Jedro

Dejstvo, da je bilo besedilo na meničnih blanketih “plačajte” spremenjeno v “plačam” po tem, ko je toženec menične blankete podpisal (kot zakoniti zastopnik trasanta in avalist), ni pravno pomembno, oziroma ne pomeni predrugačenja menice, temveč izpolnitev izročene bianco menice v skladu z namenom, to je, da ta postane lastna menica ob dejstvu, da menični obrazec za lastno menico ne obstaja. Glede na vsebino menične izjave pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila volja izdajatelja menice in podpisnika menične izjave, da podpiše prazen menični obrazec, ki ga bo tožnik kasneje izpolnil tako, da ta postane lastna menica izdajatelja. Zato je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo pooblastilo za izpolnitev meničnega obrazca vsebovati izrecno dovolilo za popravilo že zapisanega besedila na meničnem blanketu in da ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da poslej glasi: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju VL 52311/2013 z dne 12. 4. 2013 ostane v veljavi v točkah I in III izreka, to je v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da nerazdelno skupaj z M. d. o. o. tožeči stranki plača glavnico v znesku 56.444,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 370,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka od prejema sklepa o njihovi odmeri.

Tožena stranka je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.336,76 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.”

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 2.688,07 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila in je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju VL 52311/2013 z dne 12. 4. 2013 razveljavi v delu, ki se nanaša na toženo stranko M. Č. tudi v točkah I in III, ter se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 56.444,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka (točka I izreka). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka 2.880,45 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da po trenutku, ko izdajatelj menice podpiše katerokoli izjavo volje, ni dovoljeno spreminjati, popravljati, prečrtovati in podobno obstoječega besedila, če ne obstaja volja prizadete osebe. Zavzelo je stališče, da menične izjave vsebujejo pooblastilo za izpolnitev in vnovčenje menice, podpisano s strani toženca kot zakonitega zastopnika družbe M. d. o. o. (v nadaljevanju: družba), vsebina pooblastil pa se nanaša na izpolnitev neizpolnjenih delov bianco menice do višine neporavnanih obveznosti izdajatelja iz posameznih pogodb o finančnem leasingu. Po oceni sodišča prve stopnje pooblastilo za naknadno izpolnitev menice po vsebini obsega dovoljenje zapisa le za manjkajoče sestavine, kakršnokoli popravilo že zapisanega in podpisanega besedila pa bi moralo biti izrecno dovoljeno, takšnega dogovora pa med strankama naj ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je dokazni postopek pokazal, da se ob podpisu menic pravdni stranki nista pogovarjali, na kakšen način bo tožnik izpolnil menice, ni izkazanega izrecnega dovoljenja za naknadno spreminjaje besedila izjave toženca, zato ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb in menica, ki je izpolnjena kot lastna menica, ne vsebuje izrecen obljube plačila iz 107. člena Zakona o menici (ZM), zato je listina, na podlagi katere tožnik uveljavlja svojo terjatev proti tožencu, nična zaradi formalnih pomanjkljivosti in iz te listine menična obveznost trasanta ne obstaja, to pa enako učinkuje tudi na toženčevo kot avalistovo obveznost po drugem odstavku 31. člena ZM. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava. Menice so bile tožniku dane v zavarovanje njegovih terjatev iz sklenjenih pogodb o finančnem leasingu kot lastne menice družbe, ki jih je v imenu te družbe podpisal toženec kot njen zakoniti zastopnik, toženec pa je navedene menice podpisal tudi kot menični porok, oziroma avalist, s tem, ko se je podpisal na licu vsake menice. Tožnik je v skladu z meničnim pooblastilom, danim s strani družbe, ki ga je v imenu družbe izdal toženec, kot njen direktor in zakoniti zastopnik, izpolnil podpisane bianco menične blankete, s čimer je nastala zaveza glavnega meničnega zavezanca, to je družbe, za plačilo prevzete menične obveznosti po lastnih menicah, s tem pa tudi obveznost toženca kot avalista. Kot izhaja iz predloženih meničnih blanketov in tudi že predloženih pooblastil za izpolnitev menice, se na vsaki od predloženih menic na licu menice nahaja podpis toženca. Zaradi tega je toženec kot avalist po predloženih menicah samostojno, neposredno in solidarno z družbo, kot izdajateljem menice, dolžan tožniku plačati menično vsoto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik kot materialnopravno zmotne prereka zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik prekoračil dano menično pooblastilo s tem, ko je v besedilu menice popravil besedilo “plačajte” v besedo “plačam”. V predloženih meničnih pooblastilih je res bilo izrecno dano pooblastilo tožniku s strani izdajatelja menice, da izpolni manjkajoče dele menice, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je bilo z vsakim meničnim pooblastilom dano pooblastilo za izpolnitev “bianco lastne menice”, kot to tudi jasno izhaja iz vsakega meničnega pooblastila, v skladu s sodno prakso pa za obstoj meničnega pooblastila zadošča že, da izdajatelj menični blanket podpiše in ga izroči upniku. Konkretna vsebina pooblastila, oziroma meje, znotraj katerih sme upnik prejeti menični blanket kasneje izpolniti, so določene z bistvenimi sestavinami posla ali poslov, ki so podlaga za izdajo menice. Tudi v teoriji velja, da se pooblastilo za izpolnitev menice lahko da pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji, v predmetnem primeru pa med strankami ni sporno, da je družba in v njenem imenu toženec tožniku v zavarovanje njegovih terjatev do toženca iz navedenih pogodb o finančnem leasingu podpisal menične blankete kot lastne menice in tožniku dal pooblastilo, da te podpisane menične blankete izpolni v skladu z namenom in naravo posla, zaradi katerega so bile izdane, torej kot lastne avalirane menice. To pomeni, da je zmoten tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb, saj ni izkazanega izrecnega dovoljenja za naknadno spreminjanja besedila izjave toženca, ker se ob podpisu menic pravdni stranki nista pogovarjali, na kakšen način bo tožnik izpolnil menice. Dejstvo je, da je toženec vedel, da podpisuje menične blankete kot lastne menice in da menično pooblastilo glede na namen in naravo posla vsebuje tudi pooblastilo, da tožnik predložene menice izpolni kot lastne avalirane menice. Toženec je pred tem poslom že sodeloval s tožnikom in podpisoval menice in menična pooblastila, zagotovo je vedel, da daje pooblastilo za izpolnitev bianco lastne menice in ne trasirane menice. Zato listin, na podlagi katerih tožnik uveljavlja terjatev proti tožencu, ni mogoče opredeliti kot formalno nepopolnih in zato ničnih in je tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Toženec je v imenu družbe tožniku v zavarovanje terjatev iz pogodb o finančnem leasingu podpisal menične blankete kot lastne menice in ne kot trasirane menice in tožniku tudi dal pooblastilo, da te podpisane menične blankete izpolni v skladu z namenom in naravo posla, za katerega so bile izdane, torej kot lastne avalirane menice. Zato ni mogoče govoriti o prekoračitvi meničnega pooblastila, ko je tožnik menične blankete izpolnil kot lastne avalirane menice. Zmotno in napačno je sklicevanje sodišča prve stopnje na pravno teorijo in sodno prakso, ko zapisuje, da bi se lahko tožnik izognil naknadnim popravkom besedila z izpolnitvijo menice kot lastne trasirane menice, saj toženec ni podpisal in izročil lastnih trasiranih menic, temveč lastne avalirane menice. Takšna izpolnitev bi bila v nasprotju z meničnim pooblastilom. Tožnik je v pritožbi še navajal, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval tudi na odškodninski odgovornosti toženca, o čemer sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Če bi bilo mogoče slediti, da toženec z danim pooblastilom tožnika ni hkrati pooblastil za popravek besedila v meničnem blanketu iz “plačajte” v “plačam”, je z izdajo menic in meničnih pooblastil v imenu družbe tožnika zavedel, da ji izdaja veljavne lastne menice, s tem je tožnika s prikazovanjem neresničnih dejstev spravil v zmoto, da je ta v škodo svojega premoženja z družbo sklenil pogodbe o finančnem leasingu, ni pa dobil zavarovanih terjatev z lastnimi menicami, kot mu je bilo zagotovljeno, niti jih doslej ni dobil poplačanih. Toženčeva odgovornost ne temelji na njegovi menični zavezi v tem primeru, ampak na njegovi odškodninski odgovornosti, ki je posledica goljufivega ravnanja v trenutku izdaje spornih menic in meničnih pooblastil, za kar so podani vsi elementi civilnega delikta. Višina tožniku nastale škode v posledici takega goljufivega ravnanja je enaka zapadlim neplačanim obveznostim in je s tem izpolnjen tudi pogoj odškodninske odgovornosti, to je škoda. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o teh dejstvih, ki so prav tako bistvena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, s takim postopanjem pa je hkrati kršilo tudi načelo kontradiktornosti, ker je s tem, ko se ni opredelilo do obrazloženih in pravočasnih tožnikovih navedb ter predlaganih dokazov glede odškodninske odgovornosti toženca kršilo pravico obravnavanja pred sodiščem in s tem bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo podrejeno uveljavljeni pravni temelj vtoževane terjatve, to je odškodninska odgovornost toženca.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal pritožbene navedbe in v svojih trditvah potrjeval pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje. Navedel pa je, da vztraja pri svojem ugovoru zastaranja, o tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno izpodbija pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede pravilnosti izpolnitve meničnih blanketov glede na podano menično izjavo oziroma pooblastilo za izpolnitev in vnovčenje menice izdajatelja menice družbe M. d. o. o. Š.

6. Iz navedenega pooblastila izhaja, da je družba izročila lastno bianco menico, kar pomeni, da je tožnik utemeljeno izpolnil menico (oziroma šest menic) z vsebino, kakršna je razvidna iz teksta izpolnjenih menic in kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve svoje sodbe. Brez zapisa oziroma popravka besedila “plačajte” v “plačam” menica ne bi bila lastna menica, besedilo je bilo s popravkom prilagojeno namenu menične izjave, to je zavarovanju sedanjih in bodočih obveznosti izdajatelja, družbe do tožnika po šestih pogodbah o finančnem leasingu s šestimi bianco lastnimi menicami in s tem popravkom ter ostalimi vnesenimi sestavnimi je bilo zadoščeno določbi 107. člena ZM, ki določa sestavine, ki jih mora obsegati lastna menica, da postane lastna menica.

7. Dejstvo, da je bilo besedilo na meničnih blanketih “plačajte” spremenjeno v “plačam” po tem, ko je toženec menične blankete podpisal (kot zakoniti zastopnik trasanta in avalist), ni pravno pomembno, oziroma ne pomeni predrugačenja menice, temveč izpolnitev izročene bianco menice v skladu z namenom, to je, da ta postane lastna menica ob dejstvu, da menični obrazec za lastno menico ne obstaja. Glede na vsebino menične izjave pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila volja izdajatelja menice in podpisnika menične izjave, da podpiše prazen menični obrazec, ki ga bo tožnik kasneje izpolnil tako, da ta postane lastna menica izdajatelja. Zato je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo pooblastilo za izpolnitev meničnega obrazca vsebovati izrecno dovolilo za popravilo že zapisanega besedila na meničnem blanketu in da ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb.

8. Nerazumljivo pa je stališče sodišča prve stopnje, zapisano v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, da menica, ki je izpolnjena kot lastna menica, ne vsebuje izrecne obljube plačila iz 107. člena Zakona o menici in je zato listina, na podlagi katere tožnik uveljavlja svojo terjatev, zaradi formalnih pomanjkljivosti nična in iz te listine menična obveznost izdajatelja ne obstaja, kar enako učinkuje tudi na toženčevo kot avalistovo obveznost. Vse (šest) menice, ki so podlaga vtoževani obveznosti, vsebujejo tekst “plačam”, ki pomeni nepogojno obljubo plačila meničnega zavezanca, to sta izdajatelj in avalist. Oba sta podpisala neizpolnjen menični obrazec za trasirano menico, ki ga je izpolnil tožnik kasneje v skladu s pooblastilom izdajatelja v menični izjavi, da menični blanket izpolni tako, da bo ta postal lastna menica izdajatelja.

Pritožba ima tudi prav, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, zapisano v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi se tožnik lahko izognil naknadnemu popravku besedila z izpolnitvijo menice kot lastne trasirane menice tako, da bi navedel trasanta kot trasata, in ki bi veljala tudi, če je trasant ne bi podpisal tudi kot trasat oziroma akceptant, in da bi v takem primeru nastala veljavna menična obveznost, ki ne bi bila v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila izdajatelja menice in bi jo tožnik lahko uveljavil. Sodišče prve stopnje je s tem pojasnilo, da bi tako izpolnjena menica postala lastna trasirana menica, kar povsem drži. Zaključek, da tako nastala menična obveznost ne bi bila v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila izdajatelja pooblastila, pa je napačen. Tako izpolnjena menica bi bila izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila, ker iz tega jasno izhaja, da je trasant izdal tožniku bianco lastno menico, oziroma da mu je izdal šest meničnih blanketov, ki jih je podpisal kot trasant, in mu je izdal šest meničnih pooblastil, iz katerih izhaja, da je z vsakim pooblastilom izdal trasant tožniku bianco lastno menico. Tožnik torej ni imel pooblastila za izpolnitev prejetih bianco menic tako, da jih spremeni v lastne trasirane menice. V primeru podpisa avalista na bianco menico pa ni potrebno njegovo posebno pooblastilo za izpolnitev bianco menice (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 790/2009).

9. Tožnik je res utemeljeval svoj tožbeni zahtevek tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca.

10. Ne drži pa pritožbena trditev, da o tem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, saj je v točki 17 obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da sklicevanje izdajatelja na formalno neveljavnost menice samo po sebi ne pomeni ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. S tem je pojasnilo, da za takšno ravnanje izdajatelj menice ni odškodninsko odgovoren.

Vendar je potrebno poudariti, da v obravnavani pravdi toženec ni v svojstvu izdajatelja menice, oziroma ni izdajatelj. Izdajatelj je družba, katere direktor in zakoniti zastopnik je bil toženec in je menice izdal in podpisal kot zakoniti zastopnik izdajatelja, to je družbe, ki je pravna oseb. Kot fizična oseba je toženec iz naslova meničnega poroštva kot porok oziroma avalist, avalist pa po presoji pritožbenega sodišča ne odgovarja za ravnanje izdajatelja menice pri izdaji in izročitvi bianco lastne menice upniku.

Da bi tožnik lahko sklepčno uveljavljal odškodninsko odgovornost toženca kot fizične osebe, ki je s protipravnim ravnanjem v imenu družbe povzročila, da izdane bianco lastne menice s tožnikovo izpolnitvijo niso veljavne menice, bi moral zatrjevati, da je toženec tako ravnal namenoma, da mu je namenoma povzročil škodo. Oškodovanec namreč lahko zahteva povrnitev škode neposredno od delavca (toženec pa je bil kot zakoniti zastopnik v svojstvu delavca družbe) le takrat, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Tega pa tožnik ni zatrjeval. 11. Glede na zgoraj obrazloženo so menice, na podlagi katerih tožnik uveljavlja svojo terjatev proti tožencu, formalno pravilno izpolnjene kot lastne avalirane menice, iz katerih izhaja menična obveznost trasanta in enaka obveznost za toženca kot avalista, ki odgovarja enako kot trasant na podlagi 31. člena ZM. Zato je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je listina (oziroma so listine), na podlagi katerih tožnik uveljavlja svojo terjatev proti tožencu, nična zaradi formalnih pomanjkljivosti in da iz te listine menična obveznost trasanta ne obstaja, kar učinkuje enako na toženčevo kot avalistovo obveznost. 12. Glede preostalih toženčevih ugovorov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso utemeljeni in je v točki 18 obrazložitve svoje sodbe navedlo pravilne materialnopravne razloge in odločilna dejstva za zavrnitev teh toženčevih ugovorov.

13. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek in razloge sodišča prve stopnje, da iztoževana terjatev v razmerju do toženca ni zastarala pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 12. 4. 2013. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da avalist ni stranka temeljnega posla in se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo le na podlagi meničnega prava, torej pri poroštvu ni kavzalnosti. Zastaranje menično pravnih zahtevkov pa se presoja le na podlagi 78. člena Zakona o menici in zahtevki zastarajo zoper trasanta in avalista čez leto dni od zapadlosti menice. Glede na ugotovljena dejstva o zapadlosti menic 29. 3. 2013 in takojšnjo predložitev banki na unovčenje, glede na datum zavrnitve plačila in datum protesta 2. 4. 2013 ter vložitev predloga za izvršbo 12. 4. 2013, menične terjatve niso zastarane. Glede na obrazloženo je toženčev odgovor na pritožbo v celoti neutemeljen.

14. Glede na vse zgoraj obrazloženo tožnikov pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker tožnikova trditvena podlag o odškodninski odgovornosti toženca kot fizične osebe ali avalista ni sklepčna. Pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Pravno relevantno dejansko stanje, to je dejansko stanje glede opisa oziroma vsebine spornih menic in meničnih pooblastil - izjav, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, zato tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Glede na zgoraj obrazloženo pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ta pritožbeni razlog utemeljen in pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi določb ZM pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, vsebovano v točki II izreka izpodbijane sodbe in odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

17. Ker je glede na pritožbeni uspeh tožnik v pravdnem postopku v celoti uspel, mu je toženec dolžan povrniti potrebne stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Iz tožnikovega stroškovnika na l. št. 77 pravdnega spisa izhaja, da je zahteval povrnitev pravdnih stroškov v višini 2.336,76 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški pravdnega postopka bili potrebni in so priglašeni pravilno, to je v skladu z upoštevnim Zakonom o odvetniški tarifi. Obsegajo pa nagrado za postopek po tar. št. 3100 956,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR, 122,10 EUR potnih stroškov (kilometrine na relaciji M. - C. - M. za udeležbo na treh obravnavah z upoštevanjem vrednosti kilometrine 0,37 EUR), pavšalne materialne stroške po tar. št. 6002 in 22 % davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 v znesku 436,06 EUR. Toženec mora torej tožniku povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v tem znesku, kot izhaja iz te sodbe. Tožnik je namreč zahteval zakonske zamudne obresti tudi od stroškov pravdnega postopka za primer zamude pri njihovi povrnitvi.

18. Ker je tožnik uspel s pritožbo, mu je toženec dolžan povrniti tudi pritožbene stroške. Tožnik je priglasil pritožbene stroške v višini 2.688,07 EUR in pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so priglašeni stroški potrebni in priglašeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Obsegajo pa nagrado za postopek po tar. št. 3210 1.177,60 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 v znesku 263,47 EUR in 1.227,00 EUR plačane sodne takse za pritožbo. Toženec mora tožniku povrniti tudi te stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je tožnik tudi od stroškov pritožbenega postopka le-te zahteval. 19. Toženec pa s trditvami v odgovoru na pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.