Jedro

Prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku o prekršku, lahko vloži pritožbo zoper odločbo sodišča v dveh primerih: 1. če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa in 2. če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Vendar pa so pritožbeni razlogi pri tem omejeni, saj se pritožba lahko vloži le iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), razen glede stroškov postopka. Ker je torej pritožba zoper odločitev o stroških postopka zakonsko izrecno izključena, je kot taka nedovoljena.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o priznanju in odmeri stroškov ter nagrade za zastopanje po zagovorniku dne 17. 2. 2020 tako, da je storilcu priznalo še priglašene odvetniške stroške kilometrine in odsotnosti na poti v višini 240 točk in 450 km, v znesku 380,05 EUR, v preostalem delu pa izpodbijani sklep prekrškovnega organa potrdilo. Odločilo je tudi, da se storilcu za vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o stroških sodna taksa za postopek ne določi, ker je bilo odločeno v njegovo korist. 2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku. V pritožbi navaja, da je svojo odločitev o zavrnitvi priznanja stroškov kilometrine in odsotnosti zagovornika za čas potovanja sprejel na podlagi ustaljene sodne prakse kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani PRp 439/2010 ter sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 345/2005. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter potrdi sklep o priznanju in odmeri stroškov kršitelja, kot je odločil prekrškovni organ.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Ob prejemu pritožbe v pritožbeno obravnavanje je pritožbeno sodišče vselej dolžno najprej preveriti pravočasnost in dovoljenost vložene pritožbe. V okviru tega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba prekrškovnega organa nedovoljena. Tretji odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico prekrškovnega organa do pritožbe zoper odločitve sodišča o zahtevah za sodno varstvo, določa, da lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku o prekršku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča v dveh primerih 1. če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa in 2. če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Vendar pa so pritožbeni razlogi pri tem omejeni, saj se pritožba lahko vloži le iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), razen glede stroškov postopka. Ker je torej pritožba zoper odločitev o stroških postopka zakonsko izrecno izključena, je kot taka nedovoljena.

5. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane sodbe zapisalo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v roku 8 dni po vročitvi ter pri tem v oklepaju navedlo tudi opr. št. odločbe Ustavnega sodišča U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, s katero je bil črtan del besedila drugega odstavka 66. člena ZP-1. Sodišče z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati več pravic, kot ji gre po zakonu. Z odločbo Ustavnega sodišča glede dovoljenost pritožbe prekrškovnega organa in dopustnih pritožbenih razlogov ni prišlo do nobenih sprememb, saj Ustavno sodišče ni poseglo v tretji odstavek 66. člena ZP-1, pač pa je črtalo le del besedila drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki določa pogoje za dovoljenost pritožbe storilca in zagovornika zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, a tudi v tem delu ni v ničemer spremenila dopustnost pritožbenih razlogov. Tako tudi po sedaj veljavnem drugem odstavku 66. člena ZP-1 velja, da lahko zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (razen zavrženja zahteve za sodno varstvo) osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1 vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrglo.

7. Kljub odločitvi o zavrženju pritožbe pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami pritožniku v vednost pojasnjuje, da je v zvezi z vprašanjem upravičenosti storilca do povračila stroškov kilometrine in odsotnosti zagovornika iz pisarne za čas potovanja na narok in nazaj, če si storilec izbere zagovornika izven kraja, kjer poteka postopek o prekršku, prišlo do spremembe sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi I Ips 38426/2014 z dne 14. 2. 2019 presodilo, da omejevanje pravice do povračila stroškov zagovornika prekomerno posega v pravico do proste izbire zagovornika, ki je element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS; da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistven element pravice do poštenega sojenja; da je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom in da je Slovenija relativno majhna država zaradi česar stroški prihoda zagovornika na sodišče ne morejo biti v nesorazmerju s pravico obdolženca do proste izbire zagovornika, kar pomeni, da ima svobodna izbira zagovornika prednost pred morebitnimi finančnimi posledicami. Odločitev prvostopenjskega sodišča tako temelji na predstavljenem stališču Vrhovnega sodišča RS.