Jedro

Tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj ni pojasnil in izkazal, kaj za njega pomeni razlastitev v izpodbijani odločbi o razlastitvi navedenih parcel (npr. Glede na obseg, kvaliteto ipd.).

Glede na naravo postopka in kratek rok mora stranka že v zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva in se ne more uspešno sklicevati na (ne)izvedbo dokaza z zaslišanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencu do pravnomočnosti odločbe o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah prepove izvrševanje upravičenj iz odločbe z dne 24. 11. 2009, predvsem izvajanje gradbenih del ali kakorkoli drugačno poseganje v tožnikovo posest na spornih nepremičninah, podrejeno pa po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, da se odloži nadaljnja izvršitev izpodbijanega prvostopnega akta z dne 24. 11. 2009 do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Z odločbo z dne 24. 11. 2009, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, je bilo med drugim odločeno, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlastijo tam navedene nepremičnine v lasti tožnika do celote, da razlastitvena upravičenka na njih pridobi lastninsko pravico in nastopi posest z dnem izdaje te odločbe ter da vknjižba lastninske pravice izvede po uradni dolžnosti.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik nastanek težko popravljive škode zatrjeval s tem, da se mu razlaščajo najboljša kmetijska zemljišča, kar bo zanj pomenilo izpad dohodka, posledično izgubo zdravstvenega zavarovanja ter bistveno slabši položaj pri pridobivanju kmetijskih subvencij iz evropskih sredstev, saj je kmet, ki mu kmetovanje pomeni edini vir dohodka. S tem pa po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljil izdaje začasne odredbe, saj ni izkazal težko popravljive škode.

3. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča najprej poudarja, da je nastanek težko popravljive škode zatrjeval in kot dokaz predlagal svoje zaslišanje, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, niti se do tega predloga ni opredelilo. S tem so bile kršene določbe postopka. Sicer pa je že v tožbi navedel, da je pod hudim psihičnim pritiskom, saj je na zemljišča močno osebno navezan, ob izvedbi dokaza z neposrednim zaslišanjem pa bi podrobneje pojasnil druge okoliščine. Natančna navedba materialne oziroma konkretno denarne škode ni možna, vsaj ne v delu, ki se nanaša na možnost pridobivanja subvencij. Dejstvo je, da se ga razlašča za 2.285 m2, pri čemer ima v zaključenem posestvu 51.685 m2 površin. Razlastitveni zavezanec bo še v treh drugih razlastitvenih postopkih. Skupno se mu bo poseglo v 70 % njegovih površin, kmetijske dejavnosti pa ne more izvajati na posameznih koščkih zemlje (vožnja do tja, nevarnost nesreč, zastoji, izguba časa). Če razlastitveni upravičenec postopke razlastitve razdrobi na več postopkov, tožnik po zaključku vseh, sicer ločenih, postopkov lahko ostane brez večjega dela svojih zemljišč oziroma bodo ta povsem neuporabna za opravljanje kmetijske dejavnosti, zaradi česar bodo on in člani njegove družine primorani iskati druge vire preživljanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o stvari oziroma da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik z zatrjevanji v zahtevi za izdajo začasne odredbe (niti v tožbi) ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe po drugem oziroma po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Tožnik namreč ni pojasnil in izkazal, kaj za njega pomeni razlastitev v izpodbijani odločbi o razlastitvi obravnavanih parcel (npr. glede na obseg, kvaliteto ipd.), kar sicer sedaj pojasnjuje v pritožbi. Vendar pa s pritožbenimi navedbami ne more dopolnjevati navedb v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe, če pri tem ne izkaže, zakaj jih prej (brez svoje krivde) ni mogel navajati (74. člen ZUS-1). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na njegove navedbe ni moglo preveriti in tudi ne presoditi, kaj bi za tožnikovo kmetijsko dejavnost in socialno varnost pomenila izguba obravnavanih zemljišč.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče prve stopnje pri odločanju vezano na kratek rok, sodišče ne izvaja dokazov, ampak opre svojo odločitev na predložene dokaze. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na (ne)izvedbo dokaza z zaslišanjem, saj mora vse navedbe podati že v zahtevi, kot je bilo že navedeno, in priložiti ustrezne dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka že v zahtevi izkazovati izpolnjevanje zakonskih pogojev, ne pa od sodišča zahtevati izvedbo dokazov, ki bi potrdili (ali tudi ne) zatrjevano verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic oziroma težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 22/2008, I Up 12/2008, I Up 437/2006). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor glede kršitev določb postopka.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.