Jedro

Dejstva, da tožnik v času trajanja delovnega razmerja ni uveljavljal povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ni mogoče šteti v njegovo škodo pri presoji tožbenega zahtevka iz tega naslova.

Če tožnik v času od vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga do prenehanja delovnega razmerja ni mogel v celoti izrabiti preostalega letnega dopusta, je za ta del upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust obračuna za leto 2006 znesek 511,60 EUR, odvede predpisani davek in tožniku izplača znesek 429,74 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 do plačila; za leto 2007 znesek 521,83 EUR, odvede predpisani davek in mu izplača neto znesek 438,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007; za leto 2008 znesek 566,53 EUR, odvede predpisani davek in mu izplača znesek 475,89 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008; za leto 2009 znesek 735 EUR, odvede predpisani davek in mu izplača znesek 617,40 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 in za leto 2010 znesek 735,00 EUR, odvede predpisani davek in mu izplača znesek 617,40 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 (I./11. izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku obračuna nadomestila plač za avgust, september in oktober 2010 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, odvede predpisane prispevke in davke in mu izplača v izreku navedene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za nadomestilo iz prejšnjega meseca (točka I./2. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine plača znesek 2.202,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 do plačila (točka I./3. izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, za čas od novembra 2006 do septembra 2009 v skupnem znesku 2.190,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za izplačilo nadomestila za neizrabljeni dopust za leto 2010 v znesku 776,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na fiduciarni TRR pooblaščenca plača stroške postopka v znesku 337,49 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnilnega dela niso skladni z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev prevoznih stroškov, češ da bi tožnik lahko jemal gorivo iz poškodovanih vozil, ki so se nahajala pri tožencu. Delodajalec je v skladu s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) delavcu dolžan zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Tem stroškom se delavec niti ne more odpovedati. Sicer pa tožena stranka niti ni izkazala, da je obstajala zadostna količina goriva za zaposlene in o tem tudi ni vodila nobene evidence. Neutemeljeno je sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi o takšnem poravnavanju stroškov prevoza očitno obstajal nek dogovor med delavci in tožencem. Prav tako ni relevantno, da tožnik plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni terjal v času zaposlitve pri tožencu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni hotel izrabiti letnega dopusta. Tožnik ni imel na razpolago 45-dnevnega odpovednega roka, v katerem bi dopust lahko izrabil. V kolikor je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze menilo, da obstaja dvom ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela ter do nadomestila za neizrabljen dopust, bi moralo uporabiti načelo, da je v dvomu potrebno odločiti v korist delavca. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugodi še zahtevku za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo regresa in odpravnine, čeprav tožnik ni zadostil trditveni podlagi iz 7. člena ZPP. Tožnik je v tožbi navedel zgolj to, da je bil zaposlen pri tožencu in da ni prejel regresa in drugih prejemkov, ne da bi pri tem navajal, zakaj teh dohodkov ni prejel in kaj je sam ukrenil, da bi terjatve pravočasno dobil izplačane. Niti po prejemu odgovora na tožbo, tožnik ni navedel, zakaj terjatev ni uveljavljal takrat, ko je prejel obvestilo o letnih dohodkih. Tožnik bi trditveni podlagi zadostil le v primeru, če bi v tožbi izrecno navedel, da je ob zapadlosti posamezne terjatve zahteval plačilo od toženca. Tožnik je postavil zgolj dajatveni zahtevek, kar je nedopustno, saj bi moral najprej izpodbijati veljavnost sporazuma in obenem pojasniti zakaj je sporazum podpisal in šele nato zahteval plačilo denarnih terjatev. Sporazum ima naravo pogodbenega oziroma obligacijskega razmerja, zato je potrebno upoštevati temeljna načela obligacijskih razmerij kot sta načeli vestnosti in poštenja ter dolžnosti izpolnitve obveznosti obeh pogodbenih strank. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem delavca računovodskega servisa, ki bi lahko pojasnil zakaj niso bili izplačani regresi za letni dopust. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo predlagane priče J.C., ki je bil toženčev svetovalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede odločilnih dejstev izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tudi ostali delavci niso prejemali regresa, potnih stroškov in drugih nadomestil, ker je bil takšen dogovor med delodajalci in zaposlenimi. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev odločb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na sodno prakso in odločitev ustavnega sodišča. Slednja temelji še na določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 24/90, 5/91, 71/93), ki je bil sprejet v drugačnih družbeno ekonomskih razmerah, zato navedene ustavne odločbe v konkretnem primeru ni možno upoštevati. Tožnik je na lastno željo soglašal s prenehanjem delovnega razmerja in ni izpodbijal odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik samovoljno ni prihajal na delo več kot 5 zaporednih delovnih dni. Sodna praksa, kakršna je razvidna iz izpodbijane sodbe, pomeni zlorabo pravic delavca, ki terjatve začne uveljavljati šele potem, ko pridobi pravico za primer brezposelnosti, čeprav se je tem terjatvam prej zavestno odpovedal. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne.

S pravočasno vloženo dopolnitvijo pritožbe je toženec predložil izjave zaposlenih v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja ter načinom in obliko izplačila plač in drugih prejemkov.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da številni gospodarski subjekti svojim delavcem namesto plač regresa ali nadur dajo poplačilo na drug način, tako zaposleni v M. in T. namesto regresa nadur, prejemajo bone za nakup blaga. Gre za splošno znana dejstva. Že zaslišana priča B.B. je izpovedal, da je tožnik toženca prosil, da mu da odpoved, da bo lahko šel na Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani in zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, zlasti glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pritožbenega razloga tožnik niti ne konkretizira, saj navaja zgolj to, da glede zavrnilnega dela razlogi izpodbijane sodbe niso skladni z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Vendar pa razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev niso med seboj v nasprotju. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava, glede povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela ter nadomestila za neizrabljeni letni dopust sicer niso možni takšni zaključki, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, temveč da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela, sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da z zaslišanjem prič in obeh strank ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je tudi tožnik namesto povračila prevoznih stroškov jemal gorivo za svoj avto. Priči B.B. in D.H. sta sicer res izpovedali, da je bilo s tožencem dogovorjeno, da lahko vzameta gorivo za svoje potrebe, vendar pa je sodišče o obstoju takšnega dogovora tudi med tožnikom in tožencem neutemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da tožnik ves čas zaposlitve ni prejemal potnih stroškov in v tem času nikoli ni zahteval povrnitve teh stroškov. Neaktivnost delavca v času trajanja delovnega razmerja ne more biti okoliščina, ki bi mu šla v škodo pri uveljavljanju denarnih terjatev. Nenazadnje delavci plačilo denarnih prikrajšanj, do katerih prihaja na podoben način, kot v tem primeru (delodajalec, običajno s soglasjem delavcev odloči, da določenih prejemkov sploh ne bo izplačeval, oziroma da jih bo „kompenziral“ na drug način) pogosto uveljavljajo šele potem, ko jim delovno razmerje že preneha. Tožnik utemeljeno opozarja, da toženec ni vodil nobene evidence o zatrjevanem jemanju goriva iz rezervoarjev avtomobilov, ki so se nahajali pri tožencu in da tudi ni dokazov o obstoju dogovora med tožnikom in tožencem o takšnem načinu „poračunavanja“ stroškov prevoza na delo in z dela.

Zaradi zmotnega stališča, da je toženec izpolnil obveznost povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo koliko so ti stroški v spornem obdobju znašali. Prvi odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 s spremembami, v nadaljevanju Podjetniška kolektivna pogodba) določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do mesta opravljanja dela. V kolikor javni prevoz ni organiziran, oziroma ga delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati, je v skladu s tretjim odstavkom 50. člena Panožne kolektivne pogodbe upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 0,18 EUR (od 13. 7. 2010), oziroma v vsakokratni višini po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, za vsak polni kilometer razdalje med prebivališčem, določenem v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oziroma do mesta opravljanja dela. Navedeno pomeni, da bo o tožnikovem zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela možno odločiti šele potem, ko bo sodišče prve stopnje preverilo, ali tožnik povračilo teh stroškov zahteva, samo za dneve, ko je dejansko bil na delu in ali jih zahteva v višini, kakršna izhaja iz citiranih določb Panožne kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče prve stopnje sicer pravilno izhaja iz tega, da delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, nadomestilo pripada le v primeru, če delavec iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust prvič odločalo šele s sodbami VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2010 z dne 20. 12. 2011 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012. V teh sodbah je revizijsko sodišče zavzelo povsem jasno stališče, da je v skladu s 166. členom ZDR in 7. členom Direktive 2003/88/ES denarna odškodnina (oziroma nadomestilo po terminologoji Sveta Direktive) za neizrabljeni letni dopust možna le ob prenehanju delovnega razmerja, če delavec dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Vrhovno sodišče je izrecno poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta, še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Vrhovno sodišče zaključuje, da delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila), če ne zahteva izrabe letnega dopusta in ni izkazan obstoj nepredvidljivega vzroka za to in če tudi na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo. Za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Nemožnost izrabe letnega dopusta, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prav gotovo pomeni nepredvidljiv razlog, ki je na strani delodajalca in ne delavca. Sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo povsem jasnega stališča, ali šteje za dokazano, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici prejel šele okoli 10. 10. 2010, kot je sam zatrjeval. V kolikor bi šteli, da je odpoved prejel 10. 10. 2010, bi do 16. 10. 2010, ko mu je dejansko prenehalo delovno razmerje, lahko izkoristil vsaj 5 dni letnega dopusta (v kolikor je bila sobota, 16. 10. 2010 delovni dan pa 6 dni), kar pomeni, da bi bil upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za preostalih 18 dni. Res je, da bi tožnik z vložitvijo tožbe lahko dosegel, da bi mu tožena stranka priznala celotni odpovedni rok, v trajanju 45 dni, ki bi začel teči od naslednjega dne po vročitvi odpovedi, kar bi pomenilo, da bi tožnik lahko v celoti izrabil letni dopust. Vendar pa bi bila preširoka interpretacija, da delavec izgubi pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ker odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred sodiščem, čeprav bi v sodnem sporu lahko dosegel, da bi mu delovno razmerje prenehalo šele potem, ko bi v odpovednem roku v celoti izrabil pripadajoči letni dopust. V kolikor drži, da tožnik v času od vročitve odpovedi do prenehanja delovnega razmerja ni mogel v celoti izrabiti preostalega letnega dopusta, potem je za ta del prav gotovo upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V takšnem primeru pa določba 355. člena ZPP omogoča, da pritožbeno sodišče izjemoma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo povsem neracionalno, da bi samo ugotavljalo manjkajoča dejstva, saj je sodišče prve stopnje dokaze v zvezi s tem že izvajalo, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh dejstev nato v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče bi moralo še enkrat izvesti vse že izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko zgolj prebralo zapisnike dosedanjih obravnav.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje preverilo tožnikov izračun pripadajočih stroškov prevoza na delo in z dela, tako s stališča delovnih dni, ko je bil tožnik na delu, kot s stališča zatrjevane razdalje, ter uveljavljane kilometrine. V novem postopku bo tudi ugotovilo, koliko dni letnega dopusta bi tožnik lahko izrabil v času od odpovedi do prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje nato lahko znova odločilo o zahtevku za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela ter plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških tožnika pridržalo za končno odločbo.

- K pritožbi toženca: Pritožbeno sodišče ni upoštevalo izjav zaposlenih, ki jih je toženec priložil k dopolnitvi pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave. Toženec ni zatrjeval, da navedenih dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej, zato jih pritožbeno sodišče pri svojem odločanju ni smelo upoštevati.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Ta uveljavlja razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnik trditveni podlagi zadostil le, če bi v tožbi izrecno navedel, da je ob zapadlosti posamezne terjatve zahteval plačilo od toženca. Tožnik s tožbo vtožuje izključno denarne terjatve, zanje pa četrti odstavek 204. člena ZDR izrecno določa, da jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Delavec zapadle denarne terjatve lahko zahteva kadarkoli znotraj 5 letnega zastaralnega roka in ni potrebno, da bi poprej ob zapadlosti teh terjatev od delodajalca zahteval njihovo plačilo. Po veljavnih predpisih tudi ni nobene podlage za stališče toženca, da bi tožnik v tožbi moral navesti, zakaj terjatev ni dobil izplačanih in kaj je sam pred vložitvijo tožbe ukrenil, da bi jih izterjal. Zadošča, da delavec navede dejstva, na podlagi katerih je v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi upravičen do denarnih prejemkov z delovnega razmerja in da teh prejemkov ni dobil. Navajanje okoliščin zaradi katerih delodajalec teh prejemkov ni izplačal oziroma zaradi katerih jih po lastnem mnenju ni dolžan izplačati, pa ne sodi v okvir trditvenega in dokaznega bremena delavca, temveč delodajalca. Nenazadnje toženec ves čas postopka dokazuje, da vtoževanih prejemkov ni bil dolžan izplačati, ker jih je tožnik prejel v drugi obliki oziroma se jim je izrecno odpovedal. Toženec s svojimi trditvami in dokazi (vsaj ko gre za zahtevke iz naslova regresa za letni dopust, nadomestila plače za polovični delovni čas in odpravnine) ni bil uspešen, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi v resnici tožnik moral zatrjevati in dokazovati vse te navedbe.

Toženec uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pri tem ne navaja glede katerih odločilnih dejstev izpodbijana sodba nima razlogov, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče na to kršitev sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar ugotavlja, da izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je nedopustno, da je tožnik postavil le dajatveni zahtevek, ne da bi poprej izpodbijal veljavnost dveh sporazumov, ki sta jih stranki sklenili 8. 10. 2010. Že zgoraj je razloženo, da tožnik v tem sporu uveljavlja denarne terjatve, s katerimi se lahko obrne neposredno na sodišče. S sporazumoma z dne 8. 10. 2010 se je tožnik sicer res odpovedal izplačilu odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ne drži toženčeva domneva, da bi tožnik plačilo odpravnine lahko vtoževal le, če bi poprej (ali vsaj istočasno) zahteval razveljavitev obeh sporazumov. Ob stališču, ki izhaja tudi iz uveljavljene sodne prakse, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine, sporazum o odpovedi pravici do odpravnine ni ovira za vložitev tožbe za njeno plačilo. Tak sporazum je potrebno obravnavati kot ničen. Sodišče ne sme uporabiti ničnih določb sporazuma ali pogodbe, ne glede na to, ali je stranka zahtevala razveljavitev ničnih določb. Nekorekten je pritožbeni očitek, da tožnikovo ravnanje (očitno je s tem mišljena vložitev tožbe) pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja, kot temeljnega načela obligacijskih razmerij. Kršitev načela vestnosti in poštenja je kvečjemu ravnanje delodajalca, ki z delavcem sklene sporazum, da se ta odpove z zakonom določeni pravici, kakršni se po stališču Ustavnega sodišča niti ne more odpovedati.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo delavca računovodskega servisa, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sicer pa toženec šele v pritožbi uveljavlja, da naj bi ta delavec tako pojasnil, zakaj ni bil izplačan regres za letni dopust, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je toženec zaslišanje priče J.G. predlagal v zvezi obračunom plač. Vendar pa tudi v primeru, če bi priča potrdila navedbe toženca o tem, da regresa za letni dopust in ostalih spornih prejemkov niso izplačevali, na podlagi ustnega dogovora z delavci, da v denarni obliki dobijo le minimalno plačo, sicer pa pri tožencu dobijo hrano, pijačo, obleko, možnost uporabe toženčevih vozil in orodja ter fleksibilni delovni čas, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Regres za letni dopust je pravica, ki delavcu pripada na podlagi zakona in se ji ta ne more odpovedati z nekakšnim ustnim dogovorom v zameno za domnevne druge ugodnosti, ki pa, vsaj glede tožnika, niti niso izkazane.

Za odločanje v tem sporu tudi ne more biti odločilno tisto, kar bi kot priča lahko izpovedal J.C., ki je bil toženčev svetovalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri vprašanju, ali je toženec kljub obema sporazumoma z dne 8. 10. 2010 tožniku dolžan izplačati regres za letni dopust za sporno obdobje in nadomestilo plač za čas od avgusta do oktobra 2010 ter odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne gre za vprašanje popolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Zmotno je tudi pritožbeno sodišče, da stališča iz odločbe Ustavnega sodišča Up 63/2003 z dne 2. 2. 2005 v tem sporu ni možno upoštevati, ker ta temelji še na določbah prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). V tej odločbi je namreč Ustavno sodišče zavzelo stališče, da iz vsebine pravice do odpravnine, kakor je določena v tretjem odstavku 36. člena ZDR/90 izhaja, da se delavec tej pravici ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Tudi po uveljavitvi novega ZDR se uveljavljena sodna praksa ni spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 zavzelo povsem jasno stališče, da je Ustavno sodišče svojo obrazložitev res vezalo na določbo 36. f člena ZDR/90, vendar to ne spremeni vsebine, ker 109. člen ZDR povzema besedilo starega člena ZDR/90. Navedeno pomeni, da tudi po uveljaviti novega ZDR velja, da izplačilo odpravnine ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank in da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine.

Okoliščina, da naj bi tožnik soglašal s prenehanjem delovnega razmerja oziroma, da naj bi sam dal pobudo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da odpovedi ni izpodbijal, ne vpliva na njegovo pravico, da zahteva plačilo odpravnine, kakor tudi drugih zapadlih zneskov. Na to pravico tudi ne more vplivati okoliščina, da naj bi tožnik več kot 5 dni samovoljno izostal z dela. Navedeno je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR sicer res lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je dejstvo, da tožena stranka takšne odpovedi ni podala, temveč je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 131. člena ZDR tožencu naložilo, da tožniku za sporno obdobje izplača regres za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 7. regres tekočega koledarskega leta.

Toženec v pritožbi ne navaja zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku za obdobje od avgusta 2010 do prenehanja delovnega razmerja prizna nadomestilo plače za polovični delovni čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede tega dela tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbi 126. in 137. člena ZDR.

Odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo ob upoštevanju določbe druge alineje drugega odstavka 109. člena ZDR. Ta določa, da delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen od 5 do 15 let pripada za vsako leto dela pri delodajalcu odpravnina v višini ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejemal ali, ki bi jo prejemal, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.