Jedro

Za priposestvovanje služnosti bi njeno izvrševanje moralo trajati 20 let, ne da bi mu toženca nasprotovala. Navedena pogoja v obravnavanem primeru brez dvoma nista bila izpolnjena, zato je sodišče prve stopnje zahtevek na priposestvovanje služnosti pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnosti hoje in voženj z osebnimi avtomobili in s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, za izstavitev zemljiškoknjižne listine in tožbo zaradi motenja služnosti, po kateri sta toženca dolžna prenehati s parkiranjem na delu nepremičnine, ki je obremenjen s služnostno pravico, odstraniti vse ovire, ki preprečujejo oziroma motijo izvrševanje služnosti ter se v bodoče vzdržati takšnih dejanj. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 347,24 EUR.

2. Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotujeta zaključku sodišča, ki je za začetek priposestvovalne dobe določilo leto izgradnje nove hiše, to je leto 1993. Tožnika je postavilo v položaj presenečenja, saj v okviru materialno procesnega vodstva tega ni nikoli izpostavilo kot relevantnega za odločitev. Uporaba poti se je ves čas obravnavala enotno, zato je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaključek sodišča, da se je nova hiša začela graditi leta 1993, pa je napačen. Drugi tožnik je res izpovedal, da so hišo začeli graditi pred približno dvajsetimi leti, vendar bi povedal natančno letnico, če bi vedel, kako sodnik razmišlja. Pojasnil bi, da je bila hiša že leta 1988 zgrajena do prve plošče, garaža je bila tedaj že postavljena in v uporabi, leta 1993 pa je bila hiša dokončana. Za začetek teka priposestvovalne dobe je treba šteti leto 1988, zato se je do leta 2011 iztekla. Sodišče bi moralo natančneje ugotoviti, kdaj je bila garaža dejansko postavljena, saj gradivo v sodnem spisu ne omogoča sklepanja, da je bilo v letu 1993. Tak zaključek omajajo tudi izpovedbe prič, saj iz nekaterih izhaja, da so naredili novo cesto do pokopališča po izgradnji nove hiše, stara pot pa se je tudi potem uporabljala za prevoze s traktorji in priključki, za hojo in tudi za vožnjo z avtomobili. Ne strinja se s presojo sodišča, da sta toženca že pred letom 2011 nasprotovala tožnikovi uporabi poti, trditve tožencev pa naj bi bile izmišljene za potrebe te pravde. Sodišče je v 10. točki obrazložitve zagrešilo nelogičnost, saj najprej zavzame stališče, da toženka ni vedela, da tožnika uporabljata pot, ker je bila veliko časa v službi, potem pa, da je vedela za to in temu nasprotovala. Ni mogoče prezreti soglasja prvega toženca k uporabi sporne poti iz leta 1994, na katerem temelji lokacijsko dovoljenje. Nemogoče je, da druga toženka ne bi vedela za to soglasje, poleg tega njena sedemnajstletna pasivnost pomeni, da se je s soprogovim soglasjem strinjala. Toženca nista nasprotovala uporabi niti leta 2006, ko sta sicer postavila ograjo zaradi sostanovalcev hiše J. Sodišče je v 10. točki napačno povzelo del izjave drugega tožnika in jo napačno razlagalo v njegovo škodo tako, da je njegovo izpovedbo štelo za neprepričljivo. Pritožba pojasni, da je govoril o drugih vaščanih, ki so dotlej uporabljali sporno pot za dostop do pokopališča, ne pa o sebi, saj njemu toženca uporabe nista prepovedala. Tožnika sta ohranila kontinuiteto uporabe dovoza po sporni poti tako z avtomobili in s kmetijsko mehanizacijo, ki je trajala že od nekdaj. Vsebinsko se leta 1993 ni spremenilo nič, zato bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj glede voženj z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, če za hojo že obstaja možnost dostopa po javni poti. Okoliščina, da je v hiši J. sedaj pet stanovanj, ni relevantna za presojo, saj so bila ta zgrajena leta 2005, tožnika pa sta služnost izvajala že leta prej.

3. Za ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja bi tožnika morala dokazati, da sta služnost z vsebino, kot jo zahtevata, dejansko izvrševala 20 let, ne da bi jima toženca nasprotovala (drugi odstavek 217. člena SPZ). Ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

4. Sodišče ni izdalo sodbe presenečenja, saj je svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na kateri sta tožnika utemeljevala nastanek stvarne služnosti. Res da sodišče ni izrecno izpostavilo leta izgradnje hiše kot odločilnega za začetek teka priposestvovalne dobe, vendar je to stvar presoje sodišča. Tožnikoma s tem ni odvzelo možnosti izjave oz. ju ni v ničemer prikrajšalo. Zato absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, so naslednje: 1) sporna pot je do leta 1976 služila za dostop na pokopališče in kmetijska zemljišča vaščanov, prav tako tudi za dostop do takratne stavbe J., v kateri je bila trgovina, bife, veselice in volitve, uporabljali so jo za hojo in za vožnjo z vpregami in zgolj občasno s traktorji, ki jih tedaj še ni bilo veliko, za enake potrebe so jo uporabljali tudi pravni predniki tožnikov, ki so se vozili po njej le nekajkrat letno v lopo, ki je pred izgradnjo hiše stala na tem mestu, 2) leta 1976 se je način rabe sporne poti spremenil zaradi izgradnje nove poti do pokopališča, od tedaj je za potrebe dostopa do pokopališča in kmetijskih zemljišč z vozili nista uporabljala ne tožnika ne njuni pravni predniki, saj so ti imeli staro hišo višje in sporne poti niso potrebovali za dostop do svoje hiše, 3) sporna pot se ni uporabljala vse do začetka gradnje nove hiše tožnikov v letu 1993, 4) tožnika in njuni pravni predniki so začeli sporno pot uporabljati za stanovanjsko rabo svojega zemljišča šele pri gradnji nove hiše v letu 1993, 5) toženca sta ves čas verbalno nasprotovala uporabi sporne poti za stanovanjsko rabo, že v letu 2006 sta toženca postavila ograjo na spornem zemljišču, leta 2011 pa sta parkirala avto tako, da sta tožnikoma onemogočila dovoz do njune hiše, nato pa postavila še žičnato ograjo.

6. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zaključilo, da se je vsebina stvarne služnosti hoje in vožnje leta 1993 zaradi gradnje nove stanovanjske hiše z garažami tožeče stranke spremenila, saj so vožnje z osebnimi avtomobili v garažo in s kmetijsko mehanizacijo v gospodarsko poslopje bistveno bolj obremenjevale zemljišče tožencev, medtem ko se je v preteklosti sporna pot uporabljala za dostop na pokopališče in kmetijska zemljišča ter do lesene lope pretežno peš in z vpregami ter le izjemoma z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo. Tožnika in pravni predniki sporne poti pred začetkom gradnje nove hiše v letu 1993 niso uporabljali na način, kot zahtevata s tožbo, zato služnosti s takšno vsebino ne moreta izpeljevati iz preteklega načina uporabe drugih ljudi in tudi ne pravnih prednikov tožnikov. Dvajsetletna priposestvovalna doba se od leta 1993 do septembra 2011, ko sta toženca parkirala avto na sporno pot oz. postavila ograjo, še ni iztekla.

7. Izvrševanje služnosti bi moralo trajati 20 let, ne da bi mu toženca nasprotovala. Navedena pogoja v obravnavanem primeru brez dvoma nista bila izpolnjena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno, celovito in prepričljivo ugotovilo, da sta tožnika šele leta 1993 začela uporabljati sporno pot v obsegu in po vsebini - za stanovanjsko rabo svojega zemljišča - ki sta jo opredelila v tožbenem zahtevku, in da sta se toženca uprla izvrševanju služnosti še pred potekom priposestvovalne dobe.

8. Spremenjeno vsebino in pogostost uporabe poti v korist domnevno gospodujočega zemljišča parc. št. 1486/1 k. o. X v lasti tožnikov je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se v letu 1993 ni nič spremenilo. Pritožnika s ponujanjem svoje dokazne ocene, ki temelji na delnih izpovedbah nekaterih prič, skušata neuspešno relativizirati zaključek sodišča, da se je z izgradnjo hiše način uporabe spremenil. Prav tako s pritožbenimi trditvami, ki jih izpeljeta iz omenjenih izpovedb, češ da je bila hiša zgrajena že v 80. letih prejšnjega stoletja oz. najpozneje leta 1990, ne moreta vnesti dvoma o pravilnosti presoje, da je bila hiša zgrajena leta 1993. Z njimi si zaman prizadevata razširiti obdobje priposestvovanja. Nenazadnje sta tožnika že v tožbi navedla, da je drugi tožnik začel graditi hišo leta 1993. 9. Soglasje k uporabi sporne poti, ki glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe sicer nima kvalitete izjave volje za nastanek služnosti na pravnoposlovni podlagi in je bilo dano predniku tožnikov leta 1994 za potrebe pridobitve lokacijskega dovoljenja za legalizacijo objekta (A8), prvega toženca ni zavezovalo, da ne bi mogel kadarkoli kasneje nasprotovati vožnji drugega tožnika čez nepremičnino v solasti tožencev. Čim soglasju prvega toženca odvzamemo moč, se pritožbeni navedbi, da je druga toženka vedela zanj in da se je z njim (konkludentno) strinjala, izkažeta za nepomembni. Ne glede na to, kako – v škodo ali v korist - je sodišče uporabilo del izpovedbe drugega tožnika v zvezi z nasprotovanji pred letom 2011, je prvostopenjsko sodišče njihov obstoj zanesljivo ugotovilo tudi na podlagi drugih dokazov, to je izpovedbah tožencev in priče S. S. ter njene pisne izjave (B26).

10. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se razlogi izpodbijane sodbe glede nasprotovanja druge toženke uporabi sporne poti za stanovanjsko rabo nepremičnine tožnikov izključujejo. Sprva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v času, ko je bila druga toženka v službi, ni mogla videti uporabe sporne poti s strani drugega tožnika, kasneje pa, da za preprečitev priposestvovanja zadostuje že nasprotovanje enega solastnika, torej nasprotovanje druge toženke. Sodišče torej ni zapisalo, da toženka ni vedela, da tožnika uporabljata pot, ker je bila veliko časa v službi, nato pa, da je njuni uporabi sporne poti nasprotovala, kot to zavajajoče predstavi pritožba. Glede na navedeno zatrjevanega nasprotja ni, zato sodišče ni zagrešilo smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožba ima sicer prav, da okoliščina, da je v hiši J. sedaj pet stanovanj, ni relevantna, vendar ta ugotovitev ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da služnost ni nastala. Ob tem vprašanje razširitve služnosti, do katerega se je opredelila izpodbijana sodba, ni bistveno. Poleg tega pa bi bilo lahko povečano tveganje za nastanek prometnih nezgod pomembno le, če bi to izviralo iz služeče nepremičnine in ne sosednje nepremičnine, kot je v konkretnem primeru.

12. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.