Jedro

Po presoji sodišča tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na treh dogodkih s samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog ravnatelja Osnovne šole A., za izjemno napredovanje tožnice na podlagi 12. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), v naziv svetnica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bilo predlogu z dne 19. 6. 2015 priloženo mnenje učiteljskega zbora ter dokazila o opravljenem dodatnem strokovnem delu. Po ugotovitvi tožene stranke je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje že več kot 8 let delovne dobe in je bila pri svojem delu nadpovprečno uspešna, vendar z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk, to je najmanj 38 točk v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, saj od dodatnega strokovnega dela, ki ga je predlagala za vrednotenje v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, ni bilo mogoče ovrednotiti štirih potrdil o udeležbi s samostojnimi referati na znanstvenih posvetih, in sicer na 4. konferenci Turizem, izobraževanje in management (oktober 2013) ter na 27. konferenci o razvoju organizacijskih znanosti Znanje za trajnostni razvoj (marec 2008) ter na dveh posvetih Združenja A. v letih 2014 in 2015, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela in anonimnih prijav tožena stranka ugotovila, da ni mogoče potrditi verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še navaja, da je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njena dolžnost, da preveri vsa za zakonito in pravilno odločbo relevantna dejstva. Tožnico je zato seznanila s sprejetim stališčem v zvezi z vrednotenjem sodelovanja strokovnih delavcev na posvetih Združenja A., da se bo verodostojnost potrdil, ki jih je organizator izdajal strokovnim delavcem za sodelovanje na njegovih posvetih, preverjalo s programom posveta, iz katerega mora biti razvidno, da je strokovni delavec na posvetu, v sodelovanju najmanj treh držav, izvedel referat, naslov referata ter kraj in čas njegove izvedbe, ter jo s pisnim pozivom pozvala k dopolnitvi vloge. K predložitvi programov navedenih posvetov pa je tožena stranka pozvala tudi organizatorja Združenja A. z elektronsko pošto dne 19. 1. 2016 in 2. 2. 2016. Tožnica je predlog dopolnila dne 10. 5. 2016 in 3. 11. 2016, in sicer s fotokopijami prvih strani in kazala zbornikov prispevkov 12. posveta (maj 2015) in 15. posveta (november 2014) in povzetki prispevkov, ki pa ne izkazujejo izvedbe samostojnih referatov na mednarodnem posvetu, kot to za predlagano ovrednotenje s štirimi točkami zahteva 2. alineja č) razdelka 20. člena Pravilnika, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS, na primer iz 1.08 točke, ki sicer govori o objavljenih znanstvenih prispevkih na konferenci. Ker tožena stranka ni prejela nobenega programa izmed navedenih posvetov, iz katerega bi bilo razvidno, kakšen je bil aktiven prispevek tožnice na posameznem posvetu, na podlagi posredovanih dokazil pa tega ni bilo mogoče ugotoviti, zato njenega sodelovanja na posvetih Združenja A. tožena stranka ni mogla ovrednotiti v skladu 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika. Nadalje je tožena stranka v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih posvetov Združenja A. v zadnjih letih na podlagi prejete dokumentacije različnih strank in predloženih dokazil organizatorja ugotovila, da: - naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; - za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov; - je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; - so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; - ker niso dosegljivi programi posvetov, iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetih sodelovati pripadniki vsaj treh držav, - ker niso dosegljivi programi posvetov, ni bilo mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, - so vsi predloženi zborniki popolnoma identični, spreminja se samo datum in številka posveta, - je v več zbornikih neresnično navedeno, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport finančno podpira posvete v B., - so objavljeni samo povzetki prispevkov, ki pa so si po naslovu in vsebini zelo podobni, - za dvajset posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov, ne pa kdo je izvajal referate, naslovi referatov ter kdaj so bili referati izvedeni. Ker tožnica ne v predlogu in tudi ne v dopolnitvah predloga ni predložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta kot to za ovrednotenje določa 2. alineja č) razdelka 20. člena Pravilnika, je tožena stranka ob upoštevanju 10. člena ZUP zaključila, da njenega sodelovanja na posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče vrednotiti v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika. Prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, da bi tožnica izvedla referata na 4. konferenci Turizem, izobraževanje in management v mesecu oktobru 2013 v organizaciji Univerze na Primorskem. Poleg tega pa objavljenega članka tožnice ..., ni bilo mogoče ovrednotiti na podlagi 7. alineje c)razdelka 20. člena Pravilnika, saj Zbornika Fakultete za organizacijske vede, ki je izšel pri založbi Moderna organizacija, ni mogoče vrednotiti kot objavo strokovnega članka v tujem strokovnem časopisu ali tuji pedagoški reviji. Ker tožnica z dodatnim strokovnim delom tako ni izkazala zahtevanega števila točk za izjemno napredovanje v naziv svetnica, v skladu z 12. členom Pravilnika ne more napredovati v navedeni naziv, zato je tožena stranka zavrnila predlog za izjemno napredovanje tožnice v naziv svetnica.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da je neutemeljena. V tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ter toženi stranki očita, da je nepravilno uporabila določila Pravilnika, češ da se je tožena stranka pri odločitvi oprla na 11. člen Pravilnika. Navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi označuje za povsem neutemeljene. Tožnica navaja, da je toženi stranki dostavila vsa potrebna dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Navaja, da je na več pozivov toženi stranki predložila dodatna dokazila in listine ter predstavitev svojega referata v power-pointu. Kot dodatno utemeljitev upravičenosti svoje tožbe tožnica prilaga tožbi še anonimizirano odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2016, ki je v drugem primeru napredovanja v naziv ugodila vlogi za napredovanje na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožnica. Toženi stranki očita, da je svojo odločitev oprla zgolj na določen listinski dokaz in ostalih niti ni presojala, niti jih ni obrazložila, s čimer naj bi posegla v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, češ da gre za omejitev možnosti dokazovanja, kar je izjema od 164. člena ZUP, ki je dopustna le ob upoštevanju testa sorazmernosti v širšem in ožjem pomenu, a le v primeru, če je to predpisano z zakonom. Poleg tega je tožena stranka v številnih drugih enakovrstnih zadevah na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov še v letu 2015 in 2016 ugodila predlogom za napredovanja. V tej zvezi tožnica predlaga sodišču, naj zadevne odločbe samo pridobi od tožene stranke, ki jih ima shranjene v svojem arhivu, pri čemer poudarja, da se relevanten predpis, to je Pravilnik, ni spremenil v celotnem časovnem obdobju od leta 2013 dalje, kar terja enako odločanje. Dodatno še navaja, da Združenje A. kot organizator nekaterih listin iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, ni želel predložiti toženi stranki, vendar v prejšnjih, že zaključenih postopkih, tožena stranka takšnih listin niti ni zahtevala. Tožnica zato očita toženi stranki, da tolmači določbe Pravilnika v nasprotju z namenom, ki ga določa sam Pravilnik. Sicer pa lahko sodišče, kolikor meni, da so taki dokazi nujni, tudi samo zahteva te dokaze od Združenja A. V tožbenem zahtevku tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da vlogi za napredovanje tožnice v višji naziv v celoti ugodi, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter jih v odgovoru na tožbo še podrobneje utemeljuje. Po prepričanju tožene stranke je bila izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, saj niti tožnica niti organizator Združenje A. nista predložila toženi stranki zahtevanih dodatnih dokazil, medtem ko iz dokazil tožnice ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena zatrjevana aktivna udeležba, dodatno tudi ob upoštevanju tipologije COBISS. Ker je tožnica imela možnost sodelovanja v postopku in tudi, da se je izrekla o vseh relevantnih dejstvih, v konkretnem primeru ni prišlo do očitane kršitve pravil postopka. tožnica pa je imela možnost v postopku predlagati izvedbo kateregakoli dokaza oziroma predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala dejansko izvedbo referatov, zato ne drži niti tožbeni očitek, da ji je tožena stranka omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz, pač pa je tožena stranka zgolj presodila, da predloženi dokazi ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjujejo, odpravila pa bi ga lahko predložitev programa posvetov. Kar zadeva izpostavljeno odločbo z dne 11. 1. 2016 tožena stranka pojasnjuje, da je v vsakem primeru dolžna izdati zakonito odločbo in da se tudi v konkretnem primeru zato presoja zakonitost konkretne upravne odločbe, tega vprašanja pa ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Kot neutemeljeno označuje tudi tožbeno navedbo, da organizator mednarodne konference ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in varstva osebnih podatkov, saj program konference ne more biti avtorsko delo v skladu z določili ZASP. Tožnica pa bi, če sama ne razpolaga s programom konference, lahko sama zahtevala od organizatorjev le-teh, da ji jih predložijo. če bi imela namen ustrezno dopolniti predlog za njeno izjemno napredovanje v višji naziv. Sodišču po povedanem predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožena stranka se v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 dodatno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

7. Tožnica posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 14.4. 2017 v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča, ni vložila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika). V skladu z 12. členom Pravilnika, na katerega se je pri svoji odločitvi oprla v obravnavani sporni zadevi tožena stranka, pa lahko ne glede na pogoje iz 11. člena tega Pravilnika izjemoma napreduje v naziv svetnik strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki: ima najmanj 8 let delovne dobe, - je nadpovprečno uspešen pri svojem delu in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

10. V obravnavanem primeru je sporno to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba štirih, oziroma po modifikaciji vloge treh samostojnih referatov na mednarodnih kongresih ali konferencah. Sporno je med drugim tudi to, ali je tožnica dokazala izvedbo dveh samostojnih referatov na mednarodnih znanstvenih srečanjih v organizaciji Združenja A. v letu 2014 in 2015, saj tožena stranka potrdilom o udeležbi tožnice na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka njihovo verodostojnost. V zvezi s tem se je v upravno sodni praksi tukajšnjega sodišča v številnih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, I U 1329/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017 in I U 1384/2016 z dne 8. 11. 2017, izoblikovalo stališče, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V konkretnem primeru je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predloženi potrdili Združenja A. in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o dejanski izvedbi navedenih dveh referatov na navedenih dogodkih v organizaciji Združenja A. v letu 2014 in 2015. S tem v zvezi je tako iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz odgovora na tožbo in nadaljnje pripravljalne vloge tožene stranke ter predloženega upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka večkrat zahtevala dodatna dokazila in da je sicer tožnica v nadaljnji korespondenci predložila še nekatera dodatna dokazila, vendar pa kljub temu še vedno ni bila razvidna sama dejanska izvedba navedenih referatov osebno s strani tožnice, kakor tudi ne, da je šlo pri navedenih dogodkih dejansko za mednarodne znanstvene kongrese oziroma konference. Sodišče v zvezi s tem posebej poudarja, da se skladno z 20. členim Pravilnika dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika: tako se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela, navedena v a) razdelku, medtem ko se dela, navedena v b) razdelku, vrednotijo z dvema točkama; dela, ki so navedena v c) razdelku se vrednotijo s tremi točkami, tista dela, ki so navedena v č) razdelku pa se vrednotijo s štirimi točkami; v d) razdelku našteta dela se vrednotijo s petimi točkami, v e) razdelku opredeljena dela pa z osmimi točkami in v f) razdelku našteta dela z desetimi točkami, tako da vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo samih del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika).

11. Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

12. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je sodišče izrazilo že v podobni zadevi v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

13. Tožeča stranka izvedbo štirih, oziroma po modifikaciji vloge treh samostojnih referatov na navedenih treh mednarodnih znanstvenih posvetih izkazuje s predloženimi potrdili organizatorjev (Združenja A. in Univerze na Primorskem, Turistice), vendar niti po dodatnih pozivih tožene stranke za dopolnitev vloge za napredovanje tožnice v pedagoški naziv svetnica tožnica ni predložila programov navedenih treh znanstvenih posvetov, iz katerih bi bila razvidna mednarodna raven navedenih treh dogodkov, oziroma razpored izvedbe predstavitev navedenih referatov, oziroma, kdaj in kje konkretno ter kako dolgo časa je potekala osebna izvedba posameznih referatov ter kdo konkretno jih je izvajal, čeprav je bila k temu s strani tožene stranke večkrat izrecno pisno pozvana.

14. Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točkama 11. in 12., gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi osebno predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

15. Ničesar od tega za 12. mednarodni znanstveni posvet Združenja A. (maj 2015) in 15. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. (november 2014) ter za 4. konferenco Turizem, izobraževanje in management Univerze na Primorskem (v oktobru 2013) ni bilo kakorkoli izkazano, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na navedenih treh dogodkih osebno izvedla navedene tri samostojne referate, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

16. V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila navedena dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo navedenih samostojnih referatov na mednarodnem kongresu ali konferenci, od tega dva na 12. in 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. in enega na 4. konferenci Turizem, izobraževanje in management v Portorožu, saj tudi po presoji sodišča tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na teh treh dogodkih s samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost. 17. Ker je glede na navedeno tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 22. člena Ustave v povezavi s 164. členom ZUP po povedanem neutemeljen, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sodišče sprejelo tudi v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017, I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017 in I U 1384/3016 z dne 8. 11. 2017.