Jedro

S strani sodnih izvedencev ocenjena vrednost nepremičnine sama po sebi ne utemeljuje spremembe vrednosti spornega predmeta.

Ker zahtevek ni bil spremenjen, je vrednost spornega predmeta, ki je podlaga za odmero stroškov, lahko le ena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnima udeležencema povrniti njune stroške postopka v znesku 1.852,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje predlagateljica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo napačno vrednost obravnavanega predmeta. V konkretnem primeru znaša vrednost predmeta 253.116,00 SIT oziroma 1.506,23 EUR, ki jo je predlagateljica navedla v razlastitvenem predlogu. V predlogu navedena vrednost spornega predmeta se ne more spreminjati, niti sporazumno z nasprotnima udeležencema. Zato je pristop sodišča, ki je pri odmeri stroškov upoštevalo vrednost predmeta glede na več izdelanih izvedeniških mnenj, napačen. Izpodbija tudi odmero posameznih odvetniških stroškov.

3. Nasprotna udeleženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odvetniški stroški se odmerjajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta (4. člen OT (1)), za ugotavljanje te pa se smiselno uporabljajo določbe ZPP (2) o določitvi vrednosti spornega predmeta. Kadar se tožbeni zahtevek (predlog v nepravdnem postopku) ne nanaša na denarni znesek, je po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP odločilna tista vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik (predlagatelj v nepravdnem postopku) navedel v tožbi (predlogu v nepravdnem postopku). Vrednost spornega predmeta se spremeni le ob spremembi tožbe (predloga) ali v primeru, ko jo na ugovor nasprotne stranke (udeleženca v nepravdnem postopku), danem pred začetkom obravnavanja glavne stvari, korigira sodišče (tretji odstavek 43. člen ZPP) (3).

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov upoštevalo štiri različne vrednosti spornega predmeta. Kot osnovo za odmero stroškov je vzelo v predlogu označeno vrednost predmeta, to pa je nato večkrat korigiralo glede na v postopku (s strani izvedencev) ocenjeno vrednost nepremičnine, ki je bila predmet predlagane razlastitve. Glede na zgoraj navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen pristop sodišča napačen. S strani sodnih izvedencev ocenjena vrednost nepremičnine sama po sebi ne utemeljuje spremembe vrednosti spornega predmeta, zlasti pa tudi ne večkrat, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Vrednost nepremičnine, ki jo ugotovi sodni izvedenec, je lahko za sodišče merilo za določitev prave vrednosti spornega predmeta v primeru, če (po pravočasnem ugovoru nasprotnega udeleženca) ugotovi, da je v predlogu navedena vrednost neustrezna. Vrednost spornega predmeta pa je, če ne pride do spremembe predloga, lahko le ena. Ker so v izpodbijanem sklepu navedene štiri različne vrednosti predmeta, se sklepa ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP (4).

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje naj upoštevaje zgoraj navedena izhodišča ugotovi vrednost spornega predmeta, ki bo podlaga za odmero odvetniških stroškov.

(1) Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(3) Ne glede na to, da ZPP nima določb, ki bi pravico zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti dajale tudi tožencu (nasprotnemu udeležencu), mu je to pravico treba priznati na podlagi 22. člena Ustave RS, vendar tudi zanj velja časovna omejitev iz tretjega odstavka 44. člena ZPP (prim. Jan Zobec v: Pravni postopek, Zakon s komantarjem, GV Založba 2005, 1. knjiga, str. 233, 234).

(4) Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl.)