Jedro

Skrbna in vestna dokazna ocena zahteva oceno vsega, kar je priča izpovedala v zvezi z določeno pomembno okoliščino, prav tako pa celotno oceno listinskih dokazov.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da priobčevanje fonogramov s pomočjo radijskega sprejemnika v poslovnih prostorih izven poslovnega časa, v običajnem krogu znancev, ne pomeni javnega predvajanja fonogramov. Ker so poslovni prostori namenjeni javnemu obratovanju in obisku, in so torej javni prostori, že dejstvo, da se radijski sprejemnik, ki deluje, nahaja v teh prostorih, zadošča za javno priobčevanje, ki je avtorskopravno relevantno.

Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica. V obravnavanem primeru ima na voljo zahtevati plačilo nadomestila zaradi neopravičene uporabe ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni. Zahtevek tožeče stranke je torej v delu, ki se nanaša na mesečno poročanje nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I.2, I.3, II. in III. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I.1 potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (točka I.1 izreka izpodbijane sodbe), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 684,92 EUR, pri čemer obresti od zneska 280,56 EUR tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila od zneska 306,51 EUR od 25. 8. 2010 do plačila in od zneska 97,85 EUR od 18. 5. 2011 do plačila ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.262,52 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točke I.2 in I.3 izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 421,80 EUR (točka II. izreka) ter da sama nosi svoje stroške (točka III. izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo v celoti ugodeno zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K ugoditvi pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov in civilne kazni

5. Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo 8. člena ZPP. Navaja, da dokazna ocena, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje ni v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi priče A. K. v delu, v katerem se ta razlikuje od izpovedbe tožene stranke in priče P. B. ter tudi ni upoštevalo vsebine vprašalnika o javnem predvajanju glasbe z dne 13. 3. 2006 in obrazca o javnem predvajanju glasbe z dne 7. 4. 2006 iz katerih izhaja uporaba glasbe. Nepravilno pa je tudi razlogovanje prvostopnega sodišča, da poslušanja radia v lokalu, v času, ki ni poslovni čas, ni šteti za javno priobčevanje fonogramov. Neupoštevanje navedenih listinskih dokazov, delov izpovedi in okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma jih ni vrednostno ocenilo, pa je povzročilo napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni javno priobčevala fonogramov.

6. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni celovita in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko dokazna ocena ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. To je, kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7. Držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v celoti ocenilo izpovedi priče A. K., ki je opravila terenski ogled pri toženi stranki v letu 2010 ter v zvezi z njenno izpovedjo ni ocenilo vsebine obrazca o javnem priobčevanju fonogramov z dne 7. 4. 2010 v zvezi z vprašalnikom z dne 13. 3. 2006. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A. K., ki je izpovedala, kako je opravljala oglede lokalov in da je obrazec z dne 7. 4. 2010 izpolnila na podlagi podatkov, ki jih je dobila od tožene stranke. Držijo tudi pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče ni izreklo o tem, zakaj verjame toženi stranki, da v lokalu ni imela radijskega sprejemnika, ne pa priči A. K. ozirima njenim ugotovitvam v obrazcu (zapisniku), da se je v prostorih nahajal radijski sprejemnik. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, da je navedeni obrazec izpolnjen na podlagi navedb tožene stranke.

8. Skrbna in vestna dokazna ocena zahteva oceno vsega, kar je priča izpovedala v zvezi z določeno pomembno okoliščino, prav tako pa celotno oceno listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede na povedano ni v skladu z napotki iz 8. člena ZPP.

9. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da priobčevanje fonogramov s pomočjo radijskega sprejemnika v poslovnih prostorih izven poslovnega časa, v običajnem krogu znancev, ne pomeni javnega predvajanja fonogramov. Tako ozka interpretacija javnega predvajanja bi namreč pripeljala do zaključka, da bi morala tožeča stranka v vsakem konkretnem primeru dokazovati, da so bili fonogrami predvajani v točno določenem času v okviru obratovalnega časa lokala, osebam, ki z lastnikom lokala niso v sorodstvenem razmerju. Ker so poslovni prostori namenjeni javnemu obratovanju in obisku, in so torej javni prostori, že dejstvo, da se radijski sprejemnik, ki deluje, nahaja v teh prostorih, zadošča za javno priobčevanje, ki je avtorskopravno relevantno.

10. Pravilne so tudi pritožbene navedbe o napačni interpretaciji 168. člena ZASP. V primeru naklepne kršitve avtorske pravice ali kršitve avtorske pravice iz velike malomarnosti kršitelj lahko računa, da bo moral plačati avtorju do trikratni honorar (prvi odstavek 168. člena ZASP, Komentar ZASP, GV Ljubljana, 1997, stran 386).

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato v navedenem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vse dokaze, ki so bili izvedeni vpostopke glede pravno odločilnih dejstev ob upoštevanju zgoraj navedenih materialno pravnih izhodišč.

K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi, da je tožbeni zahtevek na poročanje o uporabi fonogramov do sklenitve ustrezne pogodbe neutemeljen

13. Dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov, ki je določena v četrtem odstavku 159. člena ZASP, uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost mesečnega poročanja pristojni kolektivni organizaciji o uporabi avtorskih del. Uporabnik s kolektivno organizacijo ni dolžan skleniti pogodbe (prvi odstavek 158. člena ZASP), kolikor tega ne stori, pa je dolžan plačevati nadomestilo za uporabo zavarovanih del (130. člen ZASP). Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica. V obravnavanem primeru ima na voljo zahtevati plačilo nadomestila zaradi neopravičene uporabe ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni. Zahtevek tožeče stranke je torej v delu, ki se nanaša na mesečno poročanje nesklepčen. Tudi upoštevaje določilo 311. člena ZPP iz katerega izhaja, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca glavne obravnave, tožeča stranka z zahtevkom na predložitev podatkov v bodoče do sklenitve ustrezne pogodbe ne more uspeti.

14. Ker nesklepčnosti zahtevka v tem delu ni mogoče odpraviti, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).