Jedro

Poravnava je pogodba, za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Zato sta tudi udeleženca poravnave dolžna izpolniti svojo obveznost (iz poravnave) in odgovarjata za njeno izpolnitev; obveznost (iz poravnave) pa lahko ugasne samo soglasno ali na podlagi zakona.

Ker pogodba, ki ni razveljavljena, velja (in zavezuje udeležence), do njene razveljavitve pa, ko sporazuma o tem ni, pride šele z odločitvijo sodišča o zahtevku za razveljavitev (s preoblikovanjem, konstitutivno), napak volje ni mogoče uveljavljati z ugovorom (zoper zahtevek nasprotnega udeleženca za izpolnitev pogodbenih obveznosti), temveč le s tožbenim zahtevkom (za razveljavitev pogodbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (popravljeno s sklepom z dne 27.11.2008) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 737,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 535.63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki (nesporno) dne 27.8.2007 sklenili poravnavo o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (priloga A 2 spisa), v kateri se je tožena stranka (prav tako nesporno) tožniku zavezala plačati vtoževano terjatev. Sodišče ni sledilo navedbam toženke, da je poravnavo sklenila v bistveni zmoti, niti ni pravno upošteven odstop toženke od sklenjene poravnave.

Zoper sodbo pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni (tako da tožbeni zahtevek zavrne proti povračilu stroškov). V (pre)obširni pritožbi meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri toženi stranki prišlo do očitne zmote, ko je tožnika uvrstila na seznam upravičencev in sklenila z njim predmetno poravnavo o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Tožnik je namreč imel sklenjeno neposredno pogodbo s pravnimi predniki podjetja Telekom Slovenije, zato toženka ni zavezanec za vračilo vlaganj. Pri sklepanju poravnave je toženka ravnala z vso potrebno skrbnostjo (in ne malomarno), zato je njena zmota tudi opravičljiva in ne zakrivljena. Meni, da je bil zmotno uporabljen tudi Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje (!? (1)), predvsem pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter so tako pritožbeni očitki v celoti neutemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP (2)), v sporih majhne vrednosti pa se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih trditev, s katerimi tožena stranka posredno graja dejanske ugotovitve (uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vključno z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje iz 8. člena ZPP kot nelogične in neprepričljive), ni moglo in smelo upoštevati, kar enako velja tudi glede (relativnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (vključno s pritožbeno grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje v smislu procesnih kršitev iz 8. člena ZPP, to je kot neskrbne, nevestne in necelovite).

Eno temeljnih načel obligacijskega (pogodbenega) prava je načelo spoštovanja (izpolnitve) pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda - primerjaj 9. člen Obligacijskega zakonika (3) - dolžnost izpolnitve obveznosti (4)), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

Poravnava (5) je pogodba (6), za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Zato sta tudi udeleženca poravnave dolžna izpolniti svojo obveznost (iz poravnave) in odgovarjata za njeno izpolnitev; obveznost (iz poravnave) pa lahko ugasne samo soglasno ali na podlagi zakona.

Pogodba je izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank (7) (na primer bistvena zmota (8)). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (9). Iz samega zakonskega besedila jasno sledi, da mora (so)pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahtevati razveljavitev pogodbe (zahtevati preoblikovanje obstoječega pogodbenega razmerja), saj je sicer pogodba veljavna (z obveznostjo izpolnitve pogodbenih obveznosti). Samo če je pogodba razvezana, obveznost izpolnitve ugasne, na njeno mesto pa stopijo posledice razveljavitve iz 96. člena OZ. Do razveze pogodbe lahko pride s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Ko soglasja ni, lahko udeleženec zahteva razveljavitev pogodbe s tožbo in oblikovalnim (konstitutivnim) tožbenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe. Ker pogodba, ki ni razveljavljena, velja (in zavezuje udeležence), do njene razveljavitve pa, ko sporazuma o tem ni, pride šele z odločitvijo sodišča o zahtevku za razveljavitev (s preoblikovanjem, konstitutivno), napak volje ni mogoče uveljavljati z ugovorom (zoper zahtevek nasprotnega udeleženca za izpolnitev pogodbenih obveznosti), temveč le s tožbenim zahtevkom (za razveljavitev pogodbe). Z (tako imenovanim materialnim) ugovorom (10) je namreč mogoče uveljavljati le tista dejstva, ki v součinkovanju z dejstvi, ki jih je zatrjeval tožnik, pripeljejo do drugačne pravne posledice od tiste, ki se uveljavlja s tožbo (primerjaj odločbo VS RS II Ips 371/2006). Ni pa mogoče uveljavljati bodočih negotovih dejstev, to je zahtevati preoblikovanja obstoječih veljavnih razmerij med pravdnima strankama. Ob navedenem pa velja še posebej, ne glede na navedeno, opozoriti na prekluzivna roka enega oziroma treh let za uveljavljanje pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe iz 99. člena OZ.

Iz obrazloženega jasno sledi, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za izpolnitev obveznosti iz dne 27.8.2007 sklenjene poravnave med pravdnima strankama tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo vtoževane obveznosti. Pravilno pa tudi ni upoštevalo trditev tožene stranke o sklenitvi pogodbe v zmoti, medtem ko določbe ZVVJTO sploh niso pravno upoštevne in so temu nasprotni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava povsem neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti (11), ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški tožeče stranke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.

(1) V sporih majhne vrednosti se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP) - več o tem v nadaljevanju;

(2) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR;

(3) Obligacijski zakonik - OZ, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ;

(4) OZ v 9. členu z naslovom "Dolžnost izpolnitve obveznosti" določa:

(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

(2) Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

(5) XXXI poglavje OZ, členi 1050 do1059;

(6) Primerjaj 1054. člen OZ;

(7) Členi 45 do 50 OZ - V. NAPAKE VOLJE;

(8) 94. člen OZ;

(9) Prvi odstavek 95. člena OZ.

(10) Tako imenovani procesni ugovori pri tem niso pomembni, materialni pa so zlasti ugovor nenastale pravice (na primer ničnost pogodbe), ugovor ugasle pravice (zaradi izpolnitve ali zastaranja) in ugovor samostojne nasprotne pravice (na primer retencijske pravice);

(11) Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.;