Jedro

Podana je kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče izreklo kazen zaplembe premoženja, čeprav niti v izreku niti v obrazložitvi pravnomočnih sodb ni navedeno, da bi dejanje imelo hujše posledice za družbo, saj je po določbi 1. odstavka 4. člena ZTŠS mogoče izreči zaplembo premoženja le tedaj, če je izreklo sodišče tudi kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in če je dejanje imelo hujše posledice za družbo.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v odločbi o kazni spremeni tako, da se obsojencema kazni zaplembe celotnega premoženja ne izrečeta.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama sta bila obsojenca spoznana za kriva kaznivega dejanja po 1. točki 3. člena ZTŠS. Prvoobsojeni je bil obsojen po 4. členu ZTŠS v zvezi s 36. in 37. členom, točka a - d KZ, drugooobsojenka pa po 4. členu ZTŠS v zvezi s 36. in 37. členom, točka a - d in 42. členom KZ in sicer prvi na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom z vštetjem pripora od 19.2.1948 naprej ter na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanskih pravic za dobo 5 let, drugoobsojenka pa na dve leti poboljševalnega dela, na zaplembo celotnega premoženja ter na izgubo državljanskih pravic za dobo petih let. Zoper navedeni pravnomočni sodbi je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev materialnega kazenskega zakona in sicer določbe 1. odstavka 29. člena KZ (splošni del) ter 1. odstavka 4. člena ZTŠS, ker je sodišče obsojencema izreklo kazen zaplembe premoženja, ki za takšna dejanja niso bila predpisana. Iz tega razloga je predlagal, da vrhovno sodišče odločbo o kazni spremeni tako, da obsojencema kazen zaplembe celotnega premoženja ne izreče. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče je bilo pri izrekanju kazni dolžno upoštevati določbo 1. odstavka 29. člena KZ (splošni del), po katerem je lahko izreklo samo tiste kazni, ki so bile za določeno kaznivo dejanje predpisane v zakonu. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZTŠS je sodišče smelo za dejanje nedovoljene špekulacije izreči zaplembo premoženja le tedaj, če je izreklo tudi kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in če je imelo dejanje hujše posledice za družbo.

V obravnavani kazenski zadevi niti v izreku pravnomočne sodbe, niti v obrazložitvi obeh sodb ni navedeno, da bi obsojenca storila dejanje, ki bi imelo hujše posledice za družbo. Že iz tega razloga torej sodišče ni moglo izreči obsojencema kazen zaplembe premoženja.

Glede druge obs. je sodišče zagrešilo še nadaljnjo kršitev zakona, saj pri njej sploh ni bil podan temeljni pogoj za izrek zaplembe premoženja, ker ji ni bila izrečena niti kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta, izrečeno ji je bilo le 2 leti poboljševalnega dela in ji torej ob takšni kazni sploh ni mogla biti izrečena kazen zaplemba premoženja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je s kršitvijo 1. odstavka 4. člena ZTŠS in s kršitvijo 1. odstavka 29. člena KZ (splošni del) prišlo do nezakonitega izreka kazni zaplembe premoženja pri obeh obsojencih. Iz tega razloga je spremenilo pravnomočno sodbo tako, da je kazen zaplembe celotnega premoženja pri obeh obsojencih odpravilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe, medtem ko je ostali del pravnomočne sodbe ostal še naprej v veljavi.