletni vnuk, kar je razvidno iz potrdila o njihovem stalnem prebivališču. Dolžnika preživljata vso družino in nimata nobene možnosti, da bi pridobila drugo stanovanje. Po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) imata možnost ostati v svojem stanovanju, ki ga sedaj predstavljajo le še kletni prostori. Zdravstveno stanje obeh dolžnikov je slabo, kar dokazujejo zdravniška potrdila. Ves postopek, zaradi katerega sta dolžnika v sedanjem stanju, je produkt objektivnih okoliščin, neodvisnih od njune volje in jih sama nista povzročila, nista pa jih tudi mogla rešiti. Pri tem se sklicujeta na 25. čl. Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jih je sprejela Generalna skupščina OZN, v katerem je poudarjeno, da ima vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje vključno s hrano, obleko in stanovanjem in to zlasti v primeru, če so nastopile okoliščine, ki so neodvisne od njegove volje. Dolžnika s člani svoje družine ne moreta biti na cesti, nimata pa nobene možnosti, da bi si pridobila stanovanje in to tudi zaradi njune bolezni. Na drugi strani pa je upnik pridobil stanovanjsko hišo po ceni, ki ni v skladu z resnično dejansko vrednostjo hiše, namen tega postopka pa je nedvomno za upnika pridobitev dobička, ki bo presegel vrednost stanovanjske hiše. Glede na to je na mestu edino njun predlog, da bi družina ostala v kletnih prostorih stanovanjske hiše, kjer že dejansko živi, plačevala pa bi najemnino, ki bi jo določil sodni izvedenec. Predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi. Upnik je na ugovor odgovoril, da dolžnika v ugovoru nista navedla razlogov, ki bi po ZIZ preprečevali izvršbo niti nista navedla zakonske podlage za to, da bi lahko še naprej stanovala v stanovanjski hiši. Upnik je bil razumevajoč do situacije dolžnikov in jima je bil pripravljen plačati najemnino za nadomestno stanovanje po njuni izbiri, čeprav tega ni bil dolžan. To sta dolžnika zavrnila. Predlaga zavrnitev ugovora. Izvršilno sodišče je ugovor v skladu z določilom 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku z dne 15.11.2000, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju. Socialni razlogi, ki jih navaja (nemožnost pridobitve drugega stanovanja, preživljanje otrok, zdravstveno stanje), pa niso razlogi, ki bi preprečevali izvršbo (55. čl. ZIZ), zato se neutemeljeno sklicuje tudi na določila Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Tudi predlog, ki ga ponuja dolžnik (plačevanje najemnine za stanovanjske prostore v kleti po oceni izvedenca), ni tak razlog in bi ga bilo mogoče realizirati le v sporazumu z upnikom. Dolžnik nadalje tudi neutemeljeno poudarja razliko med višino kupnine in dejansko vrednostjo stanovanjske hiše, saj to ni predmet te izvršbe, nerelevanten pa je namen, zaradi katerega je upnik nepremičnino pridobil. Ker pritožbeno sodišče ni našlo tudi tistih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 55. čl. ZIZ), je ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).