Jedro

O terjatvah dedičev do zapuščine je mogoče odločiti šele ob delitvi dediščine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki II/2 (odločitev o tem, da morata toženca plačati tožniku 7.838,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v točki III potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe prve tožene stranke zoper tožečo stranko, nato pa je tožbo prve tožene stranke zoper drugo toženo stranko zavrglo. Sklep je pravnomočen.

S sodbo je najprej zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval 1/3 lastninske pravice na nepremičnini vl. št. 370, k.o. Z. P. (točka II/1). Ugodilo je zahtevku, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku iz naslova vlaganj v nepremičnine, parc. štev. 752/3, vl. št. 370, k.o. Z. P., 7.838,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002 do plačila. Kar je tožnik iz naslova vlaganj zahteval več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II/2,3 sodbe).

Pod točko III je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi kot tudi podredni zahtevek po nasprotni tožbi. S primarnim tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi je B. K. zahteval, da se njemu prizna lastninska pravica na ½ nepremičnine, ki je opisana zgoraj. S podrednim zahtevkom je zahteval plačilo zneska 21.288,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.1987 do plačila. Sodišče prve stopnje je opisana tožbena zahtevka zavrnilo v delu, ki se nanašata na J. M. (točka III sodbe).

V točki IV je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki, da mora toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 82,89 EUR v 15 dneh.

Zoper sodbo se pritožujeta toženca B.K. in N.S. ter B. K. kot tožnik po nasprotni tožbi.

Toženca B. K. in N. S. vlagata pritožbo zoper točko II/2 sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec B. K. in tožnik po nasprotni tožbi vlaga pritožbo zoper točko III iz vseh pritožbenih razlogov zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata ustrezno spremembo tožbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

Kot bistveno navajata: Tožnik J. M. v svojih trditvah v tožbi z dne 17.6.2002 nikjer ni navedel, zakaj toži prvo in drugo toženo stranko. Prvi pripravljalni vlogi je priložil sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1814/2002 z dne 2.9.2002, iz katere je razvidno, da je bila tožniku priznana dalj časa trajajoča življenjska skupnost s pokojno G. K. in da je J.M. njen dedič. Tudi v vlogi z dne 13.10.2005 tožnik ni podal nikakršne trditvene podlage glede na obligacijskopravni zahtevek, ki ga je postavil. Toženca sta že 8.11.2005 navedla, da je ta zahtevek nesklepčen, saj ni osnove in postavljenih trditev, na katere bi lahko toženi stranki ustrezno odgovorili. Sodišče se ni s sklepom opredelilo do vložitve podrejenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo, da sta mu toženca dolžna plačati 7.838,00 EUR. Sodišče je ves čas obrazložitve samo toženca obravnavalo kot dediča. To ni res. Dedič je tudi J. M. Zato ne more samo od tožencev zahtevati vseh vlaganj v nepremičnino. Ker se je skliceval na sodbo P 1814/2002, iz katere je razvidno, da je tudi on dedič, je torej jasno povedal sodišču, da je tudi sam dedič. Na glavni obravnavi dne 15.4.2009 sta toženca navedla,da priznata tožniku ob pogoju sklenitve poravnave, da mu pripada 1/6 dediščine. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, ko je prvemu tožencu zavrnilo stvarnopravni zahtevek, češ da tožnik nima stvarnopravnega upravičenja. Če je dedič, to upravičenje ima. Sodišče ni enakopravno obravnavalo nasprotne tožbe. Prvi toženec je dokazal, da je vlagal najmanj do zneska 21.288,00 EUR. Toženca sta lahko tako kot tožnik v kakršnikoli zavezi tožniku plačati šele, ko bosta dediščino prejela in ko bosta dediča. Ni možno ugotoviti, da sta toženca dediča, tožnik pa ne. Nepravilno je odločeno o stroških postopka.

Na pritožbo je J. M. odgovoril. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v izvedenskem mnenju. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

O tožbenem zahtevku po tožbi: Pritožba je utemeljena.

Kolikor gre za odločitev po tožbi, je glede na pritožbo tožencev sporno le še vprašanje, ali sta toženca dolžna plačati tožniku 7.838,00 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino pokojne G. K. V tem delu ima pritožba prav. Tako tožbeni zahtevek kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izhajata iz tega, da je J. M. tretja oseba in da torej ni dedič po pokojni G. K., tožnika pa da sta dediča in sta mu zato omenjeni znesek dolžna plačati. Sodišče prve stopnje se tako ni ukvarjalo s temeljnim vprašanjem, v kakšnem razmerju so tožnik in toženca. Kot pritožba pravilno ugotavlja, je bila že prvi pripravljalni vlogi tožnika, prejeti na naroku 14.5.2004, priložena sodba P 1814/2002-I z dne 2.9.2002 Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katere izhaja, da je dedič tudi J. M., sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo, vendar bi se moralo v okviru 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo). V tej fazi postopka ni mogoče reči, da gre za nesklepčno tožbo, pač pa za navedbo odločilnih dejstev v okviru že navedenega člena ZPP. Ni jasno, na kakšno kršitev meri pritožba, ko pravi, da se sodišče prve stopnje ni s sklepom opredelilo do podrejenega tožbenega zahtevka. Da sta toženca dediča po pokojni G. K., ni sporno.

V tem delu tako sodbe ni mogoče preizkusiti. Storjena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Pritožbi je bilo v tem delu treba ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti novo glavno obravnavo. Tožnik se bo moral izjasniti, ali sprejema dediščino, torej ali je dedič. Da ima dedno pravico, je s sodbo na podlagi pripoznave že ugotovljeno (primerjaj 132. člen Zakona o dedovanju – ZD in 1. odstavek 133. člena ZD).

Če bo ugotovljeno, da J.M. deduje po zapustnici, tedaj je odločitev o tem, da mu morata toženca plačati denarni znesek, napačna. V takem primeru gre za razmerja med dediči oziroma za skupnost dedičev po 1. odstavku 145. člena ZD, ki pravi, da do delitve dediči skupaj upravljajo in razpolagajo z dediščino. To pa tudi pomeni, da njihovih terjatev do zapuščine (takšno naravo ima namreč tožnikova terjatev, če je dedič) ni mogoče obravnavati pred delitvijo dediščine. Šele potem, ko bo znan obseg zapuščine, bo mogoče skupaj z delitvijo obravnavati tudi terjatve dedičev do zapuščine in šele tedaj se bo vedelo, kdo in v kakšnem obsegu mora kaj plačati.

Če pa J. M. ne bo dedoval, je tretja oseba. Ker sta dediča toženca in iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil dedič še kdo drug, tedaj je njegov zahtevek utemeljen iz razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje namreč glede na dokazni postopek in glede na vsebino pritožbe nima pomislekov glede višine zneska.

O tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi: Pritožba ni utemeljena.

Enako pomanjkljivost, kakršno očita pritožba tožniku, je storil tudi toženec v nasprotni tožbi. Tudi on ni navedel, na kakšni podlagi zahteva od J. M. priznanje lastninske pravice oziroma plačilo zneska.

Vendar pa glede nasprotne tožbe ni odločilno, ali je J. M. dedič. Če ni dedič, sta oba zahtevka pravilno zavrnjena, saj tedaj J. M. nima nobenih pravic v zvezi z nepremičnino in tako tudi ne nobene obveznosti niti za priznanje lastninske pravice niti za plačilo zneska.

Če je J. M. dedič, bi šlo v zvezi z zahtevkoma B. K. za spor med dediči. Nasprotna tožba, kolikor se nanaša na N.S., je pravnomočno zavržena. Kot tožnik torej v pritožbenem postopku ostaja le B. K., kot toženec pa J. M. Ker so dediči nujni in enotni sosporniki, bi morala biti tožena tudi N. S. Že iz tega razloga B.K. le zoper J. M. ne more uspeti. Četudi pa bi bila tožba sicer pravilno vložena tudi zoper N. S., pa bi šlo prav tako kot je bilo povedano v zvezi z zahtevkom po tožbi, za spor, ki se nanaša na terjatev do zapuščine, o kateri bi pred delitvijo dediščine tako ali tako ne bilo mogoče odločati. B. K. torej z nasprotno tožbo ne more uspeti. Njegova zahtevka sta pravilno zavrnjena.

Odločitev sodišča druge stopnje glede razveljavitve sodbe temelji na že navedenih določbah ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP, odločitev o potrditvi pa na 353. členu ZPP.

Pritožba se delno nanaša tudi na pravdne stroške. V uvodu, ko navaja, zoper kateri del sodbe se pritožuje, pritožba ne omenja stroškovnega dela, na koncu pa navaja, da se pritožuje tudi glede stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da v odločitev o stroških ni mogoče posegati. Z izpodbijano sodbo je v točki IV. tožeči stranki naloženo, da mora tožencema povrniti 82,89 EUR pravdnih stroškov. Gre torej za odločitev, ki je v korist tožencev. O tem, ali bi jim v zvezi z izpodbijano sodbo šlo več stroškov, pa tako ali tako ni mogoče odločati, kajti sodba je delno razveljavljena. V nadaljevanju postopka bo o nadaljnjih pravdnih stroških tako ali tako treba še odločiti. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zoper odločitev o stroških zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je po 3. točki 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.