Jedro

Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in z njim zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (ugovor tretjega). Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne (2. odst. 65. čl. ZIZ) in vložnik ugovora lahko v (prekluzivnem) roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (3. odst. 65. čl. ZIZ). Pogoj na vložitev take tožbe je pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora, ki ga izda izvršilno sodišče šele, ko se o vloženem ugovoru najprej izjasni upnik. Pravni interes za tožbo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe tretji dokaže s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 113.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje. Ocenilo je, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe, ki ga lahko tretji izkaže le s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora. Tožnik v tej zadevi ni niti navajal, da je v izvršilnem postopku vložil ugovor ali da je o njem sodišče odločalo s sklepom in takšnega sklepa tudi ni predložil. Proti sklepu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je pravni interes v predmetnem postopku izkazan s predložitvijo sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in na podlagi pričevanja T. M.. V postopkovnih predpisih tudi ni predpisanih dodatnih procesnih predpostavk za vložitev predmetne tožbe. Ne glede na gornje pritožniku ni moč zanikati možnosti, da učinkovito zavaruje svoje pravice, kot to določa pravica do sodnega varstva iz 1. odst. 23. čl. Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic. Po mnenju pritožnika, če izvršba posega v lastninsko pravico tretjih oseb, pravna sredstva, ki jih ima tretji v izvršilnem postopku, ne morejo predstavljati edine oblike varstva pravice. Osnova tožbenemu zahtevku, ne glede na pravno poimenovanje zahtevka in pravno podlago, na katero sodišče ni vezano, je v konkretni zadevi lastninska pravica po 33. čl. Ustave, ki je v predmetni zadevi konkretizirana v Stvarnopravnem zakoniku - SPZ in Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Z zavrženjem tožbe je pritožniku onemogočeno varstvo pred posegom v lastninsko pravico s strani tretjega in s tem evidentno prizadet njegov pravni interes, ki je potemtakem jasno izkazan. Prav tako ni v postopkovnih predpisih določena kakšna druga procesna predpostavka za vložitev tožbe ter zato obrazložitve z navedbo določila predpisa, ki bi narekoval zavrženje tožbe, v izpodbijanem sklepu tudi ni zaslediti. Nenazadnje 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ določa le eno od možnih sodnih poti zavarovanja pravic strank v postopku izvršbe, ki je s spremembo po noveli ZIZ-A in odpravo zadržanja izvršbe, kar je sicer Ustavno sodišče nekoliko omililo, močno razvodenelo. Pritožnik je kot tretji v izvršilnem postopku zatrjeval obstoj svoje lastninske pravice. Res je predmetno tožbo vložil pred podajo ugovora tretjega, a na podlagi istih dejstev in dokazov, ki jih je navajal v predmetni tožbi. Ker za pritožnika, upoštevaje 33. čl. Ustave, ne more imeti negativnih posledic v smislu preuranjenosti ali prekludiranosti glede pravnega varstva v predmetnem postopku, saj bi se poseg v njegove pravice dogodil ne glede na vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe skladno s 3. odst. 65. čl. ZIZ, še posebej zato, ker tovrstna tožba po sedanji ureditvi nima učinkov na tek izvršilnega postopka ter tudi zato, ker pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega v predpisih ni izrecno opredeljena kot pogoj dopustnosti tožb, kar velja tudi za prekluzijo. Po mnenju pritožnika, pravnega varstva lastninske pravice ni moč omejevati le na režim, ki ga določa ZIZ. To bi predstavljalo tudi prekomeren poseg v varstvo ustavne pravice do zasebne lastnine, saj taka omejitev ne bi bila sorazmerna s cilji izvršilnega postopka in tudi ne nujna, ker pač sama tožba nima učinkov na tek izvršilnega postopka. Taka omejitev bi bila tudi neprimerna za dosego zasledovanega cilja v smislu varstva lastninske pravice, predvsem pa teža posledic tovrstnega omejevanja pravnega varstva pravic ne bi bila proporcionalna z vrednostjo zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bi lahko pritožniku zaradi tovrstnega omejevanja nastale. V okviru preizkusa pomanjkanja pravnega interesa torej ni nikakršne potrebe, da se pravna pota varstva lastninske pravice omejijo na zgoraj opisane določbe ZIZ. Izpodbijana odločitev glede na navedeno predstavlja nedopusten poseg v pravice pritožnika, ki ni sorazmeren z zasledovanim ciljem, to je z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe, vsekakor pa v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine. Ker je prvostopno sodišče predmetno tožbo presojalo le na podlagi 64. in 65. čl. ZIZ in ne tudi na podlagi drugih temeljnih predpisov, ki urejajo originarno pridobitev lastninske pravice oziroma 51. čl. ZZZDR in varstvo lastninske pravice oziroma 92. čl. in ostalih koneksnih členov SPZ, je podana zmotna uporaba materialnega prava, posledično pa tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer v končni posledici v obrazložitvi sklepa tudi ni zaslediti odločilnih dejstev in razlogov ter je zato tako podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. alinei 2. odst. 339. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval, da se ugotovi, da je izvršba, ki teče pod opr. št. In 11/2002 zoper dolžnico T. M., nedopustna v delu, v katerem se nanaša na nerazdelno 1/2 lastnine na nepremičnini - poslovnem lokalu št. 2/b v O. in nerazdelnih 7/10 stanovanja v A. in se to premoženje izloči iz predmetne izvršbe. 64. čl. ZIZ določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in z njim zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (ugovor tretjega). Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne (2. odst. 65. čl. ZIZ) in vložnik ugovora lahko v (prekluzivnem) roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (3. odst. 65. čl. ZIZ). Pogoj na vložitev take tožbe je pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora, ki ga izda izvršilno sodišče šele, ko se o vloženem ugovoru najprej izjasni upnik. Pravni interes za tožbo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe tretji dokaže s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ki v tožbi trdi, da kot tretji vlaga tožbo, ni izkazal pravnega interesa za tako tožbo, saj ni niti navajal, da je v izvršilnem postopku vložil ugovor ali da je o njem sodišče odločalo s sklepom in takega sklepa tudi ni predložil. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz predloženega ugovora v izvršilni zadevi In 11/2002 (priloga B2) izhaja, da je dolžnik družba P. (direktor te družbe je tožnik) kot pravna naslednica samostojnega podjetja z označbo T. M., s.p.. T. M. nastopa kot intervenientka oziroma tretji in je zahtevala, da se izvršba na predmetne nepremičnine izreče za nedopustno. Ugovor ima datum 15.5.2002, sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, pa sta tožnik in T. M. sklenila 26.8.2002. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri odločanju ni zagrešilo niti očitanih kršitev določb postopka in niti ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in je odločitevi materialnopravno pravilna. Tudi ni kršena tožnikova lastninska pravica, ki mu jo zagotavlja Ustava, saj vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe ni edino pravno sredstvo, ki je na voljo tožniku, da zavaruje svojo zatrjevano lastninsko pravico, saj predmetna tožba pomeni le eno od sodnih poti. Na navedbe tožnika v pritožbi pa pritožbeno sodišče še odgovarja, da tožnik ni dokazal, da je kot tretji dejansko vložil ugovor v izvršilnem postopku. Pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega v ZIZ res ni izrecno opredeljena kot pogoj za dopustnosti tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, vendar je to nedvoumno mogoče razbrati iz določil 64. in 65. čl. ZIZ, saj sicer določila o ugovoru tretjega v izvršilnem postopku in določitev prekluzivnega roka gotovo ne bi bila potrebna, če bi lahko tretji kadarkoli vlagali take tožbe. ZIZ tudi ni omejil varstva lastninske pravice le na tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, saj tožbe za varstvo lastninske pravice opredeljuje SPZ. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago tožbe in mu zato ni bilo trebe presojati drugih predpisov, ki urejajo originarno pridobitev lastninske pravice, kot zmotno trdi pritožba. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, ki ne vsebuje pravnorelevantnih razlogov, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165.- čl. ZPP v zvezi s 15.. čl. ZIZ).