Up-119/99

14. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 14. marca 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper ravnanje Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu in zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 343/98 z dne 12. 11. 1998 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Okrožnemu tožilstvu v Slovenj Gradcu podal ovadbo zoper zdravnika zaradi malomarnega zdravljenja. Pritožuje se zoper postopanje tožilstva, ki naj bi z odločitvijo o ovadbi zavlačevalo. Pritožnik smiselno izpodbija tudi odločitev sodišč o zavrženju njegove vloge - obtožnega predloga - kot nepopolne. Vlogi je priložil kopijo sklepa državnega tožilstva o zavrženju njegove ovadbe, sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 343/98 ter odločitev sodišč o zavrženju njegove revizije kot nedopustne. Meni, da sodne odločitve niso v skladu z zakonodajo in Ustavnem sodišču predlaga, naj zavaruje človekove pravice in ustavnost.

2.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Glede na navedeno ustavne pritožbe praviloma ni mogoče vložiti neposredno zoper dejanja, s katerimi naj bi se posegalo v ustavne pravice posameznika.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so mu bile kršene človekove pravice s tem, ko naj bi Državno tožilstvo zavlačevalo z odločanjem o njegovi ovadbi in s tem povzročilo zastaranje kazenskega pregona. To, kar zatrjuje pritožnik, torej ne predstavlja kršitve s posamičnim aktom, temveč bi šlo lahko le za kršitve človekovih pravic z dejanji državnega tožilca. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je, ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS, mogoče vložiti ustavno pritožbo. Pritožnik ni izkazal, da je pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil sodno varstvo, predvideno v 157. členu Ustave. Zato je bilo treba njegovo ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na postopek tožilstva v zvezi z njegovo ovadbo, zavreči.

4.Iz pritožnikovih navedb in priloženih listin izhaja, da pritožnik izpodbija tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 343/98 z dne 12. 11. 1998, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegove vloge. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Kot je razvidno iz listin, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, je bil navedeni sklep pritožniku vročen dne 27. 11. 1998. Ustavna pritožba, vložena dne 10. 5. 1999, je torej prepozna.

5.Ker niso podane procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk