Jedro

Delodajalec delavcu zaradi nespoštovanja dogovorjene konkurenčne klavzule ne more prepovedati opravljanje dela pri drugem delodajalcu, ampak lahko od delavca zahteva le odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da sta prvotožena ter drugotožena stranka za čas veljavnosti konkurenčne klavzule dolžni spoštovati pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo ter v tem obdobju ne smeta opravljati dejavnosti, ki so konkurenčne dejavnosti, ki jih dejansko opravlja tožeča stranka ter v istem obdobju ne smeta na nobeni dejanski ali pravni podlagi sodelovati s skupaj 16 konkretno naštetimi družbami oziroma pravnimi osebami (1. in 4. točka). Zavrnilo je tudi predlog, da v primeru, če bi toženi stranki kršili prepoved iz 1. in 4. točke začasne odredbe, se jima za posamezno kršitev vsakemu posebej izreče kazen v višini 4.172,00 EUR (2. in 5. točka). V nadaljevanju je zavrnilo predlog, da v primeru, če bi toženi stranki ponovno kršili prepoved, se jima izreče nova denarna kazen, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklopov ne bi dosegel za vsakega posamezno 41.720,00 EUR (3. in 6. točka). Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo tudi predlog, da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v sodnem postopku zaradi ugotovitve kršitve konkurenčne klavzule (7. točka).

2. Tožeča stranka je podala pritožbo zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stroške pritožbe pa obravnava kot nadaljnje stroške postopka. Tožeča stranka ne zanika pravice do svobodne izbire zaposlitve tožencema, saj jima ne prepoveduje delati in s tem ustvarjati zaslužka. Sodna odločba, ki jo je predložila tožena stranka, tako za obravnavani primer ne more biti merodajna, niti ne more predstavljati podlage za odločitev. Tožeča stranka prepoveduje toženima strankama le-to, da bi izkoriščali dogovore in posle, ki sta jih dejansko začeli izvrševati še pri tožeči stranki. Namen in cilj tožeče stranke je bil le zavarovanje njenega zavarovanja oziroma dejanskega stanja glede njene terjatve. Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja terjatve štelo za izkazano in dokazano. Ker se na podlagi določbe 11. člena ZDR v delovnem razmerju uporabljajo tudi določbe civilnega prava, je glede na dokaz obstoja verjetnosti terjatve potrebno izpostaviti, da je bila konkurenčna klavzula dogovorjena s svobodno voljo strank, kot vzajemna, dvostransko obvezna zaveza, vse ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja. Toženca v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe nista oporekala veljavnosti pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, kar pomeni, da jo sprejemata kot veljavno in zavezujočo. Prav načelo vestnosti in poštenja je bilo po mnenju tožeče stranke s strani tožencev kršeno in to v obsegu, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo zaznati ter posledično tožeči stranki zagotoviti pravno zaščito v smislu ugoditve predlogu. V kolikor pravno varstvo sodišče omeji zgolj in izključno na odškodninsko odgovornost delavcev, je s tem resno ogroženo varstvo pravic delodajalca v vmesnem obdobju, saj se z nadaljnjim izvrševanjem del, škoda nesporno in nesorazmerno povečuje. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedba, da glede pravice do svobodne izbire zaposlitve ter določilo 38. člena ZDR, tožencema ni dopustno prepovedovati opravljanja konkurenčne dejavnosti, je protispisna in napačna. S seznamom taksativno naštetih strank tožeče stranke, le-ta sicer posega v pravico tožencev, da opravljata konkurenčno dejavnost (ne pa tudi drugih del) in to le pri teh, taksativno naštetih strankah. Za tožečo stranko izguba strank na trgu lahko pomeni tudi finančni zlom. V obrazložitvi sklepa sodišče povzema navedbe odgovora, da sta toženca pozvala tožečo stranko k plačilu denarnega nadomestila, vendar navedene trditve nista dokazala, sodišče pa tudi ni izvedlo njunega zaslišanja. Tožeča stranka želi izpostaviti, da se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu plačuje, če mu le-ta oziroma ravna neskladno z zavezo, onemogoča pridobivanje primerljivega zaslužka. Sodišče pa tudi tožeči stranki ni dodelila roka za opredelitev do navedb tožene stranke, s tem pa tožeča stranka ni mogla predlagati svojih dokazov, s katerimi bi izpodbijala zatrjevanja tožencev. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo in navajali, da se v celoti strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje ter predlagali, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, da izpodbijani sklep potrdi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Bistvo začasne odredbe je, da z njo sodišče začasno odloča in da se mora začasna odredba vedno opravičiti v rednem sodnem postopku. Med predlogom za izdajo začasne odredbe in tožbenim zahtevkom mora biti podana funkcionalna povezava, le-ta pa mora biti takšna, da začasna odredba služi bodisi zavarovanju, bodisi regulaciji terjatve (pravice), ki se uveljavlja s tožbenim zahtevkom. V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbo uveljavlja izključno denarni zahtevek, zato bi morala začasna odredba služiti zavarovanju denarnega zahtevka (funkcionalna povezava). Namen začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je torej, da se tožniku prepove oziroma onemogoči razpolagati s premoženjem in se na tak način zavaruje možnost za uveljavitve denarne terjatve. Tožeča stranka je predlagala t.i. regulacijsko začasno odredbo (prepoved opravljanja dejavnosti), s tožbo pa je uveljavlja denarni zahtevek (plačilo odškodnine). Sodna praksa je v zvezi s prepovednim zahtevkom pri kršitvah konkurenčne klavzule jasna, delodajalec lahko v primeru kršitve konkurenčne klavzule uveljavlja samo odškodninski zahtevek, ne pa tudi prepovedni zahtevek, kot je to storila tožeča stranka. Hkrati pa toženi stranki izpostavljata, da v konkretnem primeru sploh nista kršili konkurenčne klavzule, saj toženi stranki opravljata dejavnost, ki ni konkurenčna – opravljata dela, ki jih tožeča stranka ne opravlja, hkrati pa jima je tožeča stranka tudi jasno povedala, da jima ne bo izplačevala nadomestila in jima do današnjega dne nadomestila tudi ni izplačevala. Toženi stranki sta priglasili pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in le-ti niso nejasni in med seboj v nasprotju, pritožbeno sodišče je tako lahko preizkusilo miselno pot, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa.

7. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe izdajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. - ZIZ) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk : - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka podala t.i. regulacijsko začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se toženi stranki k spoštovanju konkurenčne klavzule zavezali, saj sta podpisali pogodbo o zaposlitvi (11. točka pogodba o zaposlitvi toženca A.A.), in sicer: - da delavec ne sme opravljati konkurenčne dejavnosti dve leti po prenehanju delovnega razmerja, povzročenega po njegovi volji ali krivdi (2. točka) ter - da v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča možnost delavčevega primerljivega zaslužka, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačati denarno nadomestilo v višini tretjine povprečne mesečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem zaposlitve (3. točka).

V pogodbi o zaposlitvi toženca B.B. pa sta se v 12. točki pogodbe dogovorili, da le-ta ne sme med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja družbe za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost družbe in pomenijo, ali bi lahko pomenili družbi konkurenco (1. odstavek 12. točke pogodbe), prav tako pa delavec po prenehanju delovnega razmerja po volji ali krivdi še dve leti ne sme uporabljati tehničnih in proizvodnih znanj in poslovnih zvez pridobljenih v družbi (2. odstavek 12. točke pogodbe). Obe pogodbi o zaposlitvi pa določata nadomestilo v višini ene tretjine povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem zaposlitve za primer, če delavčevo spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča delavcu možnost pridobitve primerljivega zaslužka ( XI./3. točka pogodbe in 12./3. odstavek pogodbe).

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) v 38. členu določa konkurenčno klavzulo – pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula), le-ta pa se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le v primerih, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi. Tretji odstavek 38. člena ZDR pa izrecno določa, da mora biti konkurenčna klavzula dogovorjena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključevati možnosti primerne zaposlitve delavca. ZDR pa v 39. členu ureja nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in določa, da če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi, mesečno izplačevati denarno nadomestilo, pri čemer se mora le-to določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 39. člena ZDR). Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s sprem. - URS) v 3. odstavku 74. člena prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, kamor spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in sicer tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje delodajalcu, za katerega je prej delal, kakor tudi za novega delodajalca, za katerega dela kljub prepovedi. Poudariti pa je, da ta zaščita ni absolutna, zlasti v konkurenci s pravico do proste izbire zaposlitve (2. odstavek 49. člena Ustave RS) in je omejena le na pravico do odškodnine. Tako delodajalec ne more prepovedati delavcu opravljanje dela pri drugem delodajalcu, temveč zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule lahko zahteva le odškodnino.

10. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da se tožeča stranka v svoji pritožbi večkrat sklicuje na načelo vestnosti in poštenja, ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v dosedanjem postopku ni niti navedla, niti predložila nikakršnega dokaza, ki bi dokazoval, da bi obema toženima strankama izplačala kakršnokoli nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, kot se je to zavezala v XI/3. točki in 12./3. točki pogodb o zaposlitvi za toženi stranki stranki. Ugotoviti je, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala izrek denarne kazni za posamezno kršitev v višini 4.172,00 EUR oziroma skupni denarni kazni do zneska 41.720,00 EUR in postavila tudi tožbeni zahtevek v višini 6.451,00 EUR in 154.692,00 EUR, pri čemer pa sama obema toženima strankama dosedaj ni izplačala ničesar, tako da je tudi na strani tožeče stranke vsaj vprašljivo načelo vestnosti in poštenja, na katerega se sama večkrat sklicuje v pritožbi.

11. Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da ji sodišče prve stopnje ni dodelilo roka za opredelitev do navedb toženih strank, s tem pa tudi ne predlagati dokazov, s katerimi bi le-te izpodbijala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek reševanja začasnih odredb nujen in hiter in da sodišče praviloma ne izvede naroka za začasno odredbo, kot je to storilo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje mora na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04 – ZDSS-1) o predlogu odločiti v roku treh dni, tako da je povsem nesprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi ji moralo sodišče že po tem, ko je opravilo narok o predlogu za začasno odredbo dopustiti še dodatni rok treh dni, v katerem bi se lahko tožeča stranka opredelila do navedb toženih strank. Sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe praviloma niti ne vroča predloga v odgovor nasprotni stranki.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. odstavka 365. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa zato, ker njun odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.