Jedro

Dejstvo, da naše sodišče kot zaprošeno sodišče nasprotnega udeležnca ni pravilno vabilo za sprejem sodnih pisanj (tožbe in poziva k odgovoru nanjo), ko pa mu je osebno vročilo pisanja, ga ni poučilo, da sme odkloniti sprejem, ker pisanja niso v slovenskem jeziku ali prevodu, pomeni takšno nepravilnost v postopku, da mora sodišče zavrniti priznanje tuje zamudne sodbe. Pravilnost vročitve sodnega pisanja avstrijskega sodišča se presoja po naših predpisih. Naše sodišče vzame v postopek prošnjo avstrijskega sodišča, čeprav pisanje ni v slovenskem jeziku ali mu ni priložen prevod.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugodi ugovoru in predlog za priznanje zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlagateljev predlog sklenilo priznati na območju naše države veljavnost sodbe Okrožnega sodišča v Leobnu opr. št. V Cg 166/97 z dne 5.3.1998. Ugotovilo je, da so izpolnjene vse predpostavke za priznanje po določilih 95. do 102. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZMZPP).

Senat prvostopenjskega sodišča je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo s sklepom. Med drugim je ugotovil, da je bila tožba vročena nasprotnemu udeležencu preko sodnega kurirja v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru Pom-i 191/97 po tistem, ko se dvakrat ni odzval vabilu, naj pride na sodišče. Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo zoper ta sklep. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge in predlagal, naj pritožbeno sodišče zavrne predlagateljev predlog. Sodišču med drugim očita, da sploh ni ugotavljalo v skladu s 96. členom ZMZPP, ali mu je bilo omogočeno sodelovati v postopku. Opozarja na 177. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko naše sodišče vzame prošnjo tujega sodišča v postopek le, če je prevedena. Sodišče je kršilo njegovo ustavno pravico do enakopravne obravnave pred sodiščem po 14. členu Ustave Republike Slovenije (URS) in takšne pravice do uporabe svojega jezika in pisave po 62. členu URS. Ni res, da so mu bile listine vročene po sodnem kurirju, saj mu jih je izročil strokovni sodelavec na sodišču brez vsake obrazložitve.

Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Zakon določa, da sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku (prvi odstavek 96. člena ZMZPP). Zlasti se šteje, da oseba, zoper katero je bila izdana tuja sodna odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušana, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek tega člena).

Republika Slovenija in Republika Avstrija sta način in postopek vročanja uredili z dvostransko Pogodbo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954 (Ur. l. FLRJ - Mednarodne pogodbe št. 8/85 - v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo sicer sklenili takratna FLRJ in Republika Avstrija, vendar sta Republika Slovenija in Republika Avstrija pravno nasledstvo notificirali s sporazumom o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo ter sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Zvezno vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo z dne 16.10.1992 (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 4/93).

V 7. in 8. členu Pogodbe sta se Republika Slovenija in Republika Avstrija zavezali, da bosta vročali pisanja in nudili siceršnjo pravno pomoč v pravdnih in nepravdnih zadevah na podlagi zaprosil ustreznih ministrstev, pisanja, ki se vročajo, pa morajo biti sestavljena v jeziku zaprošenega sodišča ali pa jim mora biti priložen prevod v ta jezik (prvi odstavek 14. člena Pogodbe). Če pisanje ni sestavljeno v jeziku zaprošenega sodišča niti mu ni priložen prevod v ta jezik, opravi sodišče vročitev samo, če je naslovnik pripravljen sprejeti pisanje (drugi odstavek 14. člena Pogodbe). Po pogodbi so torej dovoljena tudi zaprosila, čeprav niso sestavljena v jeziku zaprošene države. Tako je glede tega vprašanja neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPP (oziroma 183. člen ob vročanju veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977). Ta zakonska določba namreč vsebuje izjemo, da sodišče vzame v postopek prošnjo tujega sodišča, tudi če ni sestavljena v slovenskem jeziku oziroma ni priložen overjen prevod vanj, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Kot rečeno, je s Pogodb to drugače določeno.

Po kolizijski določbi procesnega prava 11. člena Pogodbe se zaprosilu ugodi po zakonu zaprošene države, torej v tem primeru vse po naših predpisih. Po 92. členu našega Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/95 s spremembami in dopolnitvami do št. 102/01 - SR) mora sodišče, kadar zaprosilu tujega sodišča za vročitev pisanj ni priložen prevod v slovenski jezik, čeprav mednarodne pogodbe določajo, da morajo biti pisanja, ki se vročajo v jeziku zaprošene države stranko, ko jo prvič vabi zaradi vročitve tujega sodnega akta brez prevoda, opozoriti, da ji bo sodni akt vročen po pošti, če na prvo vabilo ne pride na sodišče, in da ne bo imela možnosti, da sprejem tujega sodnega akta odkloni (prvi odstavek tega člena). Stranko, ki pride na sodišče zaradi osebne vročitve tujega sodnega akta brez prevoda, mora sodišče opozoriti, da ima pravico odkloniti sprejem (drugi odstavek tega člena).

Iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru Pom-i 191/97 sledi, da je sodišče na zaprosilo Deželnega sodišča v Leobnu po diplomatski poti v njegovi zadevi V Cg 166/97 vročilo nasprotnemu udeležencu tožbo in poziv na odgovor na tožbo. Vročevalec sodišča je listini izročil osebno. Pred to vročitvijo je sodišče dvakrat poslalo nasprotnemu udeležencu vabilo, naj se zglasi na sodišču zaradi vročitve listin, vendar je pošta vrnila obe pošiljki, da je naslovnika obakrat obvestila o pošiljki, vendar je ni dvignil. Poskus vročitve obeh vabil ni bil opravljen v skladu z določbami takrat veljavnega ZPP 1977. Pismonoša je namreč pustil ob obeh poskusih obvestila, naj naslovnik pride po pošiljko na pošto, kar je v nasprotju z določbo 141. člena ZPP 1977. Tako ni bilo pogojev za vročitev listin po pošti s sankcijo, da naslovnik ne bo imel možnosti odkloniti sprejem tujega sodnega akta (ker ni v slovenskem jeziku - prvi odstavek 92. člena SR). Ko pa je sodišče vročilo nasprotnemu udeležencu tožbo s pozivom za odgovor oboje v nemščini, nasprotnega udeleženca ni opozorilo, da ima pravico odkloniti sprejem (drugi odstavek 92. člena SR). To opozorilo je bilo nujno. Ni se mogoče strinjati s stališčem izpodbijane odločbe, da tožnik ni izkoristil možnosti odklonitve sprejema pošiljke, ker se dvakrat ni odzval vabilu. Vročitev le-teh namreč ni bila pravilno poskušana, ob vročitvi listin pa, kot rečeno, sodišče ni opozorilo nasprotnega udeleženca na možnost odklonitve sprejema.

Šlo je torej za nepravilnost v postopku, ki jo je treba uvrstiti med nepravilnosti, ki jih zajemajo določbe 96. člena ZMZPP. V zvezi s temi določbami je nepravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je bilo po v času vročanja veljavnem Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82) dovolj, da je bila vročitev poskušana. Vsebina 88. člena tega zakona se namreč v vsem ujema z določbo 96. člena ZMZPP in torej ni nobene razlike. Pri vrednotenju pomena kršitev omenjenih določb je treba upoštevati namreč tudi doseženo raven varstva človekovih pravic, katerih večji del je ustavnopravno varovanih v naši ustavi, med njimi z načelom enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen URS) in pravico do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi (62. člen URS). Ta raven varstva zagotavlja naša država vsem subjektom v postopkih pred njenimi organi in enako varstvo je glede določila Pogodbe zagotovljeno njenim državljanom na njenem območju tudi pri procesnih dejanjih, ki se opravljajo na prošnjo državnih organov Republike Avstrije v Republiki Sloveniji oziroma katerih procesni učinki nastopijo v njej. Takšno sklepanje ima oporo tudi v 100. členu ZMZPP, ki določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Po pravni teoriji se ta pravila nanašajo tako na materialnopravna kot na procesnopravna vprašanja. Naravo javnega reda v državi pa imajo nedvomno tiste njene sestavine, ki jo označujejo kot subjekt; med drugim njeni državni organi in jezik, v katerem ti poslujejo. Tako torej določba 14. člena Pogodbe predstavlja le realizacijo določenega ustavnega varstva, v tem primeru pravice do takega postopka, ki ga zagotavlja ustavni standard poštenega sojenja.

Omenjena kršitev, da nasprotnemu udeležencu ni bilo dano omenjeno opozorilo, je treba šteti kot vzrok za to, da pritožnik ni mogel sodelovati v postopku. V takšnih primerih je treba zavrniti priznanje tuje sodne odločbe.

Sodišče je zaradi povedanega pritožbi ugodilo in tako spremenilo izpodbijani sklep, da je ugovoru ugodilo in predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrnilo.

Ob takšnem razpletu zadeve ni potrebno odgovarjati na druge pritožbene trditve.