Jedro

Tožnici so že bili priznani stroški predmetnega upravnega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tožbi, se tako izkaže kot neutemeljen, ne glede na številne zatrjevane postopkovne nepravilnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju: Upravna enota) je po uradni dolžnosti v upravni zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. na podlagi 4. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odločila, da se postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice ustavi (1. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2. V svoji obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi 1. odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb), ki ga tudi povzema, po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja tožničinega dejanskega stalnega prebivališča, zaradi dvoma o njenem dejanskem stalnem prebivanju na naslovu uradno prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu ... Glede na osnovni namen zakona, ki je v tem, da imajo posamezniki prijavljeno prebivališče tam, kjer dejansko živijo, je zagotavljanje točnosti podatkov ažurnega Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) v javnem interesu, ki je predvsem v tem, da so podatki CRP o stalno in začasno prijavljenih posameznikih na območju države popolni in točni. ZPPreb upravnim organom nalaga, da v primeru dvoma v točnost teh podatkov po uradni dolžnosti uvedejo postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika. Ker je med tekom postopka ugotovila, da so podatki o stalnem in začasnem prebivališču tožnice v CRP točni, to po oceni Upravne enota pomeni, da ni več razlogov za nadaljnje vodenje upravnega postopka v konkretnem primeru. V skladu s 4. odstavkom 135. člena ZUP je zato Upravna enota postopek ustavila. Odločitev o stroških v 2. točki izreka utemeljuje na podlagi določila 3. odstavka 118. člena ZUP z navedbo, da med postopkom organu ali stranki stroški niso nastali.

3. Zoper 2. točko izreka uvodoma navedenega sklepa Upravne enote je tožnica vložila pritožbo, o kateri je odločil pritožbeni upravni organ druge stopnje, Ministrstvo za notranje zadeve, s svojo odločbo tako, da je z izrekom pod točko 1 zavrnil pritožbo, z izrekom pod točko 2 je zavrnil tudi zahtevo za povrnitev upravne takse za pritožbo in z izrekom pod točko 3 še odločil, da bo o zahtevi za povrnitev potnih stroškov pooblaščenca odločila Upravna enota s posebnim sklepom, z izrekom pod točko 4 pa je odločil, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški.

4. Tožnica v upravnem sporu s tožbo, ki jo vlaga izključno zoper 2. točko izreka uvodoma navedenega dokončnega sklepa Upravne enote zaradi številnih podrobno opisanih kršitev pravil upravnega postopka po določbah ZUP, v tožbenem zahtevku izrecno predlaga, da naj sodišče izpodbijano 2. točko izreka, ki se glasi: "Posebni stroški postopka niso bili zaznamovani", spremeni tako, da se glasi: "Organ v tem postopku ni odločil o stroških postopka, zato bo o tem odločil v posebnem sklepu" prav tako pa naj ustrezno spremeni tudi zadevni del obrazložitve tako, da naj se glasi: "Med postopkom organu stroški niso nastali. Stroški so nastali stranki, zato bo upravni organ v skladu s 3. odstavkom 118. člena ZUP odločil, kot je navedeno v 2. točki izreka tega sklepa. S tem je ta sklep utemeljen."

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, za katero je bilo ugotovljeno, da dejansko stalno prebiva na prijavljenem naslovu, zaradi česar meni, da je bila odločitev prvostopnega organa o ustavitvi postopka pravilna in zakonita, saj za nadaljnje vodenje postopka po 1. odstavku 8. člena ZPPreb ni več razlogov, sprejeta odločitev upravnega organa pa je, glede na rezultat, tožeči stranki v korist. Ker je prvostopni organ s sklepom št. 210-202/2015-20 z dne 31. 3. 2016 tudi odločil, da je pooblaščenec tožnice upravičen do povračila potnih stroškov in ker je zoper navedeni sklep tožnica vložila pritožbo, gre po stališču tožene stranke za del samostojnega odločanja, o katerem bo v pritožbenem postopku še odločeno.

6. Tožnica v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 13. 6. 2016 in 18. 8. 2016 izrecno vztraja pri svojih dotedanjih tožbenih navedbah in predlogih, ki jih še podrobneje utemeljuje in upravnima organoma prve in druge stopnje očita nestrokovno, površno, nezakonito in nevestno odločanje v postopku na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja v konkretnem primeru. Sodišču predlaga, da naj presoja izključno napadeno 2. točko izreka navedenega sklepa Upravne enote o ustavitvi postopka, ki se nanaša na stroške postopka, za katere tožnica poudarja, da so ji dejansko nastali. Dodatno je tožnica posebej seznanila sodišče tudi z ugotovitvami upravne inšpekcije v konkretnem primeru, ki jih tudi prilaga (tožbeni prilogi A 29 in A 30) .

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je ob upoštevanju 1. odstavka 40. člena1 ZUS-1 predmet sodne presoje, glede na tožbeni zahtevek, izključno 2. točka izreka prvostopnega sklepa, ki se glasi: "Posebni stroški postopka niso bili zaznamovani", za katero tožnica v tožbenem zahtevku predlaga, naj jo sodišče spremeni oziroma nadomesti tako, da se glasi: "Organ v tem sklepu ni odločil o stroških postopka, zato bo o tem odločil v posebnem sklepu", s čimer smiselno sodišču predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. in 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, pri čemer niti ne navaja, da bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni tam predpisani pogoji in četudi med strankama niti ni sporno, da je bilo o zahtevanih stroških postopka posebej odločeno z naknadno izdanim sklepom Upravne enote, št. 210-202/2015-20 z dne 31. 3. 2016 (v skladu s 3. točko izreka drugostopenjske odločbe), ki ga sama tožnica prilaga tožbi (tožbena priloga A 6).

9. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da so bili tožnici tako že priznani stroški predmetnega upravnega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, ki je bil po uradni dolžnosti z izdajo uvodoma navedenega sklepa na podlagi 4. odstavka 135. člena ZUP ustavljen. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila sama tožnica v tožbi, se tako izkaže kot neutemeljen, ne glede na številne zatrjevane postopkovne nepravilnosti.

10. Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Besedilo 1. odstavka 40. člena ZUS-1 se glasi:"Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge."