Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in da je Bolgarijo samovoljno zapustil pred končanim postopkom, v povezavi z okoliščino, da je njegov cilj Italija, kar vse sodišče utrjuje v prepričanju, da bi v primeru, če bi to možnost imel, tožnik kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito, območje v Slovenije, enako kot je to storil v Bolgariji, zapustil. Tožnikovi opisi dogajanja o nevzdržnih razmerah v bolgarskih begunskih centrih so splošni in obenem nepreverljivi in kot takšni ne presojo razlogov ta tožnikov pobeg iz begunskega centra v Bolgariji in s tem za očitano nesodelovanje v postopku ne morejo imeti odločilnega vpliva.

Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1998 v kraju Wajan, državljana Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 24. 12. 2016 od 13:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 24. 12. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 16. 8. 2016. 3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 1. 12. 2016 obravnavala Policijska uprava Koper skupaj s še 29 osebami. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 izhaja, da so policisti PU Koper pri mejni sekciji HII-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med katerimi je bil tudi tožnik, ki niso posedovali potnih listin za prestop notranje meje in so v Slovenijo nedovoljeno vstopili peš iz Hrvaške. Ker osebe niso takoj zaprosile za mednarodno zaščito, so bile pripeljane v Center za tujce v Postojni, kjer so 12. 12. 2016 podale namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dne 24. 12. 2016 je tožnik ob prisotnosti prevajalca in svojega pooblaščenca podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da je zaprosil v Bolgariji ter pojasnil, da je omenjeno državo zapustil, ker tam ni bil zadovoljen.

4. Tožena stranka upoštevaje navedeno ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III navaja, da bo pristojnemu organu Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,(2) ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III.

5. Tožena stranka izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da je tožnik Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil zato, ker tam ni bil zadovoljen, vendar pa je tožena stranka prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Tožnik je na vprašanje, katera je njegova ciljna država, povedal, da ni imel ciljne države in da je želel v varno evropsko državo, na Hrvaškem pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ni niti vedel, kje je Hrvaška. Tožena stranka je prepričana, da tožnik niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, v kolikor ga tu ne bi prijela policija. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar je naslednja okoliščina, ki skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje begosumnost tožnika in je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 6. Po mnenju tožene stranke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Če bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je zato prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil premeščen v azilni dom. Tožniku je zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno omejiti gibanje, s pridržanjem na prostore Centra za tujce pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije do njegove predaje odgovorni državi članici.

7. Tožena stranka citira drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 27. 12. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 63,51 % nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito. Tožena stranka pojasnjuje, da je glede na določbe ZMZ-1 in Ženevsko konvencijo bistveno, da se tožnikom tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, na primer ekonomskih. Izrečen strožji ukrep pa je skladen z določbami Recepcijske direktive.

8. Tožena stranka svojo odločitev o uporabi strožjega ukrepa opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce ter ob upoštevanju, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, vendar ni počakal na odločitev bolgarskega organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom in na nedovoljen način prišel v Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v skladu z Uredbo Dublin III. Trajanje pridržanja je določeno ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

9. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Opozarja na razliko med ustno naznanjenim ukrepom pridržanja in pisnim odpravkom sklepa, saj iz zapisnika z dne 24. 12. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo. Pisni odpravek izpodbijane odločbe pa ne omejuje pridržanja na čim manj časa, temveč zgolj s časovno opredelitvijo „do predaje odgovorni državi članici.“ Ker pisni odpravek ni identičen ustni odločbi, je tožena stranka kršila pravila postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

11. Nadalje tožnik navaja pravne vire, ki jih je treba upoštevati v obravnavanem primeru (28. člen Uredbe Dublin III, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah, sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugi odstavek 31. člena Ženevske konvencije) ter ugovarja postopanju tožene stranke po prostem preudarku. Pri tem se med drugim sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 26/2016, po katerem odločanje toženke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, ter navaja relevantne standarde, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju o pridržanju po Uredbi Dublin III.

12. Tožnik poleg procesnih kršitev uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je pri tožniku podana (znatna) nevarnost pobega skladno z Uredbo Dublin III v zvezi z 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je tožena stranka ugotavljala nevarnost pobega, niti ali je upoštevala vse postavljene pravne standarde v zvezi s tem. Nepojasnjeno je ostalo, katere so tiste okoliščine, dejanja in navedbe, iz katerih tožena stranka sklepa na begosumnost. Razlogi so pavšalni in izpodbijan sklep torej ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev postopka). Tožena stranka ni obrazložila, na podlagi česa je sklepala, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, pri tem pa gre za njeno hipotetično ugibanje. Prav tako ni obrazloženo, kako tožena stranka iz odhoda iz Bolgarije sklepa na nesodelovanje v postopku. Tožena stranka poleg tega ni upoštevala izjav tožnika o nevzdržnih razmerah in nalezljivih boleznih v Bolgariji. Iz tako pavšalnih in napačnih navedb izhaja, da je tožnik pridržan samo zato, ker je prosilec, kar je po prvem odstavki 28. člena Uredbe Dublin III in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive prepovedano.

13. Opisane okoliščine po mnenju tožnika ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen, prav tako pa je izpodbijani sklep nezakonit tudi z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa. Sklicevanje na slabo varovanje v azilnem domu ne more biti zakonit razlog za omejitev gibanja na območje Centra za tujce, tožena stranka pa bi morala izkazati kaj več o tem, kaj je storila, da bi bil milejši ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) bolj učinkovit. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora poleg tega nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

14. Tožnik glede na vse navedeno meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in predlaga njegovo odpravo. Ob sklicevanju na določbo drugega pododstavka 9. člena 9(3) Direktive o sprejemu navaja, da je treba zadevnega prosilca v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je njegovo pridržanje nezakonito, nemudoma izpustiti iz Centra za tujce.

15. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb le-te v celoti prereka in vztraja pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

16. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svoji stališčih in predlogih.

17. Tožba ni utemeljena.

18. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje Bolgariji kot odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V zadevi ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

19. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

20. Opredelitev in presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Drugačne tožbene navedbe, po katerih tožena stranka nevarnosti pobega oziroma tožnikove begosumnosti ni ugotavljala, so zato v nasprotju s spisi in jim zato sodišče ne more slediti. Prav tako ne drži tožbena trditev, da so razlogi pavšalni. Pač pa tožena stranka dejanske okoliščine presodi in upošteva drugače, kot bi želel tožnik in kot se predlaga v tožbi. V nasprotju s spisi pa je tudi tožbena trditev, da je bilo odločeno po prostem preudarku in da pri odločanju niso bile upoštevane določbe ZTuj-2 v smislu stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče. Iz razlogov sklepa je namreč jasno razvidno, da je izpodbijana odločitev sprejeta kot pravno vezana - tj. vezana na pogoje iz Uredbe ter da se je tožnikova begosumnost presojala na podlagi okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 in torej v skladu s stališči, ki jih je v tej zvezi zavzelo Vrhovno sodišče. 21. Sodišče pa se se strinja tudi s presojo in z zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz obrazložitve sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in da je Bolgarijo samovoljno zapustil pred končanim postopkom, v povezavi z okoliščino, da je njegov cilj Italija, kar vse sodišče utrjuje v prepričanju, da bi v primeru, če bi to možnost imel, tožnik kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito, območje v Slovenije, enako kot je to storil v Bolgariji, zapustil. Tudi v Bolgariji je namreč po vložitvi prošnje dosegel, da so ga premestili iz zaprtega begunskega centra v center z odprtim režimom, ki ga je nato brez dovoljenja in torej samovoljno zapustil ter nato nedovoljeno prečkal več državnih meja, vse z namenom, kot sam pove, na zaslišanju, da pride v ciljno državo. Za Slovenijo pred tem, tako kot za Hrvaško, sploh ni vedel, zato ni dovolj prepričljiva njegova izjava, da namerava ostati v Sloveniji zaradi ugodnih razmer, saj o razmerah v Sloveniji ob vstopu v državo očitno ni vedel ničesar. Pač pa je (tudi) v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa izrazil šele po tem, ko so ga pri prečkanju državnega ozemlja v smeri proti Italiji zajeli policisti. Pri tem po presoji sodišča ni nepomembno, da je bil tožnik ob prijetju brez vsakršnih dokumentov ter da listin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti oziroma preveriti njegovo identiteto tudi v dosedanjem postopku še ni pridobil. To pa pomeni nadaljnjo okoliščino, ki kaže na nevarnost pobega iz 4. oziroma 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 22. Sicer pa dejstvo, da je tožnik zapustil Bolgarijo pred končanjem postopka, ni edini razlog, iz katerega se tožnik pridrži v Centru za tujce, kot to skuša prikazati tožnik v tožbi. Gre za eno od okoliščin, ki je bila upoštevana pri odločanju. Glede nevzdržnih razmer v bolgarskih begunskih centrih, ki naj bi bile po tožnikovih navedbah (edini) razlog za pobeg iz Bolgarije, pa objektivnih podatkov ni. Tožnikovi opisi dogajanja pa so splošni in obenem nepreverljivi in kot takšni ne presojo razlogov ta tožnikov pobeg iz begunskega centra v Bolgariji in s tem za očitano nesodelovanje v postopku ne morejo imeti odločilnega vpliva. Predvsem pa ne drži tožbena trditev, da je tožnik pridržan zgolj zato, ker je prosilec za azil oziroma ker v zvezi z njim potega postopek, določen v Uredbi. Kot dovolj jasno sledi iz obrazložitve, se pri tožniku ugotavlja znatna nevarnost pobega. Razvidno je tudi, da ta ugotovitev temelji na oceni okoliščin konkretnega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni v ZTuj-2, kar pomeni, da gre za odločitev, ki je sprejeta v skladu s pogoji iz Uredbe.

23. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru mogoče zagotoviti predajo Bolgariji. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost pridržanja v smislu Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Glede na razlog za pridržanje, tj. tožnikovo begosumnost, izvedbo predaje omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega. Stanje v Azilnem domu pa ni takšno in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna ostane zato le nastanitev tožnika v Centru za tujce, kar je strožji ukrep, ki pa ga zakon (ZMZ-1) izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33//EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pa pomeni, da dolžnost zagotavljanja posebnih ustanov ali prostorov po Direktivi ni absolutna, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki jih ima na razpolago in s tem na način, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Enako je razumeti tudi določbe, ki jih vsebuje drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Za zakonito odreditev ukrepa je torej dovolj, da drugih možnosti za preprečitev pobega objektivno ni na razpolago, zato ne drži tožbena trditev, da bi se morala „nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev“ nanašati (le) na okoliščine v zvezi s tožnikom. Prekomeren poseg tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, iz katere sledi, da je z razmerami v Centru in z ravnanjem osebja ter še posebej policistov, zadovoljen. Opis razmer v Centru, ki ga je tožnik podal na naroku, pa se tudi sicer v bistvenem sklada z opisom razmer v Pravilniku o bivanju v Centru za tujce, oziroma z razmerami, ki se zahtevajo po omenjeni direktivi.

24. Sodišče pa tudi ni našlo kršitev postopka, ki bi narekovale odpravo izpodbijanega sklepa. Razlika med pisnim odpravkom sklepa in ustno izrečenim sklepom, na katero opozarja tožeča stranka v tožbi, ni bistvena. Dikcija, ki jo vsebuje zapisnik sledi (splošni oziroma napotilni) določbi prvega odstavka 3. točke 28. člena Uredbe Dublin III in se v pisnem odpravku sklepa le še dopolni oziroma konkretizira z opredelitvijo skrajnega roka, do katerega je še dovoljeno pridržanje zaradi predaje, in ki je opredeljen v tretjem odstavku 3. točke 28. člena Uredbe. To pa pomeni, da vsebinske razlike med izrečenim in zapisanim ni in da zato zatrjevani kršitvi pravil postopka in ustavne pravice do pravnega sredstva nista podani.

25. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).