Jedro

Tek zastaranja pravice do izterjave davčnih obveznosti je bil pretrgan z izdajo sklepov o davčni izvršbi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Dravograd odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost, ki znaša na dan 23. 1. 2009 iz naslova glavnice 87.528,55 EUR, iz naslova zamudnih obresti do 23. 1. 2009 79.011,85 EUR ter stroškov davčne izvršbe v znesku 20,86 EUR. Navedene obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 23. 1. 2009, ki je sestavni del sklepa o izvršbi. Prav tako je davčni organ odločil, da se izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik dobiva pri A. d.o.o. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-29-51/2009 z dne 29. 7. 2009. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnikov dolg razviden iz seznama izvršilnih naslovov. Dolg se nanaša na DDV z obračunanimi zamudnimi obrestmi do 23. 1. 2009. Po ugotovitvah tožene stranke ima izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/2006, ZDavP-2). V zvezi s pritožbenim ugovorom, da pritožbeni organ do izdaje sklepa še ni odločil o tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 28. 11. 2007, tožena stranka navaja, da je z odločbo z dne 11. 3. 2008 pritožbo zavrnila. Zavrača tudi ugovor, da davčni organ ne bi smel izdati izpodbijanega sklepa, ker izvršilni postopek v isti zadevi že poteka. Davčni organ namreč lahko brez zakonskih omejitev uporabi tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera ustrezna in sicer vse do poplačila celotnega dolga. Davčni organ je že dne 29. 11. 2006 izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine, vendar brez uspeha. Dolg pa tudi še ni poplačan na podlagi sklepa o izvršbi na denarna sredstva z dne 28. 11. 2007. Neutemeljen je tudi ugovor, da bi moral organ zamudne obresti tudi za obdobje pred začetkom uporabe ZDavP-2 obračunati po stopnji, ki je predpisana v tem zakonu. Izvršilni naslovi izhajajo iz obdobja, ko je veljal in se uporabljal ZDavP (Ur. list RS, št. 18/96 in spremembe), ki je v 100. členu določal, da se obračunajo obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Obresti so začele teči v času veljave ZDavP in so tekle vse obdobje v skladu z veljavnimi predpisi, to je ZDavP-1 in kasneje ZDavP-2. Čeprav davčni organ tožniku ni pošiljal obračunov zamudnih obresti, so te tekle ves čas in niso bile prvič obračunane šele ob izdaji izpodbijanega sklepa. Davčni organ je namreč ves čas na pritožnikovi davčni kartici vodil tudi zamudne obresti od nepravočasno plačanega davka. Iz priloženih obračunov obresti pa je tudi razvidna metoda obračuna obresti. Terjatev zamudnih obresti po ugotovitvah tožene stranke ni zastarala. Po določbi 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba obveznost plačati. Po določbi 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa. Enako je prej določal tudi ZDavP-1. V konkretnem primeru sta tek zastaranja pretrgala sklepa o davčni izvršbi, absolutni 10 letni zastaralni rok pa do izdaje spornega sklepa tudi še ni potekel. Tožnik v tožbi navaja, da so izvršilni naslovi obračuni DDV za obdobje od 30. 4. 2002 do 31. 1. 2003. Pri tem obračun zamudnih obresti v seznamu izvršilnih naslovov ni naveden kot izvršilni naslov. Tako so bile zamudne obresti tožniku obračunane šele dne 23. 1. 2009, ko je bil izdan sklep o prisilni izterjavi. Ker so bile obresti obračunane šele na dan 23. 1. 2009, so bile obračunane v nasprotju z določbo prvega odstavka 96. člena ZDavP-2, saj je davčni organ pri izračunu upošteval ZDavP in ZDavP-1, ki pa tedaj nista več veljala. Davčni organ je torej uporabil predpis, ki ga ne bi smel uporabiti. Drugače bi bilo, če bi bile tožniku zamudne obresti obračunane s strani davčnega organa ob zapadlosti posameznega obračuna DDV in bi bil takšen obračun tudi naveden v seznamu izvršilnih naslovov kot samostojen izvršilni naslov, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Zaradi navedenega obračunane zamudne obresti znašajo bistveno več, kot pa bi v primeru izračuna po ZDavP-2. Ker so bile zamudne obresti obračunane šele dne 23. 1. 2009, so po mnenju tožnika tudi zastarale, saj plačilo zamudnih obresti zastara v petletnem zastaralnem roku. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo davčnega urada odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani prvostopni akt pravilen in zakonit. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zaradi navedenega se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Postopek prisilne izterjave zapadlih davčnih obveznosti uvede davčni organ v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku, ki velja v času izdaje sklepa (v obravnavanem primeru je to ZdavP-2, Ur. list RS, št. 17/2006 in spremembe). Prisilna izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora med drugim vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga, ločeno za glavnico in zamudne obresti ter način prisilne izterjave (145. člen v zvezi s 143. členom ZDavP-2). Po določbi drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je lahko izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja seznam izvršilnih naslovov št. DT 42912-2595/2009-2 z dne 23. 1. 2009, ki je tudi sestavni del izpodbijanega sklepa.

V zadevi ni sporno, da tožnik svojih davčnih obveznosti iz naslova DDV, ki so zapadle v plačilo od 30. 4. 2002 do 31. 1. 2003, ni poravnal, zato je davčni organ skladno z določbo 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove prejemke. Tudi po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi z določbo 145. člena istega zakona. Prav tako je iz seznama davčnih obveznosti, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, in je sestavljen na podlagi podatkov kartice dolžnika, ki ga vodi davčni organ, razvidno, katere obveznosti se izterjujejo, datum izvršljivosti, ter višina davka in obresti. Čeprav je bil seznam izvršilnih naslovov v obliki, kot je priložen izpodbijanemu sklepu, sestavljen 23. 1. 2009, to ne pomeni, da so bile zamudne obresti od dolga obračunane šele navedenega dne. Zakonite zamudne obresti pričnejo teči z dnem nastanka zamude in tečejo dokler dolžnik v celoti ne poravna svoje obveznosti. To pomeni, da so zamudne obresti od vsake posamezne obveznosti DDV tekle od datuma zapadlosti v plačilo, kot je to navedeno v seznamu izvršilnih naslovov, in ne šele z dnem sestave seznama izvršilnih naslovov, kot to zmotno navaja tožnik v tožbi. Pri izračunu zamudnih obresti pa je davčni organ tudi pravilno uporabil predpise, na podlagi katerih je obračunal zamudne obresti, in sicer kot so veljali od datuma zapadlosti posameznega obračuna DDV do izdaje izpodbijanega sklepa. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo organa druge stopnje, da pravica do izterjave dolga v obravnavanem primeru ni zastarala. Po določbi 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka, tudi zamudnih obresti, zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati. V skladu z določbo 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Enako določbo je prej imel tudi ZDavP-1. Kot je že pravilno navedla tožena stranka, je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan z izdajo sklepov o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006 ter z dne 28. 11. 2007. Po vsakem pretrganju zastaranja pa je pet letni relativni rok začel ponovno teči ter do izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel. Prav tako do tedaj ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok.

Ker je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred izdajo sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.