Jedro

Tožnik je neupravičeno izostal z dela, ker mu zdravniška komisija II. stopnje ni podaljšala bolniškega staleža, za sporno obdobje pa mu delodajalec ni odobril dopusta. Na delo pa se ni več vrnil. Zato mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika M. B. za razveljavitev sklepov toženca P. F. k.d., z dne 15.12.2000 in pisno zavrnitev pritožbe toženca z dne 9.1.2001. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke tožnika, da mu delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo, da ga je ta dolžan pozvati nazaj na delo, ki ga je tožnik opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma drugo delovno mesto, ki odgovarja njegovi delovni usposobljenosti za nedoločen čas, ga ponovno prijaviti pri zavodu, mu priznati vse pravice iz dela in mu izplačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonite odsotnosti z dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne pripadajoče plače do plačila, mu vpisati delovno obdobje nezakonite odsotnosti z dela v njegovo delovno knjižico in mu plačati ustrezne prispevke iz naslova rednega delovnega razmerja ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 2000 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pri toženi stranki vložila vlogo za plačan dopust, ki ga je v tistem času še imela, če pa ji le-ta ne bi bil odobren, pa bi koristila neplačan dopust. Opozarja, da je bila otežena komunikacija s toženo stranko, oziroma, da se tožena stranka z njo ni hotela pogovarjati po telefonu. Opozarja tudi, da delo pri toženi stranki ni lažje fizično delo in da tožeča stranka ni bila sposobna za delo, ki ga je tožena stranka v obravnavanem obdobju izvajala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, po uradni dolžnosti pa v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da tožniku bolniški stalež ni bil odobren po 30.11.2000 in da se je moral zglasiti na delo 1.12.2000. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka dne 1.12.2000 tožniku ni odobrila koriščenja letnega dopusta, zato je tožnik z dela neopravičeno izostal več kot 5 dni, ko se po 1.12.2000 na delo ni več vrnil. Tožnik sam je izpovedal, da je po 20 minutah pogovora pri toženi stranki dne 1.12.2000 delovno mesto zapustil in šel v zdravstveni dom z namenom ureditve bolniškega staleža. Kot izhaja iz dokaznega postopka, mu za kasnejše obdobje bolniški stalež ni bil odobren, zato je tožena stranka tožniku zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Ugotovljena dejstva so bistvena za presojo, ali je tožnik iz dela izostal upravičeno ali neopravičeno. Navedbe v pritožbi, da naj bi bile tožniku s tem kršene človekove pravice, niso utemeljene. Tožniku bolniški stalež ni bil odobren, zato se je moral s 1.12.2000 zglasiti na delovnem mestu in opravljati svoje delo. Navedbe, da naj bi bila komunikacija s toženo stranko otežena, oziroma da naj toženec ne bi odgovarjal na telefonske klice, niso utemeljene in ne morejo bistveno vplivati na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je tožnik 1.12.2000 sam osebno zglasil pri delodajalcu, da mu je ta v razgovoru povedal, da mu dopusta ne more odobriti, zato domnevno kasnejše komuniciranje tožnika s tožencem ne more biti relevantno. Poleg tega tožnik tudi ni predložil dokazila, da bi mu bil kasneje bolniški stalež odobren.

Ravnanje tožene stranke torej ne kaže na to, da naj bi se hotela "znebiti" tožeče stranke, kot to tožnik zatrjuje v pritožbi. Tožena stranka je tožniku jasno povedala, da mu po 1.12.2000 ne more odobriti dopusta, tožnik pa je neopravičeno odšel z dela in se na delo ni več vrnil. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).