Jedro

Tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je spornega dne utrpel na delovnem mestu, ko je nanj padla lestev. Lestev je bila prislonjena na regal, ob katerega je trčil sodelavec s tovorom, ki ga je prenašal z mostnim dvigalom. Sodelavec se pred manevriranjem z mostnim dvigalom ni prepričal, da lahko to počne brez nevarnosti za druge, in tudi ni poskrbel, da bi tovor prenašal na ustrezni razdalji do regalov pod njim. Njegovo ravnanje ni bilo dovolj skrbno, zato je potrebno uporabiti 1. odstavek 147. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Tožnik je obdeloval kovinsko konstrukcijo v proizvodni hali, v kateri se z mostnim dvigalom prenašajo bremena v neposredni bližini delavcev, kar predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Zato je podana objektivna odgovornost prve toženke za vtoževano škodo.

Tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ker pred pričetkom del ni preveril, ali lahko svoje delo opravlja brez nevarnosti, zato je z 10 % sam prispeval k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa delno spremenita: - v I. točki izreka sodbe tako, da se odškodnina za nematerialno škodo, ki sta jo toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki, zviša na 14.400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila.

- v II. točki izreka sodbe tako, da se odškodnina za materialno škodo, ki sta jo toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki zviša na 549,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila.

- v III. točki izreka sodbe tako, da se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 9.100,00 EUR s pp in odškodnine za materialno škodo v višini 2.211,08 EUR s pp.

- v II. točki izreka sklepa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 236,65 EUR, drugotoženi stranki pa 542,22 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa.

Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške pritožbe v višini 146,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa toženi stranki krijeta sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki v roku 8 dni solidarno dolžni tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 12.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila (I. točka izreka) in nastalo materialno škodo v skupnem znesku 488,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo 10.700,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo s pripadki in 2.272,15 EUR odškodnine za nematerialno škodo s pripadki pa je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je s I. točko sklepa ustavilo postopek v delu tožbe, v katerem je tožnik tožbo umaknil (zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno od 1. 3. 2009 dalje mesečno izplačevati znesek 150,00 EUR za stroške potrebne tuje pomoči, vsakega 10. v mesecu vnaprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska do plačila) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. in II. točka izreka) se pritožuje prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Po stališču prvotoženke delo v proizvodni hali - obdelava kovinske konstrukcije in manevriranje z mostnim dvigalom, s katerim se prenašajo bremena v višini 2-3 m ob izvedbi ustreznega nadzora in upoštevanju pravil stroke ne predstavlja povečanega tveganja za nastanek škode in do nje lahko pride le izjemoma. V zadevi Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 734/2008, se je sodišče postavilo na stališče, da opisano delo ne zahteva posebnega znanja, potrebna je le za delo običajna pozornost, zato delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. V zadevi opr. št. II Ips 394/2011 pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo le takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi delovanja mostnega dvigala ali obdelave kovinske konstrukcije, temveč zaradi dejstva, da je tožnik 17-20 kilogramsko lestev, namenjeno za vgradnjo kovinske konstrukcije, napačno in v nasprotju z navodili toženih strank prislonil ob regal. Tožnik je tako poškodbo zakrivil sam. Delavec bi moral lestev položili na tla, a jo je iz hude malomarnosti prislonil na regal, zato je odgovornost v celoti na njem. Da je ravno tožnik prislonil lestev ob regal, je možno zaključiti tudi iz tega, da je bil v bližini tožnika le A.A., ki je upravljal z mostnim dvigalom.

Soprispevek tožnika k nastali poškodb je bistveno večji, in sicer vsaj 75 %. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo izpovedbo B.B., ni pa upoštevalo izpovedbe C.C., da je bilo vsem delavcem dano navodilo o varnem in pravilnem načinu dela z lestvami, namenjenimi vgradnji v kovinske konstrukcije. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje glede višine škode, saj je ugotovljena škoda močno pretirana. Desna štrleča lopatica je bila ugotovljena šele po dveh tednih od poškodbe, kar pomeni, da je do poškodbe desne strani hrbta in lopatice prišlo naknadno. Izvedenec je pojasnil, da gre pri bolečinah desne rame in mravljinčenja po desni roki (izvid z dne 20. 3. 2008) za bolezen sui generis in je ni mogoče pripisati predmetni poškodbi in je poškodba omejena le na predel lopatice in prsnega koša. Previsoka je tudi odškodnina za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem, saj tožnik hudih bolečin ni trpel, bolečine srednje intenzivnosti pa je trpel stalno le en mesec in občasno še 3 mesece. Po stališču prvotoženke niso bili vsi pregledi in fizioterapije, ki jih je tožnik opravil, povezani s predmetno poškodbo, saj tožnik po 8. 3. 2008 12 dni ni bil pri zdravniku. Tožnik v svoji izpovedbi ni izkazal sekundarnega strahu, zato je prisojena odškodnina za strah pretirana. Močno pretirana pa je tudi višina odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, tožnik pa zasleduje interes po čim večji odškodnini. Izpad lopatice je viden le pri dvigu roke, ko je tožnik brez majice, medtem ko ni izkazano, da je ta izpad viden tudi v primeru lažjih oblačil. Slučajni opazovalec namreč štrleče lopatice ne more opaziti, če je tožnik oblečen, zato to ne more povzročiti neprimernega zanimanja in komentarjev. Neupravičeno visoko je dosojena tudi odškodnina za materialno škodo, saj se je tožnik samovoljno odločil za plačilo ultrazvok preiskav in fizioterapij, čeprav niso bile medicinsko utemeljene. Tožnik neutemeljeno zahteva tudi povračilo potnih stroškov v Bosni in Hercegovini, saj mu tja ni bilo potrebno hoditi in bi fizioterapijo lahko opravil tudi v Sloveniji.

Drugotožena stranka se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Po mnenju drugotoženke je pomembno, da je z dvigalom upravljal delavec prvotoženke, saj sta se toženki s pogodbo z dne 10. 12. 2007 dogovorili, da prvotoženka prevzema popolno odškodninsko odgovornost za poškodbe, ki utegnejo nastati pri izvajanju pogodbe. Sodišče prve stopnje si napačno razlaga določila pogodbe o skupnem delu na projektih z dne 10. 12. 2007 in sporazuma z dne 16. 4. 2007, ko navaja, da je za varno delo dolžna poskrbeti predvsem drugotoženka. B.B., ki je bil pooblaščen za koordinacijo izvajanja in zagotavljanje varnosti pri delu na skupnem delovišču, je izpovedal, da so bili delavci dobro poučeni o varnosti in zdravju pri delu, opravljene so imeli potrebne tečaje in bili poučeni o pravilnem ravnanju z dvigalom in drugimi opravili. Od delavca pa se pričakuje, da ravna odgovorno, poskrbi za varnost in zdravje pri delu, tako sebe kot drugih. Ne drži zaključek sodišča, da bi morala delavca drugotoženke poskrbeti za varno izvajanje del na delovišču. S sporazumom je bilo določeno, da prvotoženka kot izvajalec določi odgovornega vodjo del, ki vodi delo na delovišču. To ni bil B.B., ki je delo zgolj usklajeval. V sporazumu sta določena odgovorni vodja del in neposredni vodja, ki sta odgovorna za organiziranje in izvajanje varnega dela, ter njune naloge. Neposredni vodja del je prisoten na delovišču in je v primeru nespoštovanja skupnih varnostnih ukrepov dolžan obvestiti osebo za koordinacijo, ki na delovišču ni prisotna. V konkretnem primeru ni šlo za delo na delovišču, kjer hkrati opravlja delo dvoje ali več delodajalcev, ampak sta delo opravljala delavca istega delodajalca - prvotoženke, ko je A.A. z bremenom zadel ob lestev in je ta padla ter udarila tožnika. Odgovornost za pravilno organizacijo in nadzor nad delom je bila v pristojnosti neposrednega vodje del. Tožnik je izpovedal, da ni preveril, ali lahko svoje delo opravlja brez nevarnosti, čeprav je bil regal, na katerega je bila prislonjena lestev, od njega oddaljen le približno dva metra in je vedel, da morajo biti lestve v horizontalnem položaju. Tožnik ni ravnal dovolj skrbno, zato je njegov prispevek ocenjen bistveno prenizko. Sodišče je previsoko ocenilo višino škode v vseh postavkah. Zlasti previsoko je ocenjena škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnik z ničimer ni izkazal športno rekreacijskih aktivnosti. Izvedenec je povedal, da tožnik ni trpel močnih bolečin, sodišče pa je ugotovilo, da hudih bolečin, zaradi katerih bi potreboval močna zdravila, ni trpel. Glede na navedeno je previsoka tako odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi zaradi skaženosti, saj je štrleča lopatica vidna šele ob dvigu desne roke. Tožnik ni upravičen do stroškov fizioterapije v Bosni, saj je izvedenec povedal, da je bil tožnik nanjo poslan tudi zaradi drugih težav, in da pregledov in obnovitvene fizioterapije ni mogoče več pripisovati obravnavani poškodbi. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno leta 2008, zato so posamezne postavke previsoko ocenjene.

Zoper odločitev o zavrnitvi odškodnine za nematerialno škodo v višini 10.700,00 EUR in odškodnine za materialno škodo v višini 122,15 EUR ter zoper odločitev o stroških se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi celotnemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnikovo delo ni bilo nevarno delo, zato ni bilo potrebno, da bi bil tožnik posebej pozoren na morebitne nevarnosti, ki so mu pretile pri opravljanju dela. Ni mogoče pričakovati, da bo tožnik vnaprej vedel, da bo sodelavec z mostnim dvigalom trčil v regal in da se bo nanj zrušila lestev, ki jo je nekdo nepravilno postavil ob regal. Tožniku ni mogoče pripisati odgovornosti za napačno postavljeno lestev, saj sta za to odgovorni toženi stranki zaradi ravnanja delavca, ki je lestev tja postavil. Sodišče je soprispevek tožniku pripisalo le iz razloga, ker je bil poškodovan. Tožnikovega soprispevka k obravnavanem dogodku pa ni bilo. Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za nematerialno škodo. Tožnik je invalid III. kategorije in je oviran pri vseh opravilih, ki zahtevajo gibe z roko nad horizontalo, sodišče pa je v premajhni meri upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 45 let in na vrhuncu svojih fizičnih in delovnih sposobnosti in je po tej poškodbi ostal praktično nezaposljiv. Tožnik čuti bolečine ob spremembi vremena in pri obremenjevanju desne roke, bolečine pa je primoran lajšati s protibolečinskimi sredstvi. Strah se je pri tožniku stopnjeval, ker so nastale dodatne posledice zaradi raztrganine mišice nad desno lopatico in močno štrleče lopatice in zavrtosti desne rame. Tožnika je še vedno strah, da bo prišlo do dodatnega poslabšanja, svoje skaženosti zaradi štrleče lopatice ne more zakriti večino časa. Vsega navedenega pa sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Zahtevku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo bi namreč moralo ugoditi v celoti. Sodišče je napačno odločilo tudi, da je tožnik uspel s polovico zahtevka, zato vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče bi moralo upoštevati tudi uspeh tožnika po temelju, ne le po višini, saj je bil večji del postopka vezan na odločanje o temelju tožbenega zahtevka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa sta neutemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba prvotoženke bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 7. 3. 2008 utrpel na delovnem mestu, ko je nanj padla lestev. Lestev je bila prislonjena na regal, ob katerega je trčil sodelavec s tovorom, ki ga je prenašal z mostnim dvigalom. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti prvotoženke, ki odgovarja tako objektivno kot krivdno. Z mostnim dvigalom je kritičnega dne upravljal delavec prvotoženke, A.A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se A.A. pred manevriranjem z mostnim dvigalom ni prepričal, da lahko to počne brez nevarnosti za druge, in tudi ni poskrbel, da bi tovor prenašal na ustrezni razdalji do regalov pod njim. Njegovo ravnanje torej ni bilo dovolj skrbno, zato je potrebno uporabiti 1. odstavek 147. člena OZ, skladno s katerim za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da prvotoženka odgovarja tudi objektivno. Tožnik je namreč kritičnega dne v njenem imenu obdeloval kovinsko konstrukcijo v proizvodni hali, v kateri se z mostnim dvigalom prenašajo bremena v neposredni bližini delavcev, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Skladno s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Med strankami ni sporno, da je na tožnika padla lestev, prislonjena na regal, ob katerega je trčil sodelavec s tovorom, ki ga je prenašal z mostnim dvigalom. Do poškodbe je torej prišlo prav zaradi narave same dejavnosti (v okviru katere je tožnik svoje delo opravljal v proizvodni hali, nad njim pa se je z mostnim dvigalom prenašal tovor), zato je podana objektivna odgovornost prvotoženke. Slednja se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 734/2008, in odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 394/2011, saj gre za drugačne primere od obravnavanega.

Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi drugotoženka odgovarja tožniku za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino sporazuma o organiziranju in izvajanju varnega dela z dne 16. 4. 2007 in pogodbe o skupnem delu na projektih z dne 10. 12. 2007, ter utemeljeno zaključilo, da je bila za varno delo dolžna poskrbeti predvsem drugotoženka. Za koordinacijo izvajanja in zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču sta toženi stranki namreč določili delavca drugotoženke, B.B.. Odgovorni vodja del na delovišču, ki vodi in nadzira delo ter odgovarja za varnost in zdravje pri delu delavcev na skupnem delovišču, pa je bil prav tako delavec drugotoženke, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker delavca drugotožene stranke nista poskrbela za varno izvajanje dela na skupnem delovišču, je na podlagi 1. odstavka 147. člena OZ podana krivdna odškodninska odgovornost drugotoženke.

Neutemeljen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da drugotoženka odgovarja tudi po načelih objektivne odgovornosti, ker je lastnica mostnega dvigala kot nevarne stvari. Slednjega je drugotoženka namreč prepustila v uporabo prvotoženki. V 152. členu OZ je med drugim določeno, da namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Poleg njega odgovarja tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje. V konkretnem sporu ni izkazano, da je mostno dvigalo kot nevarna stvar imelo skrito napake ali skrite lastnosti, na katero drugotoženka ni opozorila prvotoženke, prav tako tudi ni bilo zatrjevano, da je drugotoženka mostno dvigalo kot nevarno stvar zaupala osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča objektivna odgovornost drugotoženke ni podana. Vendar pa to za presojo v konkretnem primeru ni relevantno, ker je odškodninska odgovornost drugotoženke ugotovoljena po drugem temelju in odgovarja po načelih krivdne odgovornosti.

Drugotoženka se sicer v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določilo pogodbe z dne 10. 12. 2007, s katero sta se toženi stranki dogovorili, da prvotoženka prevzema popolno odškodninsko odgovornost za škodo, ki utegne nastati delavcem prvotoženke iz naslova poškodb pri delu. Odgovornost za povzročeno škodo drugotoženke je namreč podana na podlagi zakona, zato drugotoženka svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da je morebiten pogodbeni prenos odškodninske odgovornosti na drugo osebo upošteven le med pogodbenikoma in nima učinka nasproti oškodovancu.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik delno prispeval k nastanku škode, ker se pred pričetkom del ni prepričal, ali lahko svoje delo opravlja brez nevarnosti. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba prvotoženke, da je tožnikov soprispevek vsaj 75 %, ker naj bi tožnik sam prislonil lestev ob regal. Toženi stranki namreč nista dokazali, da je lestev ob regal, v katerega je s tovorom trčil A.A., postavil prav tožnik. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ugotovljeni soprispevek tožnika k nastali poškodbi ocenjen previsoko in da je s tem v zvezi delno utemeljena le tožnikova pritožba. Sodišče prve stopnje je dejstvu, da je tožnik lestev videl, a je ni položil v horizontalen položaj, čeprav je vedel, da morajo biti lestve v horizontalnem položaju, pripisalo preveliko težo. Tožnik namreč ni mogel predvideti, da bo lestev, prislonjena na regal, padla nanj zato, ker bo ob regal trčil tovor, ki ga je prenašal sodelavec z mostnim dvigalom. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ker pred pričetkom del ni preveril, ali lahko svoje delo opravlja brez nevarnosti, čeprav je bil regal, ob katerega je bila prislonjena lestev, od njega oddaljen le približno dva metra, vendar pa soprispevek tožnika ocenjuje na 10 %. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi in njegov soprispevek zmanjšalo z 20 % na 10 %.

Glede višine odškodnine: Tožnik je v obravnavanem dogodku utrpel udarnino desne strani prsnega koša, udarnino desne rame, raztrganino kapucaste mišice desno in udarnino nazobčane mišice desno. Iz izvedenskega mnenja dr. D.D., dr. med. z dne 3. 6. 2013 nadalje izhaja, da je posledica poškodbe mišic nad desno lopatico štrleča lopatica desno ter omejena gibljivost desne rame. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotoženke, da je do poškodbe desne strani hrbta in lopatice prišlo naknadno, ker je bila desna štrleča lopatica ugotovljena šele po dveh tednih od poškodbe. Izvedenec je argumentirano pojasnil, da je pri zapisu diagnoze pri prvem pregledu očitno prišlo do pomote zapisa strani desno oz. levo, kar izhaja predvsem iz nadaljnjega zdravljenja, ki je bilo omejeno na tožnikovo desno stran. Pritožbene navedbe prvotoženke v zvezi z bolečinami desne roke in mravljinčenjem po desni rami pa so irelevantne, saj sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo odškodnine zaradi mravljinčenja v roki, temveč le zaradi poškodb desne lopatice in prsnega koša. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo listinske dokaze, izpovedbo tožnika in mnenje sodnega izvedenca dr. D.D., dr. med..

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo pravično odškodnino v višini 6.500,00 EUR. Pri tem je v zvezi z intenziteto in trajanjem telesnih bolečin pravilno povzelo izpovedbo tožnika ter izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec dodatno pojasnil na obravnavi dne 6. 11. 2013. Neutemeljena je pritožbena navedba prvotoženke, da niso bili vsi pregledi in fizioterapije povezane s predmetno poškodbo, saj je izvedenec v svojem mnenju argumentirano pojasnil, katere preglede in fizioterapije je tožnik opravil zaradi zdravljenja poškodb, ki jih je utrpel v obravnavani nesreči. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo intenziteto in trajanje pretrpljenega t.i. primarnega in sekundarnega strahu in iz tega naslova odmerilo primerno odškodnino. Neutemeljena je pritožbena navedba prvotožene stranke, da tožnik ni izkazal sekundarnega strahu. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil strah pred posledicami poškodbe prisoten ves čas zdravljenja, izvedenec pa je v zvezi s tem pojasnil, da se je strah intenziviral zaradi sprememb v predelu desne rame in lopatice in je vsaj srednje intenzivno trajal do ugotovitve dejanske diagnoze (raztrganine mišice nad desno lopatico), manj intenziven strah pa je trajal do zadnjega pregleda še 6 mesecev, ko se je tožnik moral sprijazniti z dokončnim stanjem štrleče lopatice in zavrtosti desne rame. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožnika, da ga je še vedno strah dodatnega poslabšanja, saj je izvedenec pojasnil, da je stanje v zvezi z lopatico in zavrtostjo desne rame dokončno in da je bilo zdravljenje končano konec leta 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse navedeno in zato iz naslova pretrpljenega strahu odmerilo primerno odškodnino v višini 500,00 EUR.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin, povezanih z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedene dokaze in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vsemi posledicami in omejitvami, ki so tožniku nastale v vsakdanjem življenju zaradi obravnavane poškodbe. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo tudi tožnikovo starost ter dejstvo, da je bil tožnik zaradi te poškodbe spoznan za invalida III. kategorije. Glede na vse navedeno je prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin, povezanih z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, v višini 8.500,00 EUR primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe vseh strank s tem v zvezi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ocenilo tudi, da je pri tožniku podana skaženost lažje stopnje zaradi posledic obravnavane poškodbe. Izvedenec je pojasnil, da se pri tožniku pokaže izrazito štrleča lopatica ob dvigu desne roke nad horizontalo, ki je za dlan nad normalo, zato mu je prvostopenjsko sodišče iz tega naslova utemeljeno odmerilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da svoje skaženosti ne more zakriti večino časa, saj je tudi sam na zaslišanju izpovedal, da je izpah lopatice viden (le) pri dvigu roke.

Skupaj prisojena odškodnina za nematerialno škodo znaša 16.000,00 EUR. Taka odškodnina je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Ob upoštevanju tožnikovega 10 % soprispevka tožniku pripada odškodnina v višini 14.400,00 EUR.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku poleg prevoznih stroškov v višini 437,81 EUR pripadajo stroški ultrazvočne preiskave pri podjetju E. d.o.o. (65,00 EUR) in fizioterapije v Bosni in Hercegovini (107,95 EUR). Iz izvedenih dokazov je namreč razvidno, da je bil pregled v specialistični ambulanti E. d.o.o. opravljen tekom zdravljenja, izvid iz tega pregleda pa je bil upoštevan pri nadaljnjem postopku zdravljenja. V zvezi s fizioterapijo v Bosni in Hercegovini pa je izvedenec na naroku dne 6. 11. 2013 izpovedal, da je bila tožniku v Bosni in Hercegovini dne 11. 12. 2008 predpisana kompleksna fizioterapija, ki je deloma vezana na obravnavano poškodbo in jo je zato delno šteti za nadaljevanje zdravljenja poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani nezgodi. Skupaj prisojena odškodnina za materialno škodo znaša 610,76 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 10 % soprispevka pa tožniku pripada odškodnina v višini 549,68 EUR.

Ker so v delu ugotovljenega soprispevka tožnika k nastanku poškodbe podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo zvišalo na 14.400,00 EUR, odškodnino za materialno škodo pa na 549,68 EUR (oba zneska sta tožniku dolžni nerazdelno plačati toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 dalje do plačila).

Ker glede preostalega dela sodbe, vključno z zavrnilnim delom glede plačila odškodnine za nematerialno škodo v višini 9.100,00 EUR ter odškodnine za materialno škodo v višini 2.211,08 EUR, niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbi obeh toženk zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zaradi česar je bilo potrebno spremeniti II. točko izreka sklepa. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbah tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati njegov uspeh tako po temelju kot po višini. V ZPP namreč ni razlogov za to, da bi sodišče delilo uspeh na uspeh po temelju in uspeh po višini, saj je stranka vedno upravičena do tistih stroškov, ki so ji nastali glede na uspeh po višini, saj se glede na višino zahtevka stroški tudi odmerjajo.

Tožniku pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 544,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v priglašeni višini 502,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.302,35 EUR. Temu je potrebno prišteti še stroške sodne tolmačke v višini 53,33 EUR, stroške izdelave pisnega izvedenskega mnenja v višini 300,95 EUR in stroške zaslišanja izvedenca v višini 114,00 EUR. Skupaj priznani tožnikovi stroški postopka na prvi stopnji znašajo 1.770,63 EUR. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v 56,93 %, zato sta mu toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti stroške postopka v tem obsegu, in sicer v višini 1.008,02 EUR.

Prvotoženi stranki pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 544,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 502,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.302,35 EUR. Prišteti je potrebno še takso za odgovor na pritožbo v višini 342,00 EUR, stroške priče B.B. v višini 21,99 EUR in stroške sodne tolmačke v višini 53,33 EUR. Stroški prvotoženke skupaj znašajo 1.719,67 EUR in glede na uspeh (43,07 %) ji je tožnik dolžan povrniti 740,66 EUR. Drugotoženi stranki pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 544,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 502,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.302,35 EUR. Drugotoženi stranki pripada tudi kilometrina za relacijo F. - G. - F. (199 km) za prihod na naroke dne 7. 9. 2012, 16. 11. 2012, 27. 2. 2013 in 6. 11. 2013, ki znaša 294,52 EUR. Prišteti pa je potrebno še takso za odgovor na pritožbo v višini 342,00 EUR, stroške priče B.B. v višini 21,99 EUR, stroške sodne tolmačke v višini 53,33 EUR, stroške izdelave pisnega izvedenskega mnenja v višini 300,95 EUR in stroške zaslišanja izvedenca v višini 114,00 EUR. Stroški drugotoženke skupaj znašajo 2.429,14 EUR, glede na uspeh (43,07 %) pa ji je tožnik dolžan povrniti 1.046,23 EUR.

Po medsebojnem poračunu stroškov je tožnik prvotoženki dolžan povrniti 236,65 EUR, drugotoženki pa 542,22 EUR, in sicer v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ker so tudi v delu odločitve o stroških postopka podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 2. odstavka 165. člena in 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel delno (cca 22 %), zato se mu v takem obsegu povrnejo stroški pritožbenega postopka. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 665,63 EUR (545,60 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 in 22 % DDV), zato sta mu toženki dolžni povrniti 146,39 EUR stroškov pritožbenega postopka. Toženki s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita stroške pritožbenega postopka.