Jedro

Ker tožnik svojega vozila ni izročil toženki, pač pa gospodarski družbi, toženka ni stvarno pasivno legitimirana (s tožnikom ni v razmerju iz sporne komisijske pogodbe).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 14.507,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je podjetje pravdnih strank (družba D., d. o. o.) ukvarjalo s prodajo avtomobilov in da je bila komisijska pogodba (z računom) le sredstvo za prenos lastninske pravice na vozilu na R. F.. R. F. je vozilo prejel kot plačilo za opravljene storitve, šlo je za kompenzacijo. Ker je bila toženka lastnica poslovnega objekta, na katerem je R. F. izvajal dela, je za takratno vrednost tožnikovega vozila obogatena (saj bi morala sicer iz lastnih sredstev plačati znesek 2.133.603,00 SIT). Poudarja, da vrednosti avtomobila ne more terjati od družbe D., d. o. o., ker le-ta ni postala lastnica spornega vozila in tudi na svoj račun ni prejela denarja od prodaje vozila niti ni bila lastnica poslovnega objekta. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta družba D., d. o. o. (ki jo je zastopala toženka kot poslovodja) in tožnik 19. 11. 1997 sklenila komisijsko pogodbo, po kateri je tožnik (komitent) družbi D., d. o. o. (komisionarju) za nadaljnjo prodajo prepustil rabljeno vozilo Audi 100 2.8E, družba D., d. o. o., pa se je zavezala, da bo v svojem imenu in na račun tožnika prodala sporno vozilo. Vozilo je bilo prodano kupcu R. F. in družba D., d. o. o., je zanj prejela kupnino (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Ker sta torej sodišči ugotovili, da tožnik svojega vozila ni izročil toženki, pač pa gospodarski družbi D., d. o. o., toženka ni stvarno pasivno legitimirana (s tožnikom ni v razmerju iz sporne komisijske pogodbe). Tako se izkaže, da je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).