Jedro

Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo in sklepom št. 38301-25/2021/33 z dne 22. 8. 2022 je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) ugodila zahtevku A. A. (v nadaljevanju: naslovnik pošiljk), za povrnitev stroškov iz naslova storitve carinskega posredovanja - „Neposredno carinsko zastopanje do 150 EUR – spletno plačilo“, zaračunane na računih št. E2500-S1-21702424 z dne 5. 8. 2021, št. E2500-S1-21732128 z dne 20. 8. 2021, št. E2500-S1-21745946 z dne 25. 8. 2021 in št. E2500-S1-21714440 z dne 13. 8. 2021 z zamudnimi obrestmi tako, da je družbi T., d. o. o. (v nadaljevanju: tožeča stranka) naložila obveznost, da mora v roku 15 dni od vročitve odločbe naslovniku pošiljke povrniti zaračunane zneske v skupni višini 10,00 EUR ter mu izplačati zakonske zamudne obresti za: - znesek 2,50 EUR, zaračunan na računu št. E2500-S1-21702424 z dne 5. 8. 2021, od 13. 8. 2021 dalje do plačila, - znesek 2,50 EUR, zaračunan na računu št. E2500-S1-21732128 z dne 20. 8. 2021, od 30. 8. 2021 dalje do plačila, - znesek 2,50 EUR, zaračunan na računu št. E2500-S1-21745946 z dne 25. 8. 2021, od 6. 9. 2021 dalje do plačila, - znesek 2,50 EUR, zaračunan na računu št. E2500-S1-21714440 z dne 13. 8. 2021, od 9. 9. 2021 dalje do plačila (1. točka izreka).

Zahtevek naslovnika pošiljk v delu, ki se nanaša na povrnitev DDV, v skupni višini 19,91 EUR, kot je bil obračunan na računih št. E2500-S1-21702424 z dne 5. 8. 2021, št. E2500-S1-21732128 z dne 20. 8. 2021, št. E2500-S1-21745946 z dne 25. 8. 2021 in št. E2500-S1-21714440 z dne 13. 8. 2021 je Agencija zavrgla (2. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo v višini 98,42 EUR pa je kot neutemeljenega zavrnila (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je Agencija na podlagi 62. člena v povezavi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju: ZPSto-2) reševala spor med tožečo stranko ter naslovnikom pošiljk, ki je nastal pri obračunu uvoznih dajatev (stroškov carinjenja in DDV) v postopku carinjenja blaga na podlagi več enakovrstnih zahtevkov, ki jih je Agencija zaradi ekonomičnosti postopka združila v enotno obravnavo. Predmet odločanja v obravnavani zadevi je tako povrnitev stroškov storitve carinskega posredovanja v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in uvoznih dajatev (DDV) v skupni višini 19,91 EUR na računih št. E2500-S1-21702424 z dne 5. 8. 2021, št. E2500-S1-21732128 z dne 20. 8. 2021, št. E2500-S1-21745946 z dne 25. 8. 2021 in št. E2500-S1-21714440 z dne 13. 8. 2021. 3. Naslovnik pošiljk se v postopku ni strinjal s stroški postopkov carinskega posredovanja in DDV, ki mu jih je v zvezi s prejetimi štirimi pošiljkami zaračunala tožeča stranka. Meni namreč, da so bile pošiljke ustrezno označene, priloženi pa so jim bili tudi računi, zaradi česar so poštni uslužbenci lahko že na podlagi podatkov na pošiljki preverili tako vsebino kot tudi vrednost blaga, pošiljkam pa je bilo priloženo tudi potrdilo o plačilu DDV preko sistema IOSS pri prodajalcu blaga v tujini. Od tožeče stranke je zato zahteval, da mu samovoljno in brez pravne podlage zaračunane zneske vrne skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Glede odločitve, vsebovane v 1. točki izreka odločbe, Agencija pojasnjuje, da je po ZPSto-2 pristojna reševati spore med uporabniki in izvajalci poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev, zato je pristojna tudi za presojo odločitev in ravnanj tožeče stranke v zvezi z zaračunavanjem stroškov storitve carinskega posredovanja.

5. Kot ugotavlja Agencija, se spor v obravnavani zadevi nanaša na plačilo stroškov preverjanja (pregleda) pošiljk, ki jih tožeča stranka kot izvajalka poštnih storitev zaračuna prejemniku pred dostavo pošiljke. Navedeno plačilo ni predpisano kot obvezno z nobenim zakonom ali podzakonskim aktom in tudi ni prihodek carinskih organov oziroma države in predstavlja prihodek izvajalca poštnih storitev.

6. Tožeči stranki je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju: ZICZEU) podelila dovoljenje za nastopanje v vlogi carinskega deklaranta v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami. Na tej podlagi je tožeča stranka pooblaščena, da v primeru carinjenja pošiljk malih vrednosti (to je do vrednosti 150,00 EUR) nastopa v vlogo deklaranta v carinskem postopku in izvaja naloge in postopke v zvezi s carinjenjem pošiljk, skladno s pridobljenimi pooblastili in dovoljenji FURS. To dejstvo pa, kot je navedlo tudi že Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 89/2018-35 z dne 7. 6. 2021, ne pomeni, da je s tem na tožečo stranko prenesena tudi pristojnost zaračunavanja storitev carinskega postopka uporabniku poštnih storitev. Dejstvo, da je tožeča stranka v Splošnih pogojih določila strošek t. i. carinskega posredovanja, ki ga zaračunava naslovnikom poštnih pošiljk, po mnenju Agencije ne pomeni, da je to del nalog tožeče stranke, ki jih ta izvaja na podlagi javnega pooblastila. Takšno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. II U 90/2018-28 z dne 26. 10. 2021. 7. Za odločitev v obravnavani zadevi je po mnenju Agencije treba odgovoriti na vprašanje, ali je prejemnik pošiljk tožeči stranki dal za izvedbo storitev pravno veljavno soglasje in ali je s tem pristal tudi na zaračunavanje stroškov posredovanja. Po ugotovitvi Agencije je prejemnik pošiljk po obvestilu tožeče stranke, da je zanj iz tujine prispela pošiljka, v spletnem portalu sicer res označil, da naj storitev carinskega posredovanja oziroma neposrednega carinskega zastopanja do 150,00 EUR opravi tožeča stranka, te njegove izbire pa po mnenju Agencije glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče šteti za prostovoljno. Če namreč prejemnik pošiljk na carinsko posredovanje tožeče stranke ne bi pristal, bi bile pošiljke vrnjene pošiljatelju oziroma prodajalcu blaga, kar pomeni, da bi bil prejemnik pošiljk ob kupljeno blago in kupnino oziroma bi bil izpostavljen dolgotrajnim in pogojno uspešnim postopkom vračila kupnine prodajalcev. Morebiten odstop pošiljk drugemu izvajalcu poštnih storitev pa je tožeča stranka po ceniku, ki je veljal od 1. 7. 2021 do 1. 1. 2022, zaračunala v višini 10,00 EUR z DDV, pri čemer je po mnenju Agencije verjetno, da bi tudi drugi izvajalec poštnih storitev prejemniku pošiljk zaračunal stroške carinskega posredovanja. Po mnenju Agencije zato ni mogoče šteti, da je prejemnik pošiljk s tem, ko je za carinsko zastopanje pooblastil tožečo stranko, privolil v plačilo storitve carinskega posredovanja.

8. Ker je glede na obrazloženo tožeča stranka naslovniku pošiljk strošek preverjanja v skupni višini 10,00 EUR z DDV zaračunala neutemeljeno, je Agencija tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila, naj zaračunane stroške preverjanja, nastale pri carinjenju poštnih pošiljk skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naslovniku pošiljke vrne.

9. Glede odločitve o zavrženju zahtevka za povrnitev obračunanega DDV v višini 19,91 EUR pa Agencija pojasnjuje, da gre pri tem zahtevku za obračun DDV, za obravnavo ugovorov s tem v zvezi pa je pristojen finančni organ (FURS) in ne Agencija. Zaradi nepristojnosti je zato Agencija vlogo naslovnika pošiljke v tem delu zavrgla.

10. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo pa je Agencija zavrnila z obrazložitvijo, da ti stroški predstavljajo po drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) osebne stroške stranke, ki jih je ta dolžna nositi sama, ne glede na uspeh v postopku.

11. Zoper 1. in 3. točko izreka odločbe in sklepa Agencije vlaga tožeča stranka tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je Agencija z izdajo izpodbijane odločbe prekoračila svojo pristojnost in protipravno posegla v pristojnost drugih (to je carinskih) organov in pravdnega sodišča. Navaja, da je zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 89/2018-35 z dne 7. 6. 2021 vložila predlog za dopustitev revizije, saj se z stališčem, ki ga je v sodbi zavzelo sodišče, ne strinja. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. X DoR 183/2021-3 z dne 27. 6. 2022 revizijo dopustilo - med drugim tudi glede vprašanja pristojnosti Agencije za odločanje o tovrstnih zahtevkih. Dne 25. 7. 2022 je v omenjeni zadevi vložila revizijo, v kateri zatrjuje, da Agencija po 62. členu ZPSto-2 v primeru carinskega posredovanja ni stvarno pristojna odločati o zahtevkih uporabnikov poštnih storitev. Meni namreč, da v tovrstnih zadevah ne gre za odločanje o upravni stvari v smislu 2. člena ZUP, temveč za zadevo iz sodne pristojnosti. Izpodbijana odločitev je zato po mnenju tožeče stranke nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj Agencija ni pojasnila, zakaj meni, da storitev carinskega posredovanja, v zvezi s katero so nastali stroški, po njenem mnenju sodi v okvir poštnih storitev po 62. členu ZPSto-2. 12. Po mnenju tožeče stranke je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da se je prejemnik pošiljk strinjal, da naj storitve carinskega posredovanja oziroma neposrednega carinskega zastopanja zanj opravi tožeča stranka. Preko Portala Uvoz jo je namreč pooblastil za izvedbo carinskega postopka, na omenjenem portalu pa je bil prejemnik pošiljk tudi seznanjen s tedaj veljavnimi Splošnimi pogoji izvajanja storitev carinskega posredovanja in Cenikom - storitve carinskega posredovanja, ki je bil v veljavi od 1. 7. 2021 do 1. 1. 2022. Navedeno po mnenju tožeče stranke dokazuje, da je bilo pogodbeno razmerje med tožečo stranko in prejemnikom pošiljke po civilnopravnih predpisih veljavno sklenjeno, stranka pa je imela pred sklenitvijo pogodbe tudi možnost za carinsko posredovanje izbrati drugega izvajalca storitev, a te možnosti ni izkoristila. Glede navedb Agencije o morebitnih posledicah vračila pošiljke pošiljatelju oziroma o stroških, ki bi nastali prejemniku pošiljke, če bi za carinsko posredovanje pooblastil drug subjekt, pa tožeča stranka navaja, da so to le ugibanja oziroma špekulacije, ki jih pri odločanju ni mogoče upoštevati.

13. Nezakonita pa je po mnenju tožeče stranke tudi odločitev Agencije, vsebovana v 3. točki izreka. Ker bi se moral postopek pred Agencijo končati v njeno korist, bi morala biti tožeča stranka po prvem odstavku 114. člena ZUP upravičena tudi do povračila zahtevanih stroškov postopka.

14. Glede na obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je odločba Agencije v 1. in 3. točki izreka nična, podrejeno pa sodišču predlaga, da odločbo v 1. in 3. točki izreka odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, da podeljeno javno pooblastilo, niti katerokoli drug predpis ali dokument, tožeči stranki ne daje podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja. Navaja, da je bilo tožeči stranki z zakonom oziroma na njegovi podlagi podeljeno javno pooblastilo za izvajanje nalog države, zaradi česar bi morala imeti tudi vsaka dajatev, ki jo tožeča stranka nalaga v zvezi z izvajanjem tega pooblastila, podlago v zakonu. Javno pooblastilo tožeči stranki ne daje podlage, da naslovnikom zaračunava storitve preverjanja poštnih pošiljk. Zato gre pri naložitvi plačila stroškov posredovanja lahko le za plačilo za komercialne (pogodbene) storitve in ne za javno dajatev. Tožena stranka vztraja, da je bila v obravnavani zadevi po 62. členu v zvezi z drugim odstavkom 39. člena ZPSto-2 pristojna odločiti o zahtevku prejemnika pošiljke, saj je obravnavani spor v zvezi z izvajanjem poštnih storitev, ki jih opravlja. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Na tožbo je odgovoril tudi A. A. kot prejemnik pošiljk ter s tem kot stranka z interesom v tem upravnem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), ki se v celoti strinja z ugotovitvami in stališči tožene stranke in navaja, da mu je tožeča stranka stroške carinskega posredovanja zaračunala neupravičeno. Meni tudi, da je po ZPSto-2 za reševanje tovrstnih sporov med izvajalci ter uporabniki poštnih storitev pristojna izključno le Agencija kot nacionalni regulator trga poštnih storitev. Navaja, da je bil kot naslovnik pošiljke primoran tožeči stranki plačati stroške carinskega posredovanja, ki so mu bili vsiljeni proti njegovi volji in brez možnosti izbire. Takšno poslovanje tožeče stranke predstavlja po njegovem mnenju nepošteno poslovno prakso.

17. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka podrobneje pojasnjuje svoja stališča, ki jih je zavzela v tožbi. Sodišču tudi predlaga, da v zadevi, če meni, da tožbi zaradi navedb v vlogah ni mogoče ugoditi, razpiše glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. Meni namreč, da gre v obravnavani zadevi za preplet tako spornih pravnih kot tudi dejanskih vprašanj, ki terjajo izvedbo obravnave.

K točki 1 izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali sme tožeča stranka kot nosilka javnega pooblastila stroške, ki ji nastanejo v zvezi z izvajanjem postopka preverjanja vsebine ter vrednosti poštne pošiljke v postopku carinjenja (t. i. stroški storitve preverjanja, nastali pri carinskem posredovanju oziroma carinskem zastopanju), naložiti v plačilo naslovniku pošiljke. Prav tako je bistveno vprašanje, ali je Agencija po določbah ZPSto-2 pristojna z odločbo tožeči stranki kot izvajalki poštnih storitev naložiti vračilo teh stroškov, ki jih je naslovnik pošiljke tožeči stranki plačal na njeno zahtevo.

20. Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med izvajalcem in uporabnikom poštne storitve, zaradi česar je pri presoji vprašanja pristojnosti Agencije za odločanje v upravnem postopku ključna razlaga določbe 62. člena ZPSto-2, ki določa, da rešuje Agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki teh storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti (kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost).

21. V tako določen okvir pristojnosti Agencije, ki ji je z zakonom zaupano reševanje sporov v zvezi z vsemi odločitvami in dejanji izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev, sodi tudi posredovanje poštne pošiljke naslovniku v primeru, ko je pošiljka predmet carinjenja. Iz njene pristojnosti pa so izključeni spori, ki se tičejo dejanj carinjenja,1 ki jih izvajalec poštnih storitev opravlja na podlagi podeljenega javnega pooblastila. V teh primerih gre namreč za vprašanje pravic in obveznosti, ki jih določajo carinski predpisi, in ne zakonodaja, ki ureja poštne storitve. Takšno stališče je namreč v sodbi opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023 v postopku odločanja o vloženi reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021 zavzelo Vrhovno sodišče RS.2

22. Javno pooblastilo, ki je dano tožeči stranki kot izvajalki poštnih storitev za izvedbo dejanj v postopku carinjenja, pomeni posebno oblastveno upravičenje, ki se lahko podeli ter izvršuje le na podlagi in v okviru zakona, s katerim je bilo nanjo prenešeno pooblastilo za opravljanje nalog državne uprave.3 Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS okoliščina, da je določen pravni subjekt nosilec javnega pooblastila, še ne pomeni, da s tem njegovo celotno delovanje postane izvajanje tega javnega pooblastila, temveč je to ločeno od njegovih drugih dejavnosti.4

23. V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki javno pooblastilo podeljeno z izdanim Dovoljenjem Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, št. 4240-1557/2014-4/4/1100-001 z dne 24. 4. 2014, ki je bilo nazadnje spremenjeno z Odločbo FURS št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 2018, na podlagi drugega odstavka 27. člena ZICZEU, ki določa, da lahko carinski organ pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar ta nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Navedeno pooblastilo pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ne vključuje nobenih drugih dejanj izvajalca poštnih storitev, tudi ne dejanj t. i. carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja. Poimenovanje teh storitev daje tako zgolj vtis, da so storitve del izvajanja oblastvenih dejanj oziroma danega javnega pooblastila v okviru carinskega postopka, čeprav v okvir javnega pooblastila ta dejanja glede na svojo vsebino oziroma pravno naravo ne sodijo.5

24. Zakon tudi ne predvideva obveznosti plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, ki bi jih izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila lahko zaračunaval in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Zato tudi določanje cene storitev posredovanja v internih aktih tožeče stranke pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki ne more biti enostransko v vlogi organa oblasti naložena v plačilo drugemu subjektu (na primer naslovniku poštne pošiljke kot uporabniku poštnih storitev).6 Po stališču Vrhovnega sodišča RS sicer zakonito pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.7

25. Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč gre (ne glede na njihovo poimenovanje) glede na njihovo pravno naravo za poštne storitve v smislu določb ZPSto-2, katerih izvajanje je nasproti uporabniku poštnih storitev (tudi v delu, ki se nanaša na zaračunavanje teh storitev) po 62. členu ZPSto-2 zaupano Agenciji. Ker za zaračunavanje stroškov, ki so povezani s temi storitvami, tudi v ZPSto-2 ni najti pravne podlage, to pomeni, da so bili ti stroški naslovniku pošiljke po presoji sodišča naloženi v nasprotju s predpisi.

26. Ker je šlo v obravnavani zadevi glede na obrazloženo nedvomno za spor v zvezi z opravljanjem poštnih storitev (česar ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila pošiljka predmet carinjenja), torej za spor v zvezi s pravicami in obveznostmi v smislu 62. člena ZPSto-2, je odločitev Agencije, ki je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila vračilo stroškov iz naslova storitve carinskega posredovanja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravilna in v skladu z zakonom. Carinsko posredovanje tožeče stranke namreč glede na pravno podlago ni bilo del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov postopka preverjanja v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.

27. Pravno podlago za odločitev o priglašenih stroških tožeče stranke za prihod na ustno obravnavo v upravnem postopku predstavlja določba prvega odstavka 114. člena ZUP, ki ureja povrnitev stroškov postopka v primeru, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Ker se je postopek pred Agencijo začel na podlagi zahteve prejemnika pošiljk, končal pa se je za tožečo stranko (kot stranko z nasprotnim interesom) neugodno (v postopku ji je bila naložena obveznost vračila stroškov posredovanja in plačila zamudnih obresti), je Agencija ravnala pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrnila.

28. Ker v obravnavani zadevi ni podan ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (Agencija je bila po zakonu pristojna izdati izpodbijano odločitev), odločitev pa je tudi pravilna in v skladu z zakonom, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bila za odločitev ključna le razlaga in uporaba materialnega prava, to je vprašanje (v zvezi s katerim že obstaja ustaljena sodna praksa8), ali je bila Agencija po veljavni zakonodaji sploh pristojna oziroma upravičena tožeči stranki naložiti vračilo stroškov carinskega posredovanja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je v postopku carinjenja blaga, uvoženega iz države nečlanice EU, plačal naslovnik pošiljk. Dejstva, pomembna za odločitev (da je naslovnik pošiljk tožeči stranki kot izvajalki poštnih storitev za uvoženo blago v postopku carinjenja plačal stroške posredovanja v skupni višini 10,00 EUR), med strankama niso bila sporna.

K točki II izreka:

30. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.

1 Carinjenje blaga pomeni po 2. točki drugega odstavka 2. člena ZICZEU izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni uvoz. 2 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 14. točka obrazložitve. 3 Sodba UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, 20. točka obrazložitve. 4 Sklep VSRS opr. št. I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015, 10. točka obrazložitve. 5 Sodba UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, 21. točka obrazložitve in sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 17. točka obrazložitve. 6 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 18. točka obrazložitve. 7 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 19. točka obrazložitve. 8 Sodbe UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, II U 318/2020 z dne 28. 9. 2023, VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023.