Jedro

Standard dokazanosti dolžnikovega opozicijskega ugovora mora dosegati raven gotovosti, ne le zaradi zgoraj opisanega procesnega položaja strank, temveč tudi zaradi dejstva, da v primeru, če je ugovoru ugodeno, upniku zakon ne daje pravice do tožbe za ugotovitev dopustnosti izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: - „Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 62/2016 z dne 23. 3. 2016 glede izterjave pravdnih stroškov v znesku 47,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje do plačila razveljavi ter v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

- V ostalem se ugovor zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da upniku v 8 dneh povrne izvršilne stroške v višini 140,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje dolžnik. Meni, da sodišče ni upoštevalo dejanskega ugotovljenega stanja. Kot je zapisalo sodišče, upnica sama priznava, da dolg do nje ni enak, kot ga zahteva z izvršbo, ampak je ta bistveno manjši. To je zadosten razlog za ugovor iz osmega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ga dolžnik v nadaljevanju citira. Predlaga, da sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti Pd 90/2016 z dne 20. 1. 2016 (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ) na predlog upnice dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve: neto razlike plač in pravdnih stroškov v višini 1.215,31 EUR (in ne 1.518,15 EUR, kot je napačno zapisalo sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške, odmerjene v tem postopku, in zaradi oprave dejanja: obračuna in odvoda davkov in prispevkov od bruto zneskov iz naslova neizplačanih plač.

5. Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče dolžno terjatev iz izvršilnega naslova, ki je dolžnik ne izpolni prostovoljno, prisilno realizirati. V izvršilni naslov ne more posegati in ne more ponovno presojati, ali je odločitev o dolžnikovi obveznosti v izvršilnem naslovu pravilna in zakonita. O obstoju, obsegu in višini terjatve izvršilno sodišče ne more ponovno odločati, temveč je dolžno skladno s procesnimi pravili voditi postopek do končnega poplačila terjatve.

6. Dolžnik predmetne izvršbe tako ne more preprečiti z ugovori, da je dolg nižji, kot je ugotovljen v izvršilnem naslovu in da je to upnica sama priznala. Te ugovore bi moral uveljavljati v predhodnem pravdnem postopku, v katerem je sodišče odločalo o materialnopravnem zahtevku upnice zoper dolžnika in ga zaključilo s pravnomočno in izvršljivo sodbo. S to sodbo naloženo obveznost je izvršilno sodišče dolžno prisilno izvršiti, vse dokler ta sodba ne bo z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena ali spremenjena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da je to dejstvo že nastopilo, pa dolžnik niti ne zatrjuje.

7. Izvršbo preprečujejo razlogi, ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ, med drugim v 8. točki, ki jo citira dolžnik v pritožbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Obstoj tega razloga mora dolžnik skladno z zahtevo iz drugega odstavka 53. člena ZIZ zatrjevati z določnimi in konkretnimi trditvami. Ker upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, ki daje materialnopravnemu razmerju strank novo kvaliteto, mora dolžnik zagotoviti tudi močne in zanesljive dokaze za zatrjevana dejstva. Standard dokazanosti dolžnikovega opozicijskega ugovora mora dosegati raven gotovosti,(1) ne le zaradi zgoraj opisanega procesnega položaja strank, temveč tudi zaradi dejstva, da v primeru, če je ugovoru ugodeno, upniku zakon ne daje pravice do tožbe za ugotovitev dopustnosti izvršbe.(2)

8. Dolžnik v ugovoru ni trdil, da sta z upnico njuno materialnopravno razmerje, ugotovljeno v sodbi, po izdaji le te spremenila ali preoblikovala oziroma ugotovila drugačno vsebino obveznosti dolžnika.(3) Prav tako dolžnik ni podal določnih in konkretnih trditev, da je upnica podala jasno in nedvomno izjavo o (delnem) odpustu dolga(4) in tudi ni predložil dokazov. Le sklenitev takšnega dogovora ali izjave upnice, podprta z močnimi in zanesljivimi dokazi, bi izkazovala (delno) prenehanje terjatve. Zakonodajalec je namreč z zakonsko določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ(5) predpisal, da se trditve, da je terjatev v izvršilnem naslovu prenehala (zaradi prenovitve ali odpusta) dokazuje le z listinami. Druga dokazna sredstva je že v naprej ocenil kot neprimerna za dokazovanje trditve o prenehanju terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

9. Zgolj ugovorna trditev, da je upnica priznala, da je dolg nižji kot je v izvršilnem naslovu, ob njenem decidiranem nasprotovanju temu, in brez vsakršnih listinskih dokazov, izkazuje, da je ugovor dolžnika neutemeljen.

10. Pritožba napačno navaja „da upnica, kot je sodišče zapisalo, sama priznava, da dolg do nje ni enak, kot ga zahteva z izvršbo“. Upnica je v odgovoru na ugovor pojasnila, da je z dolžnikom po vložitvi tožbe sklenila dogovor, da ji plača 700,00 ali 800,00 EUR in stroške v mesecu oktobru 2015 in bo umaknila tožbo, vendar se upnik dogovora ni držal. Te navedbe je sodišče povzelo v 3. točko obrazložitve sklepa, ko je navajalo vsebino odgovora na ugovor, medtem ko je v 7. točki obrazložitve sklepa povzelo navedbe dolžnika („v zvezi z navedbami dolžnika, da ima dokaz, iz katerega izhaja, da je upnica priznala, da znaša dolg samo 700,00 EUR“).

11. Zaključku sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor neutemeljen, je po navedenem pritrditi.

12. Sodišče druge stopnje mora pri preizkusu prvostopenjske odločitve po uradni dolžnosti paziti na kršitev procesnih pravil, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ, ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot tudi na obstoj ugovornih razlogov, navedenih v drugem odstavku 55. člena ZIZ. Preizkus skladnosti izvršilnega naslova s predlogom za izvršbo je pokazal, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo izvršbo za pravdne stroške v višini 47,70 EUR in za pripadajoče zakonske zamudne obresti od tega zneska. V izvršilnem naslovu je namreč dolžniku naloženo, da mora ta znesek nakazati sodišču, saj je bila upnici odobrena brezplačna pravna pomoč (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Po četrtem odstavku 46. člena ZBPP namreč v primeru, da dolžnik teh stroškov ne poravna prostovoljno, je za izterjavo legitimirano sodišče (pristojen organ za BPP) in ne upnica. V tem obsegu je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem je pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : V pravdnem postopku velja standard prepričljivost oziroma zanesljivosti.

Op. št. (2) : Dolžnik v primeru zavrnitve ugovora nima pravice do tožbe na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ).

Op. št. (3) : Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja prenovitev v členih 323 do 327. Op. št. (4) : OZ urejuje odpust dolga v členih 319 do 322. Op. št. (5) : Drugi odstavek 53. člena ZIZ glasi: „Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.