Jedro

Pravni zaključek, da je bila M.R. na dan uveljavitve SZ, bivajoča v domu za ostarele, še vedno imetnica stanovanjske pravice na svojem stanovanju, pomeni, da je bila podana okoliščina iz 3. odstavka 58. člena ZSR, zaradi česar tožnica kot podnajemnica nima nobene pravice iz 149. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko najemno pogodbo po določilih Stanovanjskega zakona za stanovanje na v Kopru, ki ga je tožena stranka (prav: tožeča stranka) že do sedaj uporabljala in ji povrniti pravdne stroške.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in uveljavlja vse tri revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V reviziji navaja, da je v pritožbi navajala relativne kršitve določb ZPP, to je kršitev načela resnicoljubnosti in poštenosti (9. člen ZPP) in zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP), saj je toženka v dopisu z dne 25.5.1993 in v dopisu z dne 24.8.1993 navedla, da stanovanjsko razmerje M. R. ni prenehalo, v dopisu z dne 9.1.1997 in v odgovoru na tožbo pa je toženka navedla, da je tej osebi stanovanjsko razmerje prenehalo, pri tem pa je v vsakem pisanju navedla različno pravno podlago. Instanca je ta pritožbeni očitek zavrnila, češ da navedbe niso razumljive in da podatki spisa tega ne izkazujejo. Vendar so navedbe revidentke razumljive in imajo podlago v citiranih dokaznih sredstvih, torej v spisu. Ta del napadene sodbe se ne da preizkusiti, ima pa vpliv na zakonitost napadene sodbe glede odločilnega dejstva, ali je stanovanjsko razmerje M. R. prenehalo. Podatki v spisu izkazujejo, da tudi toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je stanovanjsko razmerje M. R. prenehalo. Napadena sodba je šla mimo tega nespornega dejstva in je ugotovilo, da stanovanjsko razmerje tej osebi ni prenehalo. Gre za kršitev 7. člena ZPP, ki je imelo vpliv na pravilnost napadene sodbe. S tem sta obrazložena oba revizijska razloga, ki se nanašata na absolutno in relativno kršitev določb ZPP. To je imelo za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja, da stanovanjsko razmerje M. R. ni prenehalo pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Zakonska trdota glede nenapadanja dejanskega stanja v tej fazi je omiljena z drugim odstavkom 380. člena ZPP.

Tožba je bila vložena po uveljavitvi Stanovanjskega zakona, zato je potrebno to zadevo presojati po določilih tega zakona. Stanovanje je imela revidentka od leta 1981 v podnajemu, to je več kot dve leti, v tem stanovanju je bila stalno prijavljena in je torej imela vse pravice kot M. R. Ta je res odšla v dom upokojencev, kar kaže na to, da stanovanjsko razmerje ni prenehalo, vendar je šla v dom leta 1981, ko je bila stara 66 let, v domu pa je živela vse do svoje smrti. Ko je začel veljati Stanovanjski zakon je bila M. R. torej v domu več kot deset let in nikoli ni revidentki rekla, da se bo vrnila v to stanovanje. Isto obdobje je bila v tem stanovanju revidentka. V dom se je M. R. vselila na podlagi odločbe socialnega skrbstva z dne 27.3.1981, iz katere izhaja, da gre za trajno bivanje v domu. Po drugi strani pa je toženka hotela najprej revidentki pomagati, saj je pripravila citirano najemno oziroma podnajemno pogodbo in izjavo z dne 26.2.1982, nato ni odpovedala M. R. stanovanjskega razmerja, dvajset dni po uveljavitvi Stanovanjskega zakona pa je M. R. podpisala izjavo z dne 9.11.1991, na kateri je uradni zaznamek, da je bilo to narejeno dne 9.1.1997 v prisotnosti dveh delavk pri toženi stranki. Vse to po prepričanju drugostopenjske sodbe ni pomembno in svojo odločitev opre na citirano sporno izjavo. V kakšnih okoliščinah je M. R. podpisala to izjavo, pa je izpovedala revidentka, zaslišana kot priča. Napadena sodba vsega tega ne upošteva, ne upošteva pravil logičnega mišljenja kot pravnih pravil abstraktne narave, ki pripeljejo do drugačnega dejanskega stanja. Upošteva pa kot ključen dokaz citirano sporno izjavo, ki je bila glede na uradni zaznamek pridobljena za potrebe te pravde v citiranih okoliščinah. Napadena sodba je torej napravila napačno subsumcijo dejanskega stanja pod pravno normo in tako zmotno uporabila materialno pravo. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o obstoju relativnih ali absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbi res zatrjevala kršitev načela resnicoljubnosti in poštenosti s strani tožene stranke (9. člen ZPP), ki pa ga ni ustrezno pojasnila in je zato dobila odgovor, da navedbe niso razumljive, a je v nadaljevanju s strani pritožbenega sodišča prejela tudi vsebinska pojasnila o neizkazanosti takih navedb. Tožeča stranka šele v reviziji podrobneje pojasnjuje, s katerimi dejanji naj bi tožena stranka kršila resnicoljubnost in poštenost. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi. Gre za dopise tožene stranke, v katerih je ta sporočala svoje stališče do odločilnega pravnega vprašanja, to je obstoja stanovanjske pravice M. R. na stanovanju na v Kopru na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-1 in nadaljnji) ter do tožničinih upravičenj v zvezi s tem, ki jih je tožnica izvajala iz svoje podnajemne pogodbe z M. R. z dne 8.9.1981. V naštetih dopisih revizijsko sodišče ne vidi nikakršne nepoštenosti ali zvijačnosti. Zlorabe procesnih pravic v smislu drugega odstavka 11. člena ZPP tožeča stranka niti ni obrazložila, iz poteka postopka pa tudi ni razvidna. Kako naj bi zatrjevane kršitve 9. in 11. člena ZPP vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, tožeča stranka tudi ni nikoli pojasnila. Zaključiti je torej treba, da bistvenih kršitev določb 9. in 11. člena ZPP ni bilo, sodišče druge stopnje pa je na očitke o teh kršitvah odgovorilo dovolj, toliko kolikor je bilo dolžno obravnavati odločilna dejstva.

Tožeča stranka tudi uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, češ da je bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je stanovanjsko razmerje M. R. prenehalo, napadena sodba pa je šla mimo tega in ugotovila, da stanovanjsko razmerje tej osebi ni prenehalo. Ponovno je treba poudariti, da je vprašanje, ali je bila M. R. dne 19.10.1991 na dan uveljavitve SZ imetnica stanovanjske pravice na stanovanju na v Kopru, pravno vprašanje, ki ga je moralo sodišče rešiti glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenemu zahtevku in predlagala dokaze, ki so bili v postopku tudi izvedeni. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali dejstev, ki jih stranke niso navajale in tudi nista izvajali dokazov, ki jih stranke niso predlagale, tako da očitek kršitve 7. člena ZPP ni utemeljen.

V nadaljevanju se revizija sklicuje na drugi odstavek 380. člena ZPP in trdi, da je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, da M. R. stanovanjsko razmerje ni prenehalo pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, zmotno uporabljeno materialno pravo. Določbo 380. člena ZPP tožeča stranka tolmači napačno. Drugi odstavek tega člena določa, da je potrebno ugotoviti zmotno uporabo materialnega prava in če je zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, se sodba razveljavi. Zatrjevane variante, da je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja materialno pravo zmotno uporabljeno, pa zakon v revizijskem postopku ne dovoljuje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka trdi, da je bila tožba vložena po uveljavitvi Stanovanjskega zakona in da je zato potrebno zadevo presojati po določbah tega zakona. To sta tudi storili obe sodišči, saj sta se oprli na 149. člen SZ, kot je zahtevala tožeča stranka in nato še na Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. RS, št. 35/82 in 14/84), na katerega odkazuje 149. člen SZ.

Sodišči sta ugotovili, da je imela tožnica od 8.9.1981 sklenjeno podnajemno pogodbo za enosobno stanovanje na v Kopru z imetnico stanovanjske pravice M. R. Ta je od leta 1981 dalje bivala v domu starejših občanov. Po 149. členu SZ, ki spada v prehodne in končne določbe, je imel podstanovalec, ki mu je bilo stanovanje v celoti oddano v podnajem in je v njem stalno prebival več kot dve leti, vse pravice, ki bi jih imel po Stanovanjskem zakonu imetnik stanovanjske pravice. Ta 149. člen SZ pa določa tudi izjemo, ko navedeno ni veljalo, če so obstajale okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena ZSR. Šlo je za okoliščine, ko stanovanjsko razmerje zaradi neuporabe stanovanja v določenih primerih ni prenehalo. Eden od primerov je bil, če je imetnik stanovanjske pravice za začasno prebivanje uporabljal prostore iz 2. točke drugega odstavka 4. člena ZSR, to je prostore doma za ostarele občane. V takih okoliščinah ni veljala prepoved oddaje celega stanovanja v podnajem, kot pravilno pojasnjuje drugostopenjsko sodišče. V tožničinem primeru je bila imetnica stanovanjske pravice M. R. v domu za ostarele od leta 1981, tožnica pa je od tedaj dalje na podlagi podnajemne pogodbe uporabljala sporno stanovanje. Z odhodom v dom za ostarele M. R. ni prenehalo imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju (5. točka tretjega odstavka 58. člena ZSR). Po prvem odstavku 64. člena ZSR bi ji stanovanjsko razmerje prenehalo, če bi pisno izjavila, da se temu statusu odpoveduje in bi s to izjavo soglašal pristojni organ socialnega skrbstva. Nižji sodbi imata dejansko ugotovitev, da se M. R. imetništvu stanovanjske pravice z ustrezno izjavo ni odpovedala do uveljavitve Stanovanjskega zakona, ampak je to storila kasneje. Navedeni dejstvi sta pravno odločilni, ne pa trditve v reviziji, da je M. R. odšla v dom leta 1981 pri 66 letih, da ji je bila potrebna domska oskrba in da ni nikoli rekla, da se bo vrnila v sporno stanovanje. Ta dejstva, vključno s tožničinim prijavljenim bivanjem v spornem stanovanju in z njenim plačevanjem najemnine, niso pravno odločilna. M. R. je ohranila imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju, dokler se mu ni po uveljavitvi Stanovanjskega zakona odpovedala. Pravni zaključek, da je bila M. R. na dan uveljavitve SZ, bivajoča v domu za ostarele, še vedno imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, pomeni, da je bila podana okoliščina iz tretjega odstavka 58. člena ZSR, zaradi česar tožnica nima pravice iz 149. člena SZ. Na podlagi takšnega pravilnega sklepanja sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan nobeden izmed razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP, ki jih uveljavlja tožeča stranka; zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).