Jedro

Nujno je treba upoštevati, da realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z 71. čl. ZIZ. Posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, torej ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. Upoštevna škoda mora nastati oz. se odraziti v nekih drugih dobrinah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 30.9.2006. Proti sklepu se pritožujeta 1. in 2. dolžnica (v nadaljevanju: dolžnik) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, naj sklep spremeni tako, da dolžnikovemu predlogu ugodi in dovoli odlog izvršbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Stališče, da razlogi, ki jih glede škode navaja dolžnik, niso relevantni, saj vsakemu dolžniku z izvršbo nastane škoda in bi s tako škodo dolžnik moral računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova, je po mnenju pritožbe le delno pravilno. Res je, da ima upnik pravnomočen izvršilni naslov, a je pri tem spregledano, da je vložil tudi tožbo zaradi ničnosti zoper temelj njegove obveznosti, ne samo zaradi nedopustnosti izvršbe. Na ničnost pa se je vselej mogoče sklicevati in ta pravica ne ugasne. Zato za dolžnika ni sprejemljiv očitek, da je šele sedaj vložil tožbo zaradi ničnosti. Če bo dolžnik v omenjenem postopku, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr.št. P1, s tožbo zaradi ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve uspel, bo zahteval obnovo postopka v pravdnem postopku, ki je bil zaključen s pravnomočno sodbo P2 Okrožnega sodišča v Kopru, ki je izvršilni naslov. O tem pa razlogi izpodbijanega sklepa ne govore. Zaradi izvršbe na dolžnikovem premoženju, še preden je odločeno o omenjeni tožbi zaradi ničnosti in nedopustnosti izvršbe, pa bi dolžniku nastala nenadomestljiva škoda, saj bi dolžnikova štiričlanska družina v takem primeru ostala brez stanovanja, sredstev za rešitev stanovanjskega vprašanja pa nima. Ta škoda je zelo konkretno opredeljena in je za dolžnika vsaj težko nadomestljiva in brez dvoma predstavlja večjo škodo od tiste, ki bi v nasprotnem primeru nastala upniku. Če dolžnik s svojo tožbo ne uspe, bo izvršba tudi realizirana sicer s časovnim zamikom, kar pa za upnika ne bo predstavljalo škode, saj bo v takem primeru uveljavljal obresti. Kot še navaja pritožba, pri dolžniku ne gre za izgubo premoženja, pač pa za prikrajšanje pri eni od najelementarnejših dobrin, stanovanja. Tega pa dolžnik ob skromnih dohodkih štiričlanske družine zlepa ne bo mogel nadoknaditi, posebno ne v krajšem času.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je dolžnik izkazal enega od taksativno naštetih razlogov iz 1. odst. 71.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je predložil tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo je vložil na Okrožno sodišče v Kopru. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa dolžnik ni izkazal drugih dveh predpostavk za odlog, in sicer nastanka nenadomestljive škode in tega, da bi bila ta škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga nastala upniku. Pri presojanju predloga za odlog izvršbe je treba izhajati iz izhodišča, da so določbe o odlogu izvršbe naravnane tako, da pride odložitev izvršbe v poštev le izjemoma. Upoštevati je namreč treba, da ima upnik v izvršilnem postopku za svojo terjatev že izvršilni naslov, dolžnik pa za svoje ugovore praviloma le trditve o nedopustnosti izvršbe. Zato zakon med drugim zahteva, da dolžnik izkaže, da bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnik te predpostavke ni izkazal. Nedvomno je, da bi za dolžnika in njegovo družino izguba stanovanja pomenila velik problem in stisko. Vendar pa je pri tem nujno treba upoštevati, da realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z 71. čl. ZIZ. Posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, torej ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. Upoštevna škoda mora nastati oz. se odraziti v nekih drugih dobrinah. Dolžnik bi namreč z izgubo stanovanja moral in mogel računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova. Poleg vsega navedenega pa ne gre spregledati niti dejstva, da gre v predmetni zadevi za izvršbo zaradi poplačila terjatve, ki je zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini dolžnikov. ZIZ pa v zvezi z omejitvami izvršbe v 79. in 177. čl. izrecno določa, da izvršbe na sicer načelno izvzete predmete ni mogoče zavrniti, ko se izvršba vodi zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu. Prav za tak primer pa gre v predmetni zadevi. Glede očitka, da prvostopno sodišče v sklepu ne govori o tožbi zaradi ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve je treba poudariti, da zgolj vložitev take tožbe na sam nastanek nenadomestljive škode ne vpliva, kot to napačno trdi dolžnik. Česa drugega v zvezi s tem pa dolžnik niti ne zatrjuje. Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče pravilno štelo tudi, da dolžnik ni izkazal tretje od predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za odlog izvršbe. Pravilno je stališče, da zgolj višji znesek, ki bi ga upnik prejel zaradi nateklih obresti, ne odtehta podaljševanje izvršilnega postopka v škodo upniku, ki že razpolaga z izvršilnim naslovom. Zgolj pavšalne navedbe, brez navajanja konkretnih dejstev in dokazov pa ne morejo biti zadostna podlaga za ugotovitev, da bi dolžnik s takojšnjo realizacijo izvršbe utrpel nenadomestljivo škodo, ki bi bila večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Ker torej tudi slednjega dolžnik ni uspel dokazati, predlog za odlog izvršbe tudi iz tega razloga ne more biti utemeljen.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika kršitev, ki jih je treba skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upoštevati po uradni dolžnosti. Ker teh kršitev ni ugotovilo, je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.