Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določilo drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ko sta zavrnili tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti, ker sta ugotovili, da je ta pravica še vedno potreba za uporabo gospodujočega zemljišča. K.J. je na ogledu kraja dne 15.6.1993 pripoznala služnostno pravico hoje in vožnje, ki gre M.S. kot lastnici gospodujočega zemljišča, in odtlej se razmere niso bistveno spremenile.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je začelo postopek na podlagi tožbe na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje po služeči parceli št... k.o..., ki je pripisana pri vl. št.., v korist gospodujočih zemljišč, ki so vpisane pri vl. št... k.o... Nato je tej zadevi pridružilo še tožbo tožene stranke, s katero je zahtevala ugotovitev neobstoja služnostne pravice in podrejeno ukinitev služnosti. Ker je dne 15.6.1993 o tožbenem zahtevku tožeče stranke M. S. razsodilo s sodbo na podlagi pripoznave, glede glavnega zahtevka iz nasprotne tožbe K. J. pa je ugotovilo umik tožbe, je odločalo samo še o tožbenem zahtevku, ki je bil v nasprotni tožbi sprva naveden kot podrejeni zahtevek. Na glavni obravnavi dne 7.1.1997 je očitno dovolilo spremembo tožbe, nato pa je zavrnilo spremenjeni tožbeni zahtevek, po katerem bi se sporna služnostna pravica hoje in vožnje ukinila in bi morala M. S. opustiti izvrševanje te služnostne pravice. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora toženka K. J. plačati tožnici 102.362,50 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke (oz.

tožnice po nasprotni tožbi) kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka (oz. po nasprotni tožbi tožeča stranka). Uveljavlja revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njenem sta nižji sodišči nepravilno odločili, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena izvensodna poravnava, na podlagi katere bi lahko zahtevala ukinitev služnostne pravice. Navaja vsebino zapisnika upravnega organa Občine G. z dne 7.10.1991, ki ga razume tako, da se z izgradnjo nadomestne poti, ki jo bosta napravili pravdni stranki, tožnica in njeni pravni nasledniki odpovedujejo služnosti na sporni parceli. O sklenitvi takega dogovora je toženka predložila listine, ki dokazujejo, da je toženka v ta namen odstopila celo del svojega zemjišča. Po določilu tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določilo drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ko sta zavrnili tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti, ker sta ugotovili, da je ta pravica še vedno potrebna za uporabo gospodujočega zamljišča. K. J. je na ogledu kraja dne 15.6.1993 pripoznala služnostno pravico hoje in vožnje, ki gre M. S. kot lastnici gospodujočega zemljišča, in odtlej se razmere niso bistveno spremenile. Zato revizijska navedba o izvensodni poravnavi, ki naj bi jo pravdni stranki sklenili pred upravnim organom dne 7.10.1991, ni utemeljena in ne more vplivati na usodo tožbenega zahtevka na ukinitev služnosti, saj gre za dejanje, ki se je zgodilo skoraj dve leti pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave.

Ker torej revizijski razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso utemeljeni in ker tudi sodišče ni našlo nobene take kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.