Jedro

V obravnavani zadevi bi zastavitev čekovnega blanketa pridobila premoženjsko vrednost - postala ček - šele v trenutku, ko posojilojemalec ne bi pravočasno vrnil posojila, saj bi takrat tožeča stranka izpolnila vse manjkajoče sestavine. V tem primeru pa opisano pravno razmerje ne bi imelo več elementov zastavne pravice, temveč zgolj obliko načina poplačila neporavnane tožnikove terjatve, pri čemer bi takrat ustvarjeni ček služil samo še kot poplačilno sredstvo. Opisana situacija pa ne ustreza več dejavnosti zastavljalnic, temveč je šlo za nedovoljeno dajanje posojil, za katero pa tožeča stranka ni bila registrirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.12.1997, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota C., Izpostava S.K. z dne 20.6.1997. Z njo je bilo na podlagi 1. odstavek 15. člena Zakona o tržni inšpekciji (ZTI) odločeno: (1) da se tožeči stranki, v njeni podružnici C., G., prepoveduje opravljanje dejavnosti "dajanje posojil na podlagi zastave neizpolnjenih čekovnih blanketov tekočih računov občanov", (2) da prepoved ne velja za izpolnitev obveznosti iz že sklenjenih pogodb, (3) da se odločba izvrši dan po njenem prejemu in (4) da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je izpolnitev blankete z bistvenimi sestavinami določenega vrednostnega papirja enostranski pravni akt za nastanek pravice iz vrednostnega papirja. Izdajatelj vrednostnega papirja sam odloča, ali bo izdal vrednostni papir (izpolnil blanketo), zato lahko to svojo pravico prenese na drugega samo s pooblastilom, ne pa na podlagi zastavne pravice. Ker pravica ni prenosljiva in tudi ne more biti predmet zastave, stranki nista sklenili veljavne zastavne pogodbe. Tožeča stranka tako ni opravljala dejavnosti zastavljalnic (za katero je bila registrirana), temveč posle, ki niso sodili v okvir te dejavnosti (3. odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da je pravica stranke izpolniti čekovni blanket njena pravica sui generis, katere promet ni prepovedan.

Sodišče ne pove, zakaj opisana pravica ne bi mogla biti predmet zastave. ZOR namreč ne omejuje avtonomije strank pri dogovarjanju o vrsti zastavljenega predmeta. Predmet zastave je lahko vsaka pravica, ki ima določeno premoženjsko vrednost ali iz katere lahko premoženjska vrednost (ne)posredno nastane. Tožnik nadalje navaja, da je bilo zastavno razmerje oblikovano na podlagi blanketa kot papirja, ki je stvar, pri čemer istočasno trdi, da ima izročitev papirja (blanco podpisanih čekovnih blanketov) samo znake zastave, medtem ko gre v resnici le za navadno deponiranje čekovnih blanketov. Navaja še, da je sodišče popolnoma zmotno ugotovilo, da se je tožeča stranka ukvarjala z nedovoljeno dejavnostjo zastopstva. Sodišče pravico izpolniti čekovni blanket napačno razlaga kot pooblastilo v smislu upravičenosti za zastopanje določene stranke. Razmerje med tožečo stranko in posojilojemalcem je namreč treba obravnavati v luči mandatne pogodbe, in sicer kot naročila, danega tožeči stranki zaradi izpolnitve določenega posla. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa, ter tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je registrirana za opravljanje pomožnih dejavnosti, povezanih s finančnim posredništvom, in sicer za dejavnost menjalnic in zastavljalnic (Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23.1.1997). Tržni inšpektor je ugotovil, da je tožeča stranka občanom dajala posojila, slednji pa so ji izročili v zastavo določeno število podpisanih čekovnih blanketov ter jo hkrati pooblastili, da v primeru nevračila posojila izpolni blanket in se z njim poplača (zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 9.1.1997 in 27.5.1997).

Med strankama je sporno, ali opisano dejansko stanje lahko uvrstimo med dejavnost zastavljalnic. Dejavnost tožeče stranke bi sodila v obseg dejavnosti zastavljalništva, če bi posojilojemalec v zavarovanje posojila lahko zastavil enega izmed elementov opisanega pravnega razmerja, in sicer stvar (čekovni blanket), drugo pravico (upravičenje, da izpolni čekovni blanket in ga spremeniti v ček) ali terjatev (ček kot vrednostni papir).

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo, katera stvar bi bila lahko zastavljena v navedenem pravnem razmerju med tožečo stranko in posojilojemalci.

Listina (čekovni blanket) učinkuje kot vrednostni papir (ček) šele, ko njen imetnik izpolni vse bistvene sestavine, ki jih določa 1. člen Zakona o čeku (ZČ). Listina, na kateri ne bi bilo katerekoli izmed navedenih sestavin (t.i. bianco ček oziroma čekovni blanket), zato ne velja za vrednostni papir (3. člen ZČ), na katerega bi bila vezana terjatev iz vrednostnega papirja. V času zavarovanja posojilne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in posojilojemalci, podpisani čekovni blanket še ni učinkoval kot vrednostni papir. Ček kot vrednostni papir v konkretnem primeru zato ni mogel biti predmet zastave, saj v spornem času sploh še ni obstajal. Pritožbeno sodišče je nadalje presojalo, pod katerimi pogoji je mogoče zastaviti stvar (čekovni blanket) ali drugo pravico (upravičenje imetnika blanketa, da ga izpolni in spremeni v ček).

Zastavna pravica služi zavarovanju terjatve - causa solvendi. Njen namen je torej zagotoviti izpolnitev druge - glavne - obveznosti (Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, UL, Ljubljana 1984-86, 2595). Terjatve ali druge pravice so zato lahko predmet zastave le, če so prenosljive in imajo premoženjsko vrednost (primerjaj 996. člen ZOR v povezavi s 966. členom ZOR). Prva zahteva je pogojena z naravo zastavnega posla, ki sodi v krog premoženjskopravnih razpolag. Druga zahteva izhaja iz namena zastavne pravice. Poplačilo iz zastavljenega predmeta je mogoče samo, če ima ta svojo premoženjsko vrednost. Iz narave spornega pravnega razmerja očitno izhaja, da niti čekovni blanket kot stvar niti pravica izpolniti čekovni blanket in ga spremeniti v ček, nimata premoženjske vrednosti, iz katere bi se zastavni upnik lahko poplačal v primeru neplačila zapadle terjatve. Tako čekovni blanket kot upravičenje posojilodajalca, da na blanketu izpolni manjkajoče sestavine sta v razmerju do bodočega oziroma potencialnega nastanka čeka kot vrednostnega papirja le pomožne narave. Obe sestavini kumulativno šele ustvarita ček oziroma predstavljata nujni predpogoj za njun nastanek. Njun namen je namreč samo v tem, da v primeru nevračila danega posojila premoženjsko vrednost - posojilojemalčevo kritje na njegovi banki (terjatev iz papirja) v skladu z načelom inkorporacije povežeta s pisno listino (terjatev do papirja) (239. člen ZOR). Na podlagi navedenega niti blanket niti pravica nista samostojni premoženjski pravici, ki bi lahko bili samostojno prenosljivi. V skladu s tem je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sama pravica izpolniti manjkajoče sestavine čekovnega blanketa ni samostojna premoženjskopravna pravica, ki bi lahko bila samostojno prenosljiva. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo, da posojilojemalec svojega upravičenja izpolniti čekovni blanket ne more prenesti na drugega, tako da bi slednji lahko s to pravico samostojno razpolagal. Med strankama tudi ni sporno, da je izdajatelj čeka tožečo stranko lahko le pooblastil, da je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo izpolnila manjkajoče sestavine čekovnega blanketa. Ker je za nastanek zastavne pravice pomembna le premoženjskopravna narava pravice, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki ugovarjajo pravni podlagi omenjenega pooblastila. V zadevi namreč ni pomembno, ali je bilo pooblastilo dano na podlagi enostranskega pravnega posla ali na podlagi mandatne pogodbe.

V obravnavani zadevi bi zastavitev čekovnega blanketa pridobila premoženjsko vrednost - postala ček - šele v trenutku, ko posojilojemalec ne bi pravočasno vrnil posojila, saj bi takrat tožeča stranka izpolnila vse manjkajoče sestavine. V tem primeru pa opisano pravno razmerje ne bi imelo več elementov zastavne pravice, temveč zgolj obliko načina poplačila neporavnane tožnikove terjatve, pri čemer bi takrat ustvarjeni ček služil samo še kot poplačilno sredstvo. Opisana situacija pa ne ustreza več dejavnosti zastavljalnic, temveč je šlo za nedovoljeno dajanje posojil, za katero pa tožeča stranka ni bila registrirana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil zato tožeči stranki utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 15. člena ZTI.

Navajanja tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožeča stranka ukvarjala z nedovoljeno dejavnostjo zastopstva, so brezpredmetna, saj navedena trditev iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.