Jedro

Tožena stranka je v tej zadevi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni ugotovila razlogov, zaradi katerih tožnik od meseca novembra 1992 ni več živel skupaj z materjo V RS. Če je namreč za njegovo odsotnost vzrok izbris njegove matere iz registra stalnega prebivalstva, je po presoji sodišča lahko podana upravičena odsotnost iz razloga določenega v 1. alinei 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran, številka 214-632/2012-18 z dne 23. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrnila prošnjo A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje otroku osebe, ki je bila izbrisana iz Registra stalnega prebivalstva (1. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot otrok izbrisanega starša vložil navedeno prošnjo na podlagi 1.a člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Organ prve stopnje na podlagi podatkov v spisih (listin, izjave priče in navedb tožnika) ugotavlja, da tožnik, od julija 1992, ko ga je na Hrvaško odpeljala mati, dejansko ni živel v Republiki Sloveniji. Po presoji organa prve stopnje tožnik ni izkazal in dokazal niti razlogov določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, ki bi kazali na upravičeno odsotnost. Meni, da odhod njegove matere skupaj s tožnikom na Hrvaško v mesecu juliju 1992 in njena takratna zapustitev Slovenije, ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi navedenega organ prve stopnje zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določeni v 1.a členu ZUSDDD.

Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (pritožbeni organ) je z odločbo z dne 21. 5. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Tudi po presoji pritožbenega organa tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica izbrisa njegove matere iz registra stalnega prebivalstva in zato ne more biti upravičena. Po mnenju ministrstva zato ker tožnikova mati, čeprav je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, sploh ni zapustila Republike Slovenije, tudi tožnikova odsotnost od julija 1992 do julija 2012 ne more biti posledica izbrisa njegove matere iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da odhod tožnikove matere skupaj s tožnikom, ki je bil takrat še otrok, iz Slovenije na Hrvaško julija 1992, ni bil posledica izbrisa njegove matere iz registra stalnega prebivalstva in tudi ne z zaključkom, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od rojstva dalje (1.a člen ZUSDDD). Meni, da gre v obravnavanem primeru za upravičeno odsotnost iz prve alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, to je zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pri tem opozarja, da ZUSDDD določa razloge za upravičeno odsotnost in ne razlogov za zapustitev Republike Slovenije kot to napačno navaja tožena stranka. Zato tožnik enako kot v pritožbi tudi v tožbi poudarja, da bi ga mati, če ne bi bila izbrisana, lahko pripeljala nazaj v Republiko Slovenijo in da je bil upravičeno odsoten zaradi posledic izbrisa. Tožnik, ki želi sedaj, ko kot polnoletna oseba lahko samostojno odloča, živeti skupaj z materjo, opozarja tudi, da je treba ZUSDDD izvajati v skladu z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi. Podrejeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ne strinja se s tožbeno trditvijo, da ZUSDDD določa razloge za upravičeno odsotnost in ne razloga za zapustitev Republike Slovenije. Meni, da je po določbi 1.č člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če je oseba, torej tudi otrok izbrisanega, odsotna iz Republike Slovenije več kot eno leto, zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišču predlaga, da na podlagi navedenega tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 1.a. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) se osebi, ki je bila rojena v Republiki Sloveniji po 25. 6. 1991 in katere vsaj eden od staršev je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po njenem rojstvu pa je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje (v nadaljevanju otrok), se na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje pod pogojem, da v Republiki Sloveniji dejansko živi. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD pa ne pomeni prekinitve življenja v Republiki Sloveniji. Med razlogi, po katerih je pogoj dejanskega življenja izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, je v 1. alineii tretjega odstavka 1.č člena naveden kot razlog zapustitev Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je bila tožnikova mati izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da je meseca marca 2011 pridobila dovoljenje za stalno prebivanje. Sporno pa ostaja vprašanje dejanskega prebivanja tožnika rojenega v Ljubljani dne 26. 4. 1992, od julija 1992 ko je mati z njim odšla k staršem na Hrvaško na dopust, to je dejstev, ki so pravno pomembna za ugotavljanje razlogov, ki po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD ne pomenijo prekinitve življenja v Republiki Sloveniji.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki temelji na dejstvu, da tožnikova mati sploh ni zapustila Republike Slovenije zaradi izbrisa, vsaj preuranjena. V konkretnem primeru tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz podatkov v spisih namreč izhaja, da je tožnik v mesecu novembru 1992, ko se je njegova mati sama vrnila v Slovenijo, ostal pri starih starših na Hrvaškem. Okoliščine in dejstva zaradi katerih tožnik ni več živel z materjo v Republiki Sloveniji, tožena stranka ni popolno ugotovila in jih pri odločanju ni upoštevala. Sodišče meni, da bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti razloge zaradi katerih tožnik od meseca novembra 1992 ni več živel skupaj z materjo v Republiki Sloveniji. Če je za njegovo odsotnost vzrok izbris njegove matere iz registra stalnega prebivalstva, je po presoji sodišča lahko podana upravičena odsotnost iz razloga določenega v 1. alinei 1. č člena ZUSDDD.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožena stranka zaradi nepravilne uporabe 1.č člena ZUSDDD, ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Ker pogoji določeni v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odločanje o tožnikovi prošnji za izdajo obravnavanega dovoljenja niso izpolnjeni, je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom istega člena bo organ prve stopnje moral izdati novo odločbo.