Jedro

Po določbi drugega odstavka 160. člena ZPPSL veljavni na dan 3. 7. 1993, je šlo privilegirano izplačilo vsem delavcem stečajnega dolžnika, ne glede na to, do kakšnih osebnih dohodkov so bili sicer upravičeni, omejeno pa je bilo po višini, na znesek, ki je ustrezal višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da imajo tožniki "status terjatve po 160. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji." Tožencu je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov in ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo Republike Slovenije zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zastopa stališče, da tožniki neutemeljeno zahtevajo, da se njihove plače, katerih višino je stečajna upraviteljica priznala, izplačajo prednostno po drugem odstavku 160. člena ZPPSL in ne sorazmerno z drugimi upniki po prvem odstavku 160. člena ZPPSL. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku naj bi sodišče nepravilno uporabilo 1. točko drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ker ni uporabilo načela paritete upnikov iz prvega odstavka 160. člena ZPPSL.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožnikom. Ti so odgovorili, da ni utemeljena in predlagali, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tej zadevi je treba uporabiti določbe ZPPSL, kot so veljale na dan 3.7.1996, ko je bil začet stečajni postopek nad toženo stranko. Po določbi drugega odstavka 160. člena ZPPSL (Uradni list RS, št. 67/93) so se (med drugim) osebni dohodki delavcev dolžnika v višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, poravnali kot strošek stečajnega postopka. S tem je bila določena izjema od splošnega pravila, postavljenega v prvem odstavku istega člena ZPPSL, po katerem se dolgovi dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno.

Določbo drugega odstavka 160. člena ZPPSL razume revizijsko sodišče tako, da je šlo privilegirano izplačilo vsem delavcem stečajnega dolžnika, ne glede na to, do kakšnih osebnih dohodkov so bili sicer upravičeni, omejeno pa je bilo po višini in sicer na znesek, ki je ustrezal višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo. Samo po sebi se razume, da je šlo tako privilegirano izplačilo le tistim delavcem, ki jim stečajni dolžnik ni še ničesar izplačal na račun osebnih dohodkov za posamezen mesec, če pa jim je nekaj izplačal, pa so bili upravičeni le do razlike med izplačanim zneskom in višino izhodiščne plače, določene s kolektivno pogodbo. V tem pogledu zakon ni napravil nobene razlike med delavci stečajnega dolžnika. Če bi zakonodajalec hotel nasprotno razlikovati med delavci, ki so bili upravičeni do osebnih dohodkov v višini izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi in delavci, ki so bili upravičeni do višjih osebnih dohodkov, tako da bi bili le prvi privilegirani po določbi drugega odstavka 160. člena ZPPSL, bi moral sporno zakonsko določilo oblikovati drugače. Določiti bi moral npr., da se ne glede na prvi odstavek 160. člena ZPPSL kot stroški stečajnega postopka "poravnajo neizplačani osebni dohodki tistim delavcem, katerih osebni dohodki ne presegajo višine izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo." Taka določba pa bi se pokazala (in z njo tolmačenje, ki ga k obstoječi določbi ponuja vrhovna državna tožilka) ne nazadnje kot povsem arbitrarna v primerih, ko bi osebni dohodki delavcev nebistveno ali celo samo neznatno presegali višino izhodiščne plače, določene s kolektivno pogodbo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti po povedanem ni mogoče pritrditi.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano, je razvidno, da so tožniki v stečajnem postopku prijavili terjatve iz naslova neizplačanih plač, pri čemer so izrecno navedli, da so bili pri izračunu "uporabljeni podatki o izhodiščnih vrednostih iz kolektivne pogodbe." Tako prijavljene terjatve je stečajna upraviteljica priznala. Odločitev nižjih sodišč je zato pravilna.

Ker se je izkazalo, da uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen in 391. člen ZPP). Tožeča stranka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zahtevala povrnitev svojih stroškov. Za povrnitev teh stroškov ni podlage v določbah ZPP.