Jedro

Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2013 in št. ... z dne 4. 6. 2012 se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 499,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer 98,19 EUR od 15. 6. 2012, od 98,19 EUR od 13. 7. 2012, od 98,19 EUR od 14. 8. 2012, od 98,19 EUR od 14. 9. 2012 in od 8,44 EUR od 15. 10. 2012, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 109,80 EUR v roku 8 dni." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 82,96 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer tako, da je odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 4. 1. 2013 odpravilo, odločbo št. ... z dne 4. 6. 2012 pa spremenilo tako, da se v prvem in drugem odstavku datum 1. 1. 2012 nadomesti z datumom 4. 6. 2012, v ostalem ostane odločba z dne 4. 6. 2012 nespremenjena (II. točka izreka izpodbijane sodbe), naložilo toženki, da tožeči stranki plača 98,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 in 8,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, v presežku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe), in toženki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 43,92 EUR (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče je menilo, da pravnomočno urejenih razmerij ni mogoče spremeniti, vanje je mogoče poseči le tedaj, kadar so vrednote, v katere pravnomočna odločba nezakonito posega, večje od teh, ki jih pravnomočna odločba varuje. V danem primeru bi bila sprememba pravnega razmerja za nazaj možna le s spremembo odločbe in sicer po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP, kar pa toženec ni naredil. Menilo je, da v določbah ZUPJS, ZDIU12 in ZUP ni pravne podlage za poseg v pravnomočno urejeno razmerje za nazaj, ta v danem primeru lahko kot prava deluje le za naprej.

Zoper odločitev se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, ker je to zavrnilo tožničin zahtevek glede pripadajočega ji otroškega dodatka za sina A.A., za čas od junija 2012 do avgusta 2012. V kolikor bi bila prvostopna uporaba materialnega prava pravilna in bi bila sprememba višine otroškega dodatka s 4. 6. 2012 dopustna, bi tožena stranka tožnici dolgovala otroški dodatek tudi za čas od 1. 6. do 31. 8. 2012 in sicer za mesec junij 53,06 EUR, za mesec julij 48,04 EUR ter za mesec avgust 2012 48,04 EUR, saj za te mesece ni izplačala ničesar in bi tako morala dodatno poleg naloženega zneska iz III. točke izpodbijane sodbe plačati tudi 53,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2012, za mesec junij 2012, 48,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2012, za julij 2012 in 48,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012, za avgust 2012 vse do plačila. Iz razlogov napadene sodbe tudi ni razvidno na podlagi katerega zakonskega določila sodišče dopušča poseg v pravnomočno odločbo CSD B. opr. št. ... z dne 15. 9. 2011, po kateri ji je bila za čas do 31. 8. 2012 priznana višina otroškega dodatka za sina A.A. v mesečni višini 98,19 EUR in sicer za čas od 4. 6. 2012. V določitvi 5. odstavka 56. člena ZUPJS za tak poseg v pravnomočno odločbo podlage brez dvoma ni, saj je bila prav odločba z dne 15. 9. 2011 prva odločba po uveljavitvi ZUPJS. Takšne podlage ni v določilih ZDIU12, saj na neustavna določila ni mogoče opirati sodnih odločitev. 11. in 12. točka 4. člena tega zakona, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, je namreč nujno jemati kot celoto, kateri namen je poseg v pridobljene pravice posameznikov. Če tožnica v decembru 2011 ne bi podala vloge za znižanje plačila vrtca, bi 11. in 12. točka 4. člena ZDIU12 zanju pričeli učinkovati šele ob odločanju o njenem zahtevku za otroški dodatek za sina A.A. za čas po 31. 8. 2012, do katerega dne ji je bila ta pravica priznana s pravnomočno odločbo CSD B. z dne 15. 9. 2011. V tem primeru do posega v pravnomočno odločbo sploh ne bi moglo priti, saj bi tožnica novo vlogo za otroški dodatek podala tik pred iztekom veljavnosti prejšnje. Če pa je tako, je očitno, da bi bili istovrstni položaji upravičencev do otroškega dodatka, brez ustavno dopustne podlage, različno obravnavani. Namen ZDIU12 izhaja iz njegovega 1. člena v katerem se pojasnjuje, da je ta zakon sprejet zaradi omejitve rasti določenih izdatkov proračuna države. Izdatki s posegom v pravnomočno odločbo z dne 15. 9. 2011, če tudi le za čas od 4. 6. 2012 do 31. 8. 2012 očitno ne bi porasli, saj bi tožnici pripadajoč otroški dodatek, brez posega, ostal enak, torej 98,10 EUR, prav enako pa velja tudi za vse ostale opravičence do otroških dodatkov, ki so se v letu 2012 izplačevali po pravnomočnih odločbah, izdanih v letu 2011. Pritožba graja tudi stroškovni del odločitve, ker končno poročilo stranke ni zajeto v zastopanje v postopkih, je pa nujno potrebno, bi ga sodišče moralo priznati. Prav tako je sodišče nepravilno ugotavljalo odstotkovni uspeh tožnice, če pa bi bilo to že dopustno, je odstotek njenega uspeha brez dvoma višji, saj je ena od napadenih odločb v celoti odpravljena, druga pa spremenjena, tako da odstotek uspeha, po logiki stvari, ne more biti nižji od polovice.

Toženka meni, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami - v nadaljevanju ZUPJS) v 5. odstavku 56. člena določa, da se v primerih prvega odločanja po tem zakonu, po uradni dolžnosti preveri tudi druge pravice iz 5. in 6. člena tega zakona, v katerih je upravičenec upravičen na podlagi drugih odločb. Če Center za socialno delo ugotovi, da bi bilo potrebno katero od teh odločb odpraviti ali o njej na novo odločiti, po uradni dolžnosti to odločbo odpravi in z eno odločbo skladno s tem zakonom odloči v vseh pravicah iz javnih sredstev po tem zakonu. Pravice iz javnih sredstev se prizna z dnem priznanja tiste pravice iz javnih sredstev, katere uveljavljanje je vzrok za postopek odločanja tudi v drugih pravicah. Tožnica je 17. 12. 2011 prvič po ZUPJS vložila vlogo za dodelitev znižanega plačila vrtcev, CSD je v postopku ugotovil, da je tožnica (upravičenka do pravice, ki je povod za prvo odločanje po ZUPJS) upravičena tudi do otroškega dodatka na podlagi odločbe CSD B. z dne 15. 9. 2011, zato je po uradni dolžnosti dne 4. 6. 2012 izdal odločbo, s katero je odločbo z dne 15. 9. 2011 odpravil z dnem 1. 1. 2012 in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 48,04 EUR mesečno za otroka A.A.. Pritožba meni, da je ZUPJS, glede postopka uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, v razmerjih do ZUP, specialni zakon, saj se določbe ZUP uporabljalo le, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena (1. odstavek 34. člena ZUPJS). Namen določbe 5. odstavka 56. člena ZUPJS je ravno v tem, da se spremembe uveljavijo z dnem 1. 1. 2012, z eno odločbo, ne glede na to, kdaj se dejansko prvič odloča po ZUPJS. Prav tako zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/11 - v nadaljevanju: ZDIU12) v 12. odstavku 4. člena določa, da se sredstva, izplačana na podlagi odločbe, veljavne na dan 31. 12. 2011 oz. pravice, ki so v letu 2012 uveljavljene na podlagi odločbe veljavne na dan 31. 12. 2011, štejejo kot akontacija pravice iz javnih sredstev. V primeru, če je bila upravičencu z odločbo priznana pravica do višjega mesečnega zneska, kot ga je uveljavil oz. mu je bil izplačan z akontacijo, se mu za obdobje, ko je uveljavljal oz. mu je bila izplačana, prizna le razlika med akontativno izplačanimi oz. uveljavljenimi sredstvi in dejansko višino sredstev, do katerih je upravičen na podlagi te odločbe. V nasprotnem primeru pa je stranka dolžna akontativno prejeta oz. uveljavljena sredstva vrniti na način, kot je določen v 6. odstavku 44. člena ZUPJS. Po mnenju pritožbe je rok iz 11. odstavka 4. člena ZDIU12 instrukcijski. Tudi v primeru odločanja, ko se uporablja 1. in 2. odstavek 42. b. člena ZUPJS prihaja do odločanja za nazaj, saj v takšnih primerih CSD izda odločbo, s katero razveljavi odločbo, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev in ugotovi prenehanje upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ali določi drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja pravice iz javnih sredstev in tako tudi v primerih, ko nastopijo dejstva in okoliščine, ki vplivajo na spremembo odločbe ZUPJS daje podlago za poseg v prej izdano (pravnomočno) odločbo. Takšna podlaga je določena tudi v 43. členu ZUPJS. Pritožba meni, da je določba 5. odstavka 56. člena ZUPJS jasna in daje CSD-jem zakonito podlago za poseganje v pravnomočne odločbe z dnem 1. 1. 2012. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke v katerem meni, da je moč v pravnomočna razmerja poseči le ob uporabi izrednih pravnih sredstev, kakor so določena v ZUP, saj bi bila drugačno ravnanje, kot ga navaja tožena stranka v nasprotju z določilom 158. člena Ustave RS. Priglaša stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno nepravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih očita v pritožbi, kar po pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 4. 1. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 4. 6. 2012. S slednjo je Center za socialno delo odločil, da se odločba CSD B. št. ... z dne 15. 9. 2011 odpravi z dnem 1. 1. 2012. Tožnica je upravičena do otroškega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 48,04 EUR mesečno za otroka A.A..

Kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje je bistvo tega socialnega spora ali je lahko toženec z odločbo z dne 4. 6. 2012 posegel v pravnomočno odločbo z dne 15. 9. 2011, s katero je bila tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012, v skupni višini 98,19 EUR mesečno in odločil, da tožnici od 1. 1. 2012 gre otroški dodatek v višini 48,04 EUR mesečno za leto 2012. Tožena stranka v zvezi s takšno odločitvijo stoji na stališču, da je materialnopravna podlaga podana v 5. odstavku 56. člena ZUPJS, kjer je določeno, da se v primerih prvega odločanja po tem zakonu, po uradni dolžnosti preverijo tudi druge pravice iz 5. in 6. člena tega zakona, do katerih je upravičenec upravičen na podlagi drugih odločb. Če center za socialno delo ugotovi, da bi bilo potrebno katero od teh odločb odpraviti ali o njej na novo odločiti, po uradni dolžnosti to odločbo odpravi in z eno odločbo, skladno s tem zakonom, odloči o vseh pravicah iz javnih sredstev po tem zakonu. Pravice iz javnih sredstev se prizna z dnem priznanja tiste pravice iz javnih sredstev, katere uveljavljenje je vzrok za postopek odločanja tudi o drugih pravicah.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je primarno podano v 5. odstavku 56. člena ZUPJS ter v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) in sicer v delu, ki se nanaša na uporabo izrednih pravnih sredstev, na uporabo katerih napotuje določilo 34. člena ZUPJS.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje, ki med strankama niti ni sporno, je tožnici bila z odločbo Centra za socialno delo z dne 15. 9. 2011 priznana pravica do otroškega dodatka za A.A., za čas od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012 v višini 98,19 EUR mesečno. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je dne 7. 12. 2011 na CSD B. vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka A.A.. CSD je z odločbo z dne 4. 6. 2012 odpravil odločbo z dne 15. 9. 2011 z dnem 1. 1. 2012 in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka za A.A. od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 48,04 EUR mesečno. Pritožba tožnice je bila z dokončno odločbo z dne 4. 1. 2013 zavrnjena.

Sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno navede, da je bistvo tega spora, ali je lahko toženec z odločbo z dne 4. 6. 2012 odpravil odločbo z dne 15. 9. 2011. Po mnenju pritožbenega sodišča Center za socialno delo ni imel takšne pravice in mu to tudi ZUPJS ne daje. ZUPJS glede postopkovnih določb določa, da CSD odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja po tem zakonu niso drugače urejena (34. člena). V 43. členu ZUPJS so določbe v okviru katerih lahko Center za socialno delo razveljavi odločbo, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev in ugotovi prenehanje upravičenosti ali določi drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja pravice iz javni sredstev (1. odstavek 43. člena). V takšnem primeru, kot ga določa 1. odstavek 43. člena gre za razveljavitev ter spremembo neke pravice, se odloči o spremenjeni pravici s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin, navedenih v 1. odstavku 43. člena ZUPJS.

V 3. odstavku 43. člena ZUPJS pa so navedeni primeri v katerem je možno odločbo odpraviti. To je možno v primeru, če Center za socialno delo ugotovi, da je oseba podatke prikazovala lažno, ali jih je zamolčala ali je sporočila neresnične podatke že pred izdajo oz. ob izdaji odločbe, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja osebe, oseba pa do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena, ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje. V takšnih primerih oseba ne more uveljavljati te pravice iz javnih sredstev tri mesece od dokončnosti odločbe s katero je bila odpravljena odločba o priznanju pravice.

ZUPJS drugih primerov razveljavitve ali odprave odločbe ne določa, v ostalih primerih je potrebno uporabiti za razveljavitev in odpravo odločb ZUP.

Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (in kakor je bilo že navedeno po 43. členu ZUPJS). V danem primeru toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP, kakor to pravilno navaja izpodbijana sodba v točki 5. obrazložitve.

Izpodbijana odločba tožene stranke je bila izdana na podlagi 5. odstavka 56. člena, vendar ob njegovem napačnem tolmačenju.

5. odstavek 56. člena ZUPJS, ki spada v poglavje prehodnih in končnih določb zakona, nalaga Centru za socialno delo, da v primeru prvega odločanja po uradni dolžnosti preveri tudi druge pravice iz 5. in 6. člena tega zakona, do katerih je upravičenec upravičen na podlagi drugih odločb. V takšnem primeru je ravnanje centra za socialno delo opisano v naslednjem stavku in sicer: če center za socialno delo ugotovi, da bi bilo potrebno katero od teh odločb odpraviti ali o njej na novo odločiti, po uradni dolžnosti to odločbo odpravi. Navedeno je potrebno uporabljati tako, kakor je zapisano, torej le v primeru, če center za socialno delo ugotovi, da bi bilo potrebno katero od odločb ali odpraviti ali o njej na novo odločiti, potem center po uradni dolžnosti to odločbo odpravi in z eno odločbo, skladno s tem zakonom odloči o vseh pravicah iz javnih sredstev po tem zakonu. V danem primeru iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi center za socialno delo ugotovil, da bi bilo potrebno o odločbi z dne 15. 9. 2011 na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Tako niti ni obstajal noben razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe z dne 15. 9. 2011, saj niso obstajali razlogi določeni za razveljavitev (spremembo odločbe) oz. za odpravo odločbe, kakor to določba ZUPJS v 43. členu.

Napačno je razumevanje, da je obveznosti Centra za socialno delo, da v primerih prvega odločanja odpravi vsako odločbo, s katero je imel upravičenec priznano neko pravico iz 5. in 6. člena ZUPJS in potem o tej pravici na novo odloči. V primeru prvega odločanja se o že priznani pravici na novo odloči le v primeru, če je potrebno katero od odločb, s katero se neke pravice upravičencu priznane odpraviti ali o njej na novo odločiti (seveda če za to obstajajo natančno določeni razlogi po 43. členu ZUPJS oz. po določbi ZUP po uporabi izrednih pravnih sredstev). Le na takšen način je možno tolmačiti določilo 5. odstavka 56. člena, temu pritrjuje tudi naslednji 6. odstavek 56. člena, ki določa, da upravičenec, ki ima odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev po dosedanjih predpisih, lahko ne glede na obdobje veljavnosti te odločbe, uveljavlja odmero pravic iz javnih sredstev po tem zakonom pred potekom obdobja za katerega mu je bila pravica priznana.

Tako po mnenju pritožbenega sodišča navedeno določilo ZUPJS ne posega v že pravnomočno pridobljene pravice in ne daje podlage za drugačno tolmačenje od navedenega.

Ob takšnem materialnopravnem naziranju 5. odstavka 56. člena ZUPJS je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se odločbi tožene stranke z dne 4. 6. 2012 in 4. 1. 2013 odpravita.

V posledici navedenega je utemeljen tudi tožnikov denarni zahtevek, ki ga tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni prerekala. Toženec tožnici za čas od 1. 5. do 31. 8. 2012 ni plačal pripadajočega ji otroškega dodatka za sina A.A. v mesečni višini 98,19 EUR po odločbi z dne 15. 9. 2011, prav tako ji ni plačal celotnega pripadajočega otroškega dodatka po neizpodbijanem delu odločbe za čas od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012, saj je za to obdobje namesto 48,04 EUR izplačal le 39,60 EUR in tako razlika iz tega naslova znaša 8,44 EUR. Toženka je otroške dodatke za mesec maj plačevala 15. 6. 2012, za mesec junij 2012 13. 7. 2012, za mesec julij 2012 14. 8. 2012, za mesec avgust 2012 14. 9. 2012 in za mesec september 2012 15. 10. 2012. Tako je dolžna toženka tožniku poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne siceršjih izplačil otroških dodatkov.

Tožniku so bili s strani sodišča prve stopnje stroški postopka odmerjeni, upoštevajoč določbo 154. in 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 - v nadaljevanju ZOdvT) v skupni višini 109,80 EUR. Pravilno je ravnalo sodišče, ko pooblaščencu ni priznalo nagrade za zastopanje v predsodnem postopku, ker ne gre za stroške, ki so nastali v tem socialnem sporu, ravno tako ne nagrade za končno poročilo, saj je ta že zajeta v nagradi za postopek. Ker je tožnik po oceni pritožbenega sodišča uspel v celoti, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 109,80 EUR v roku 8 dni.

Sodišče je tožniku, ki je uspel tudi v pritožbi, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, upoštevajoč 154. in 155. člen ZPP priznalo tudi pritožbene stroške in sicer v obsegu, kakor jih je tožnik v pritožbi priglasil (48,00 EUR za zastopanje in 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 22 % DDV, kar znaša 82,96 EUR). Tožniku pa ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z njim ni doprinesel k rešitvi sporne zadeve.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ob upoštevanju 5. alinee 358. člena ZPP, saj je menilo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.