Jedro

Golo sklicevanje na neobstoj z začasno odredbo povzročene škode ne zadošča. Upnik mora zatrjevati konkretna okoliščine in vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati njihov obstoj.

Za poseg v dolžnikov pravni položaj pred pravnomočnostjo sodne odločbe mora biti izkazan zakonit razlog; če ta ni podan ali ni izkazan, je pravno nepomembno, ali iztoževana terjatev obstoji ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Drugi toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim želi tožnik zaradi zavarovanja denarne terjatve doseči prepoved odtujitve in obremenitve tožencema lastnih nepremičnin.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da iztoževana terjatev obstoji. To je prvi pogoj, ki bi ga sodišče moralo ugotoviti. Obrazložitev označuje za nejasno. Opozarja, da je namen predlagane začasne odredbe ohranitev premoženja, na katerega bo posegel po zaključku pravdnega postopka. Opozarja na visoko terjatev, ki je ni mogoče poplačati s prodajo rabljenih avtomobilov ali rubežem rednih dohodkov. Opozarja, da tožena stranka v postopku prikriva realno ceno, kar utemeljuje izdajo začasne odredbe. Njeno izdajo utemeljujejo tudi tožbene navedbe o ravnanju tožene stranke. Gre za goljufijo, kar je ravnanje, ki predstavlja skrivanje premoženja in onemogočanje uveljavljanja terjatve. Po tožeči stranki predloženi dokumenti so konkretni in ne predstavljajo pavšalnega zatrjevanja. Iz njih evidentno izhaja, da je bila prodajna pogodba za znesek 60.000- € sklenjena z edinim namenom, da se tožnika prikrajša za pravo vrednost prodane nepremičnine. Podatek davčnega organa o vrednosti nepremičnine in odmeri davka je javna listina, ki velja za resnično, sodišče pa jo prezre. Za napačen označuje zaključek, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo. Ker je začasna odredba zakonito ravnanje, ne more biti osnova za nastanek škode. Lastnika ne omejuje pri uporabi in uživanju lastnine. Brez osnove je zaključek, da ni izkazano, da je tožena stranka lastnica morebitnega drugega premoženja.

Drugi toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča. Navaja, da iztoževana terjatev ne obstoji in da kupljene nepremičnine ne namerava prodati. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka Pritožba ni utemeljena.

S prvostopenjskim stališčem, da je začasna odredba predlagana zaradi zavarovanja denarne terjatve, pritožnik soglaša. Na uporabljeno pravno podlago - 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) – se tudi sam sklicuje. Nepravilno pa si navedeno zakonsko določilo razlaga, ko navaja, da bi se sodišče moralo najprej opredeliti do iztoževane terjatve in šele potem presojati subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Že iz zakonske dikcije (1. in 2. odstavek 270. čl. ZIZ) je razvidno, da morata biti objektivni pogoj (s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj terjatve) in subjektivna nevarnost (da bo uveljavitev terjatve brez izdaje onemogočena ali otežena) podana kumulativno. To pomeni, da že odsotnost enega od njiju povzroči, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Sodišču prve stopnje se zato - zaradi neizkazanega subjektivnega pogoja - z vprašanjem obstoja iztoževane terjatve ni bilo treba ukvarjati. Za poseg v dolžnikov pravni položaj pred pravnomočnostjo sodne odločbe mora biti izkazan zakonit razlog; če ta ni podan ali ni izkazan, je pravno nepomembno, ali iztoževana terjatev obstoji ali ne.

Upravičenost posega mora izkazati upnik – v obravnavani zadevi tožnik. Prvostopenjska argumentacija, da tožnik potrebe po zavarovanju iztoževane terjatve ni izkazal, je pravilna in se pritožbeno sodišče nanjo sklicuje. Pogoj za zavarovanje je obstoj konkretne nevarnosti, da bo zaradi razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Tožnikovo opozarjanje na višino terjatve in preteklo nezakonito ter nemoralno ravnanje prve toženke, zaradi katerega je tožba potrebna, razen na ravni abstraktne verjetnosti, ne nudi podlage za zaključek o ravnanju tožencev v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.

Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da bi se dokazovanju obstoja subjektivne nevarnosti tožnik lahko izognil le v primeru, da bi toženca z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo (3. odstavek 270. čl. ZIZ). Dejstva, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja subjektivne nevarnosti, bi moral zatrjevati in dokazovati tožnik. Tožnik se na neznatno škodo sicer sklicuje, je pa ne argumentira in ne dokazuje, zato tudi to dejstvo ostaja na ravni splošnega zatrjevanja, konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi toženca s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnin utrpela le neznatno škodo, pa niso izkazane (niso niti zatrjevane).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da drugi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 155. čl. ZPP).