Jedro

Ker je tožnik pretežni del skupnega obveznega pokojninskega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke oziroma spremembo prvostopne odločbe tako, da se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 19. 2. 2003 dalje. Ugotovilo je, da je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 15. 2. 2001 dalje. V pokojninsko dobo mu je bil vštet čas zavarovanja po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov v trajanju 12 let in upoštevano, da je bil nato dobrih devet let obvezno zavarovan za ožji obseg pravic in dobrih sedem let za širši obseg pravic. Na podlagi takih ugotovitev je presodilo, da tožnik v skladu z osmim odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Zavarovanci, ki so bili zavarovani na podlagi Zakona o starostnem zavarovanju kmetov, so bili zavarovani le za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne pa tudi za pridobitev pravice do drugih dajatev, kot na primer varstvenega dodatka. Zavarovanje za ožji obseg pravic po 11. členu ZPIZ 83 ne predstavlja podlage za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, ne glede na osnove, od katerih so bili obračunani prispevki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pretežni del zavarovanja plačeval prispevke za višjo pokojninsko osnovo, torej za širši obseg pravic, kar bi mu morala tožena stranka priznati ne glede na to, da je bil zavarovan kot drug kmet po 11. členu ZPIZ 83. Tožena stranka ga je zavedla, ko mu je dopustila plačevati take prispevke, sedaj pa mu ne prizna zavarovanja po pokojninski osnovi, za katero je plačeval prispevke. Zato je bil zakon v njegovem primeru nepravilno uporabljen, kršena pa mu je bila tudi ustavna pravica do socialne varnosti po 50. členu Ustave in do enakosti pred zakonom.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik je bil v obdobju od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 zavarovan po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. l. SRS, št. 30/79 in 1/82) in se mu je na podlagi 164. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 in nasl. - ZPIZ 83) to obdobje vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba. Kmetje v tem obdobju niso bili vključeni v enoten sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. To obdobje se zato ne more upoštevati pri ugotavljanju obsega obveznega zavarovanja po osmem odstavku 34. člena ZPIZ-1, temveč se upošteva le pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine (in pri njeni odmeri).

8. V obdobju od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992 je bil tožnik zavarovan kot drug kmet na podlagi 11. člena ZPIZ 83, to je za ožji obseg pravic. Ne glede na višino zavarovalne osnove, od katere se zavarujejo po lastni izbiri, in višino plačanega prispevka, so imeli ti (drugi) kmetje le tiste pravice, ki so bile določene z zakonom. Torej pravice do starostne, invalidske in družinske pokojnine, po izrecni določbi 32. člena ZPIZ 83 pa niso imeli pravice do varstvenega dodatka.

9. V obdobju od 1. 4. 1992 do upokojitve (14. 2. 2001) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Vendar je bil v tem obdobju v času od 1. 3. 1995 do 29. 2. 1996 zavarovan po nižji pokojninski osnovi, kar je po določbi 19. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ 92) pomenilo zavarovanje za ožji obseg pravic, izrecno brez pravice do varstvenega dodatka.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je bil tožnik pretežni del skupnega obveznega pokojninskega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, zato na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

11. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.