8. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 330/2003 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 5/2002 z dne 10. 9. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 157/99 z dne 18. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je v preizkusni dobi dveh let določilo kazen devetih mesecev zapora. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da je državni tožilec na zadnjem naroku za glavno obravnavo spremenil obtožnico, tako da mu ni več očital storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti, temveč z načinom izvršitve, tj. spravljanjem več oseb čez državno mejo. S tem naj bi bil pritožnik postavljen v položaj presenečenja in v zadrego glede priprave obrambe, ki je temeljila na ovrženju dokaza, da je očitano dejanje storil iz koristoljubnosti. Pritožnik opozarja, da se dejansko stanje, ugotovljeno na glavni obravnavi, ni v ničemer spremenilo, zato po njegovem mnenju državni tožilec ni imel zakonite podlage za spremembo obtožnice skladno z določbo 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Z dopustitvijo spremembe obtožbe naj bi sodišče kršilo 22. in 29. člen Ustave. Prav tako naj bi bila podana kršitev drugega odstavka 28. člena Ustave, ker je sodišče odločitev o njegovi krivdi oprlo na nezakonito pridobljene dokaze. Gre za ugotovitve policistov, pridobljene ob pregledu vozila, ter ugotovitve, pridobljene na podlagi opazovanja v nočnem času. Po oceni pritožnika pregled vozila in nočno tajno opazovanje nista bila opravljena v skladu z določbami ZKP. Kršitev 29. člena Ustave pritožnik uveljavlja z navedbo, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokaznih predlogov obrambe.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve pravice do obrambe. Do nje naj bi prišlo, ker je sodišče dovolilo spremembo obtožnice, čeprav državni tožilec za to po njegovem mnenju ni imel zakonite podlage. S tem naj bi bil pritožnik postavljen v položaj presenečenja in v zadrego pri pripravi obrambe. Po prvi alineji 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

4.Do dopustitvosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi se je Ustavno sodišče že opredelilo v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165). Ugotovilo je, da navedena pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku – v tem primeru obdolženec – glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Na pogoje opredeljene v citirani odločbi se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

5.V obravnavanem primeru je državna tožilka spremenila obtožnico na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je pritožnik izjavil, da spremembo obtožbe razume, njegov zagovornik pa, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje. Res je, kot to navaja pritožnik, da sodišče prve stopnje niti na naroku za glavno obravnavo niti v obrazložitvi sodbe ni presojalo, ali je sprememba obtožbe dopustna. Vendar je pritožnik očitek kršitve pravice do obrambe vsebinsko prvič uveljavljal šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo lahko preizkusilo le glede očitkov, ki se nanašajo na sodbo Vrhovnega sodišča.

6.Vrhovno sodišče je navedlo, da se s spremembo obtožnice ob takem postopanju sodišča, ko je dovolilo spremembo obtožbe, ni poslabšal pritožnikov procesni položaj in tudi ne njegove pravice obrambe. Bil je seznanjen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožbe, prav tako ni bil omejen v pravici, da zahteva primeren čas za pripravo obrambe. Po oceni Ustavnega sodišča je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče v zadovoljivem obsegu opravilo presojo dopustnosti spremembe obtožnice in še posebej presojo, ali so bile s tem kršene ustavne pravice do obrambe in do enakosti strank v postopku. Zato za kršitev pravice iz 22. člena in prve alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik nadalje zatrjuje, da je sodišče obsodilno sodbo oprlo na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic, saj naj bi jih policija pridobila na nezakonit način. Kršitve človekovih pravic, storjenih v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo le, če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic.

8.Pritožnik glede uporabe nedovoljenih dokazov sicer zatrjuje kršitev 28. člena Ustave, vendar z navedbo, da so zaključki prvostopenjskega sodišča, da gre za dovoljene dokaze, zmotni, uveljavlja predvsem napačno uporabo prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Tudi, če bi bile izpodbijane sodbe napačne, to samo po sebi še ne bi pomenilo kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi bila odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta obširno pojasnili, da je bilo delo policije v konkretnem kazenskem postopku zakonito ter zakaj gre za dokaze, pridobljene na zakonit način, na katere sme sodišče opreti svojo sodbo. Tudi Vrhovno sodišče je poudarilo, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno podlago in je zato smelo sodbo opreti na dokaze, pridobljene na tak način. Ker stališče sodišč temelji na zakonu in je razumno obrazloženo, po oceni Ustavnega sodišča za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre.

9.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave z navedbo, da sodišče ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov niti o njih ni odločilo. Vsebinska obravnava tega pritožnikovega očitka ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Kršitev, ki jo v ustavni pritožbi očita pritožnik, ni bila uveljavljena niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, zaradi česar ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer